Red manjših bratov (Ordo Fratrum Minorum)
Nemirno in razburljivo življenje 13. stoletja je močno vplivalo tudi na versko življenje. V Cerkvi se je pojavila gniloba, zlasti pohlep po bogastvu, razkošju, po brezskrbnem življenju brez čuta za duhovno in telesno bedo drugih. Tedaj je živelo plemstvo v razkošnem sijaju, mogotci so se igrali z nižjim ljudstvom kakor z ljudmi, ki nimajo nobenih pravic.
Toda prav v takih razmerah je tedanja človeška družba doživela duhovno prenovo, ki jo moremo primerjati samo še prerojenju ob nasblanku krščanstva. Zopet se je začel širiti duh evangelija, duh ljubezni, ki je krotil izbruhe strasti, sovraštva in preganjanja; duh resnice, ki je skušal vse z ljubeznijo pripeljati na pravo pot; duh ponižnosti in odpovedi, v katerem so mnogi zametovali posvetno premoženje.
Tako tudi ta doba dokazuje, kako se je in kako se mora v vseh časih Cerkev sama iz sebe duhovno prenavljati. V Cerkvi so vedno zrastle velike svetniške osebnosti, ki so jo kakor kvas duhovno prenavljale in pomlajevale. Tak svetniški velikan je sveti Frančišek Asiški.
Frančiškov zgled, njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede, so nekatere tako prevzele, da so se že po nekaj dneh odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. Prvi, ki se mu je pridružil, je bil bogat in ugleden trgovec iz Assisija, Bernard da Quintavalle. Kmalu se jima je pridružil tudi pravnik Peter Cattani.
S tema dvema bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško cerkev sv. Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre evangeljsko knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: “Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo sblankiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala.” To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov.
Od tega dne naprej so bratje živeli skupaj v duhu evangelija, ki jim ga je Gospod pokazal. Število je kmalu naraslo na dvanajst bratov, ki so se v duhu prave ponižnosti imenovali Fratres minores – Manjši bratje. Naselili so se v celici poleg porciunkulske cerkvice. Tu so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem na polju in drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak le hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo. Leta 1210 je papež Inocenc III. ustno potrdil Vodilo, ki ga je napisal Frančišek. Tako je bil red manjših bratov kanonično ustanovljen. Frančišek je postal vrhovni predstojnik novoustanovljenega reda. Bil je tudi posvečen v diakona, duhovnik pa ni nikoli postal, ker se je imel za nevrednega te službe.
Vedno več mladih moških je prihajalo, da bi se pridružili redu. Okoli porciunkulske cerkvice so si postavili koče iz slame in protja. Frančišek je vzgajal in vodil svoje brate z veliko očetovsko ljubeznijo, ničesar jim ni ukazoval, v ničemer jim ni bil najprej sam zgled, bil je strog in dosleden v zahtevah, vendar ni nikoli nikogar žalil. Brate je pošiljal po dva in dva v bližnje in daljne kraje oznanjat Kristusov evangelij spreobrnjenja.
Na prošnjo asiškega škofa je Frančišek veliko pridigal v asiški stolnici. Med številnimi poslušalci je bilo tudi mlado prikupno dekle Klara iz plemiške družine v Assisiju. Ob Frančiškovih govorih jo je vedno močneje vznemirjala misel, da bi se tudi ona odpovedala svetu. Posvetovala se je z njim in spoznala, da jo Bog kliče, naj se mu v evangeljskem uboštvu popolnoma posveti. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porciunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici sv. Damijana ustanovila II. red (OSC) frančiškanske družine.
Frančiškani so prvi med redovi sprejeli v svoj program apostolat med pogani, torej misijone. Manjši bratje so Kristusovo blagovest oznanjali tudi v Sveti deželi in v Maroku. Leta 1220 so prvi Frančiškovi bratje umrli mučeniške smrti v Maroku. Tudi Frančišek je šel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer je pogumno sblankil v turški tabor pred sultana Malek-al-Kamila in mu govoril o Kristusu.
Sredi leta 1220 se je Frančišek spet vrnil v Assisi. Vodstvo reda je sedaj prepustil svojima vikarjema bratoma Petru in Eliju, sam pa se je posvetil urejanju discipline in notranjemu življenju svoje številne družine. S sodelovanjem brata Elija je napisal novoVodilo svojega reda, ki ga je papež Honorij III. potrdil 29. novembra 1223, v osmem letu svojega papeževanja.
Frančišek je ustanovil tudi III. red (FSR), katerega člani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dolžnostih ter se vsepovsod trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu.
Pri svojem apostolskem delu pa so bratje vedno bolj čutili potrebo, da bi se morali v svetem pismu bolj izobraziti. Ustanovili so prvo frančiškansko bogoslovno šolo v Bologni (1223-1224). Prvi profesor bogoslovja je postal sv. Anton Padovanski. Frančiškani se lahko pohvalijo z znamenitimi učenjaki, kot so bili Bonaventura (1221-1274), Aleksander Haleški (1170-1245), William Ockham (1285-1349), Roger Bacon (okoli 1214-1292), pa tudi Valentin Vodnik (1758-1819) in Stanislav Škrabec (1844-1918).
Frančiškovo duhovnost gojijo predvsem njegovi redovi, ki so še danes močni in živi. Njegov prvi red je danes razdeljen v tri veje: frančiškansko – OFM (temnorjav habit), minoritsko – OFMConv (črn habit) in kapucinsko – OFMCap (rjav habit). Šteje okoli 30.000 članov; drugi red, klarise, šteje 7.000 članic; tretji red – FSR – katerega člani žive med svetom, pa šteje preko 3.000.000 članov.
Uradno ime frančiškanov je Ordo fratrum minorum – Red manjših bratov.
Če te zanima življenje in delo na naš način, si piši na: zanima.me@ofm.si;