p. Stanislav Škrabec OFM

Naš največji jezikoslovec 19. stoletja je bil frančiškanski pater Stanislav Škrabec s krstnim imenom Anton. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici na Dolenjskem, kot prvorojenec kmečke družine. Ljudsko šolo je obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v Zlato knjigo odličnjakov, leta 1852, 1853, 1854, vselej na prvem mestu. Potem je šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je leta 1863 maturiral in še istega leta stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Dve leti je bil suplent na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino, grščino in nemščino, nato pa je od leta 1869 do 1872 v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Že od leta 1873 je bil nastavljen na Kostanjevico pri Gorici, kjer je poučeval na interni frančiškanski gimnaziji in tam ostal skoraj 43 let, vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra leta 1918 tudi umrl.

Na Kostanjevici je poučeval slovenščino, hrvaščino, nemščino, latinščino in grščino. Poleg vsega tega je vneto študiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino, iz narečij in slovstva, v čemer ga dotlej, kakor je zapisal dr. Fran Ramovš, ni nihče presegel.

Po Matiju Čopu in Jerneju Kopitarju je na Slovenskem nastalo pravorečno brezvladje. Vsak pisec se je skliceval na svoje narečje. V drugi polovici 19. stoletja se je v deželnem zboru v Ljubljani začelo govoriti slovensko, vendar so govorili vsak v svojem narečju. Škrabec je bil mnenja, da je “jezik prevelik dar božji, da bi posameznik onegavil z njim”, zato je določil enotno izreko. Zahteval je, naj se zaradi Trubarja in Prešerna naslonimo na dolenjsko in gorenjsko narečje, a pri tem upoštevamo tudi sodobne govorne navade v osrednji Sloveniji. V glasu in naglasu to še danes velja.

Škrabec je bil mnenja, da slovenščina sama piše svoj jezikovni zakon, zato ji ne gre delati sile, kot je tedaj počel Levstik, ki jo je skušal očistiti germanizmov in ji dati podobo staroslovanskega jezika.

Z jezikoslovjem se je začel resno ukvarjati že v gimnaziji, resneje pa po študiju v Gradcu. Tako je kot mlad suplent v Novem mestu leta 1870 v gimnazijskih Izvjestih objavil razpravo “O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi”. Po mnenju dr. Antona Breznika, ki imenuje Škrabca “očeta slovenske fonetike”, je bila razprava v našem jezikoslovju naravnost epohalna, saj je Škrabec z njo zaoral v ledino slovenskega jezikoslovja. Tudi tedanji strokovnjaki so bili polni hvale in občudovanja, recimo Valjavec, Baudoin de Courtenay, Broch. Škrabec je o slovenskem jeziku pisal na notranjih straneh platnic Cvetja z vertov svetega Frančiška. Za ta način se je odločil, ko je napisal novo daljšo jezikoslovno razpravo in jo ponudil Slovenski matici za objavo v zborniku, a odbor za to ni pokazal nobene volje. Tudi Novicam jo je ponudil zaman in prav tako Soči, ki je izhajala v Gorici. Prizadet je bil, vendar ni klonil. Ko je videl, “kak veter nje (slovenske inteligence) nasproti mu vleče, koga je v celi videla berača” (prosto po Prešernu), je sklenil, da svojih izdelkov ne bo nikoli nikomur več ponujal. Sam piše: “Kaj mi je bilo storiti? Zasadilo se je Cvetje, menda prvi slovenski mesečnik s platnicami, in ne vem, od kod mi je prišla misel: na platnice bom dal, kar bom napisal. Kdor si naroči Cvetje, dobi zraven platnice zastonj, če hoče, naj jih spravi, če mu niso všeč, naj jih zavrže… Med tri tisoč naročniki bo sčasoma le mogoče komu kaj dopovedati.”

Leta 1880 so frančiškani na Kostanjevici začeli izdajati Cvetje z vertov svetega Frančiška, časopisa za naše verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda svetega Frančiška. Tako je dobil Škrabec s prvo številko Cvetja na ovitku svoj jezikovni kotiček, ki ga je prva štiri leta urejal p. Evstahij Ozimk, od 5. številke V. letnika pa 32 let Škrabec sam. Ta skromni listič, ki je izhajal v 3000 izvodih (od 1880 do 1915 na Kostanjevici, nato do 1918 v Kamniku) je med znanstveniki zaslovel po njegovih razpravah o glasu in naglasu našega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, narečjih in še o marsičem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so zanesle slovenska jezikoslovna vprašanja po vsem svetu – to je bila slovenska jezikoslovna zbornica (Jakob Šolar).

Svoje razprave je pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika, tujke pa je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. Z vsem srcem je veroval: “Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.”

V skladu s tem si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. V zapisu Opombe glede obrednika tretjega reda, objavljenega v Cvetju 1884, se Škrabec sprašuje, ali se sme rabiti slovenski obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima; na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogoče. Pred očmi je imel daljše obredne molitve v latinščini za tretjerednike, ki jih preprosti ljudje ne razumejo. “Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.”

Nekoč je dejal: “Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.”

Zanimiva je tudi njegova misel, da bi se ob tisočletnici smrti svetega Metoda (1885) brala sveta maša po vsem Slovenskem ozemlju v slovenskem jeziku. Rekel je: “To bi bil korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga postavila sveta brata Ciril in Metod.” Tedaj je bil ponemčevalni pritisk hud in bili so poizkusi, da bi prepovedali celo slovensko petje. Škrabec je zavrnil Nemce: “Tu je Slovenija; če bi šel jaz drugam, bi se moral tudi prilagoditi!” Nemška vlada je protestirala, a nemščina pri nas ni nikoli postala bogoslužni jezik.

Omeniti velja tudi njegov poskus svetovnega jezika, imenovanega “evlalija” (blagoglasna). Zasnoval ga je na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Hotel je ustvariti jezik, ki ne bi bil babilonska mešanica, ampak pravi kulturni jezik (zdaj uveljavljeni esperanto se mu je zdel trd in zmrcvarjen).

O njegovi “celici” (sobi) imamo dva opisa: Fran Levec v LZ 1894 (stran 47), in p. Vincencij Kunstelj v Cvetju 1904 (strani 282-283): “Njegova celica v Gorici je bila precej prostorna, imela je dvoje oken. V njej je stala preprosta postelja, pisalna miza, nekaj stolov, klečalnik, po stenah nekaj slik, na oknih nekaj loncev s cvetlicami, sicer pa povsod same knjige: ne samo po omarah, tudi na klečalniku, po postelji, po tleh,… Če stopiš k njemu, imaš vtis, da si prišel v knjižnico, kjer sedi za mizo obloženo s knjigami, učenjak… Prvi zjutraj na nogah, navadno zadnji k počitku, tako v mladih letih in tudi pozneje na starost. Prve jutranje ure je posvečal Bogu v molitvi, premišljevanju in daritvi, nato je hitel v šolo, po končanem pouku pa se je zakopal v knjige vse dotlej, ko ga je samostanski zvonec poklical k obedu. Užival je malo hrane, pil pa skoraj nič. Med obedom je rad kramljal s sosedi, ki jim je nehote razodeval svojo duhovitost. Po obedu pa zopet nazaj k knjigam… Ob štirih popoldne je šel k skupni molitvi brevirja, nato pa zopet bral in pisal do večerje. Po večerji se je navadno pogovoril z brati, nato pa spet odšel na delo do poznih nočnih ur… Sobo si je pometal sam in sploh ni maral, da bi drugi imeli z njim kaj dela…”

Leta 1915, ko so Italijani začeli obstreljevati Gorico, Škrabec ni mislil na beg, vendar se je nazadnje nerad vdal in z nekaj sobrati 28. novembra 1915 odšel iz Gorice, kjer je ostala vsa njegova bogata knjižnica. Leta 1916 je urejal in izboljševal svoje spise, ki jih je začela izdajati Leonova družba v Ljubljani (1915-1921). A kljub trudu in volji je začel vidno hirati, meglena Ljubljana pač ni bila sončna Gorica. Dr. Anton Breznik ga je 3. oktobra 1918 zadnjikrat obiskal. Govorila sta o Jugoslaviji, ki se je tiste dni začela “izvijati iz bokov stare Avstrije”. 6. oktobra je napravil še zadnje popravke v svojih spisih, isti večer pa je umrl.

Pater Stanislav Škrabec se je z jezikoslovjem ukvarjal 58 let. “Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.” (Anton Breznik).

br. Janez Papa