Razmišljanja o Frančiškovem odnosu do prostega časa, misijonarjenja, zgodovine, medijev …
PROSTI ČAS
Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem času, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, častimo, molimo, služimo poveličujmo in se zahvaljujmo večnemu Bogu. (Sv. Frančišek)
Marsikakšen čas je omenjen v Svetem pismu, le prosti čas ni. Preberimo Pridigarja, ko opisuje s čim vsem bo zapolnjeno življenje. “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju. Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru” (Prd 3,1-8). Prosti čas ni omenjen.
Česa naj bi bili prosti v življenju? Saj je vendar toliko ljudi in stvari, ki jih v življenju ne moremo biti “prosti”. Za začetek samih sebe, bližnjih, življenja, nekaterih vprašanj (od kod sem, kdo sem, zakaj sem, kam grem?). In še bi našel. Obstaja tudi nevarnost, da z umikanjem v t.i. prosti čas, ko sem prost vsega in vseh, preprosto postajam sam. Vedno manj moči imam, da bi se z vsem, kar me sicer obdaja, srečal, odgovorno in uspešno uresničil svoje dolžnosti, se spraševal, kaj lahko naj še storim. Počasi začnem vse imeti za nepotrebno, prenaporno ali nevarno.
Danes je prosti čas zapolnila industrija prostega časa. Naroča, kaj je treba početi in kam je treba iti, da ima čas res lahko ime prost. Tudi kristjan se znajde v paradoksni situaciji, ko se mu zdi npr. zapoved praznovanja, naj se sreča s svojim Bogom, pretežka, rad pa gre, ali pa bi šel, vsepovsod kamor mu naroča model obnašanja v prostem času. Žal je tako, da mora človek nekoga ubogati/mu pripadati in bo ubogal, naj želi ali ne. Zato je pomembno, komu podari svojo pripadnost, svoj čas. Tudi sicer je prsti čas pojmovan kot funkcija dela, oz., še bolj funkcionalnosti. Človek ga dobi, da bi potem lahko zopet delal.
Prosti čas dojemamo najprej kot vrednoto, ki se zdi človeku kot neosvojeno področje. Ta pojem in pojav kot ga poznamo danes, izvira iz razsvetljenstva in je prva reakcija na industrializacijo, se pravi na vedno manj prostega časa. V današnji dobi pa je vedno bolj kategorija kulture in dostojnega življenja. (Za kristjana socialna kategorija in vprašanje pravičnosti.)
Prosti čas je čas svobode. To ni čas, ko človek nima kaj početi ali lahko počne karkoli, ampak je čas največje zadolžitve. Kajti najvišja oblika prostosti je ta, da sprejmem zadolžitve, ki mi jih nalagata svoboda in zvestoba.
Srce prostega časa, se pravi prostosti, je zgled. Ker mladi v času največje prostosti ne vidijo zgleda prostosti, ampak samo prostost, ki je še prazna, se dogaja, da je dobro učenje in vzgojni uspeh nekakšen pogojni refleks. Tudi pogoste počitnice in po drugi strani natrpani urniku vodijo v smeri “fachidiotizma”. Ne prevzema svoje družbene vloge, ampak postaja tudi na svojem,strokovnem področju moralno indiferenten in siten. Verjetno bo slabo prenašal svojo prostost in ne bo opazil njene dobrega vpliva pri drugih. Zelo težko bo videl smisel svojega dela in bo prvi, ki bo podpisal dekret, da je treba proizvodnjo racionalizirati in ji podrediti vse, tudi svoje življenje.
Kaj nam torej ostane ob tem prostem času? Saj nam že misel na to, da bo prostega časa nekoč tudi konec, lahko zagreni še tako lep prosti čas. Mogoče bi se bilo še najboljše ozreti na Boga, kako se je on obnašal, ko je imel “prosti čas”. “Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal” (1Mz 2,3). Čeprav Bog nima, odkar je ustvaril človeka, prostega časa, si je vendar določil dan, ko je počival. Ob tem počitku se znajdemo pri posvetitvi, ki nas uvaja v liturgično razsežnost. Ne gre samo za prosti čas, ampak še za nekaj več, za praznik Gre za blagoslov in posvetitev vsega nadaljnjega dela, ki ga bo v svetu opravil človek. Praznik je za človeka vedno prilika, da odkrije svoje darove in priložnost, za ustvarjalnost. Ustvarjalnost ni samo stvar človekovega dela ampak tudi počitka. Oblikovanje občestva je bistveno povezano s praznikom in prostostjo. (Ko je Bog naročil Faraonu, naj izpusti Izraelce, je naročil, naj gredo darovat Gospodu (prim. 2Mz 5,3).) Praznik je priložnost za veselje, dan za domišljijo ter sanjanje. Toda praznik tudi postavlja praznujočega na trdna tla, saj mu postavlja vprašanja o njegovem upanju, idealih in zvestobi zastavljenim ciljem.
Prazniki so božja ponudba in povabilo k soudeleženju pri dokončevanju stvarstva in pripravi na novo stvarjenje. Po praznikih se Bog razodeva kot Bog z nami. Naše življenje in obstoj nista proizvod, ampak dar in zadosten razlog za veselje. Prazniki predpostavljajo zaupanje v smiselnost življenja in zaupanje v dokončno zmago dobrega in resničnega. Tako se krepi prepričanje, da ima vsak v sebi nekaj lepega, dobrega. Ni več potrebe po medsebojnem primerjanju, ampak po srečevanju. Če ljudje prihajajo skupaj k prazniku ali na praznik, si imajo tudi vedno veliko povedati. Drugače je, če ljudje prihajajo skupaj zato, ker morajo priti. Spremeni se tudi pogled na stvari. Niso več samo stvari, ampak je lepo, da so. Postajajo zaradi te lepote doživete kot dar. Tako tudi one pomagajo praznovati. Pomagajo, da postane praznik dan veselja in prostosti. Če ni doživetja prostosti, ni hvaležnosti, ni čaščenja, s tem pa tudi ne pristne prošnje. Kdor pa v prazniku odkrije dar prostosti in zvestobe, ne odkrije samo tega, da v resnici živi pred Bogom, ampak sam postaja svetišče in prostor božjega počitka. Je pa praznik lahko hitro karikatura, če je samo človeška iznajdba in ni v njem nič božjega.
Ni vseeno, kakšen je odnos med praznikom in vsakdanjikom. Človek-delavec počiva samo zaradi utrujenosti, se pravi zato, da bi lahko spet delal. Njegov počitek ni ustvarjalen, ampak je samo regenerativen. Tam, kjer je človek, ki se doživlja samo kot delavec, ni govora o prazniku, ampak samo o prostem času. Čas je prisilno merilo in nikoli praznik. Praznik je osvoboditev časa. Nekateri menijo, da je potrebno najprej odkriti smisel dela, posebej vsakdanjega, šele potem bi lahko govorili o praznovanju. Praznik ima smisel in sporočilo sam v sebi, ki ga ne morem slišati, če ne počivam in praznujem. Je praznik samo počitek po napornem delu? Potem ne sme biti predolg, da ne postane dolgočasen. Če gledamo na določene oblike “praznovanja”, kjer se pretirava v pojedanju in popivanju, si res lahko postavimo vprašanje, ali je ta čas še vreden imena praznik. Nekateri pa se praznikov bojijo, ker jih niso navajeno prosto oblikovati, jim ne pomenijo božjega daru, ali pa se bojijo, da bodo v prostem času izbruhnile napetosti, ki jih delovno razpoloženje blokira. Nekateri so med prazniki sami…
Zato je veliko vprašanje, kako praznovati ob tolikih krivicah in tako neodrešenem svetu. Izraelci so pokazali, da so prazniki predvsem dnevi hvaležnega spominjanja, vrhunci zgodovine. To je izraz zaupanja, da bo na koncu gotovo slavilo zmago dobro in resnično. ko so pričakovali zmago dobrega, niso pozabili na svoje trdo življenje. Praznovanje je bilo vir upanja, da so se lahko soočili s težavami. Kdor je sredi trpljenja pripravljen na sopotništvo in sočutje s tistim, ki trpi, more z njim tudi praznovati. Kristjani obhajamo največji praznik na Veliko noč. To je bil strašen dogodek. Istočasno pa znamenje najgloblje solidarnosti Boga s človekom, ki je razbila vezi greha, največjo oviro za resnično praznovanje.
Krščanski prazniki so obhajanje skupnosti med Bogom in ljudmi. Vedno so prilika za spominjanje in nikoli za pozabljanje in utapljanje v jedi in pijači, toda nikoli niso brez pogrnjene mize. Pravo praznovanje je vedno tudi prilika za smeh, humor in sproščeno veselje. To ni podobno oktoberfestvoskim izbruhom veselja, kjer je prvi in zadnji smisel vsega jesti, in (v)piti. Hrupno praznovanje ponavadi prekriva razdvojenost, neveljavno zmago miru, pomanjkanje ljubezni, ipd.
Poglejmo, kako Frančiškov odnos do praznovanja povzema vse povedano. Bratje so se na Božič, ki je neko leto padel na petek, prepirali ali smejo jesti meso ali ne. Rojstvo otroka Jezusa je Frančišek slavil z neizrekljivim veseljem in bolj kot vse druge praznike. Božič je imenoval praznik nad prazniki, ker je Bog, ki bil je postal majhen otrok, prižet k človeškim prsim. V domišljiji je božal tega Otroka in v sočutju se mu je kakor majhen otrok dobrikal. Ko je izgovarjal Jezusovo ime, mu je v ustih puščalo okus kakor med. In ko je padlo vprašanje o Božiču, petku in mesu, je Frančišek rekel: “Brat, grešiš, ker imenuješ petek dan, ko je bilo rojeno Dete. Hočem, dana tak dan tudi zidovi jedo meso. Ker ga pa ne morejo jesti, jih samo premažite z mesom!”
Želel je, da na ta dan bogataši nahranijo revne in lačne. Živini v hlevu pa naj dajo vč krme kot običajno. “Če bi poznal našega cesarja, bi ga prosil, naj ukaže, da vsi, ki lahko, po poteh posipajo žito, da ga bodo ptice, še posebej naši bratje škrjančki, na tak praznik v obilju uživali. O, kako je bila Devica Marija tistega dne obdana z uboštvom. Ni mogoče pomisliti na to brez solz.” Blagor ubogim…
Marta Kmetova pa v življenjepisu Sveti Frančišek Asiški nadaljuje: “Tako sem vesel danes. Saj vam ne morem povedati, kako zelo sem si želel, odkar sem prišel iz Svete dežele, da bi mogli obhajati sveto noč prav tako, kakor je bilo tedaj, ko je bil Jezus rojen. Stal sem tam v Betlehemu in vse natančno videl; o bratje, saj nisem verjel samemu sebi, da je res, da sem res bil na onih svetih tleh. V duhu sem zagledal Božje Dete… Kaj menite, da je bilo to kar tako, da je prišel sam Bog, sam veliki Stvarnik na svet? Pa vprašajte koga v nebesih, če bi danes hotel na zemljo, še enkrat med nas neumne in nadležne grešnike? Ne bi prišel – nihče! A Gospod, ta naš mili, dobri Jezušček, On je prišel! Le neskončna ljubezen, ki je Bog zmore kaj takega. Pa sem si mislil, kako bi bilo, če bi praznovali kdaj v naših gorah tisto presveto noč…”
Vsak človek, dogodek, kraj, minuta, prosti čas… ki v nas prebudi doživetje, da je Bog človekov prijatelj, je naša vez z Bogom samim in napravlja tudi nas za vez, ki druge povezuje z Bogom.
MISIJONARJENJE
Po kom ali čem ljudje najbolj hrepenimo? Katera je največja želja vsakega človeka? Ta, da bi srečal nekoga, na kogar se lahko popolnoma zanese, ob komer bo popolnoma varen, spoštovan, ki bo jutri enak kot danes in se ne bo nenadoma in “brez razloga” spremenil. Želi si najti nekoga, ki bo nad njim navdušen, skratka: da bo ljubljen.
Te gotovosti ne doživljamo pri podnebju, ki se v svojih vremenskih pojavih ne drži vedno napovedi, pri rodovitnosti rastlin, ki včasih ne dajo toliko pridelkov kot smo pričakovali in še tako trdna zemlja se lahko potrese. Človek pa je sploh krhek in nepredvidljiv. Celo tega kar obljubi sebi in je prepričan, da je zanj dobro, ne uresniči vedno. Dan in noč pa sta bila do zvesta, letni časi tudi, nebo je še vedno zgoraj in zemlja spodaj, pa tudi sicer stvarstvo s svojo lepoto govori o skrivnostnem načrtu. Nekaj gotovosti le ostaja. Zdi se, da bolj v svetu stvari kot v svetu odnosov.
Kako pa veren človek, ki zaupa, da je razodetje nekaj zaupanja vrednega, doživlja to svoje hrepenenje in tudi negotovost? Po Svetem pismu je pred začetkom sveta in časa velika popolnost Boga samega v sebi. Popolna skupnost treh božjih oseb, ki neločljivo prijateljstvo živijo brez ran. Mi si tega, s svojimi omejenimi izkušnjami zvestobe, ne moremo predstavljati. Pomembno je verjeti, da ta in taka Skupnost obstaja.
Prvo nam znano dejanje, ki ga lahko uvidimo tudi po logiki stvari, ki obstajajo, je nastanek sveta. Nekako je moralo priti do vsega tega, kar je. Veren človek reče temu stvarjenje. Vse je nastalo po Bogu. Zunaj njega ni življenja. Pustimo ob strani malenkosti z miljardami let razvoja in potmi tega dogajanja.
Bog ustvari najprej čas, zgodovino, luči, rastlinje, živali in, jasno, tudi človeka…
Adam in Eva sta podoba človeka. Sta tudi podoba Boga, ker imata odnos. To pomeni, da človek sam ne more obstajati. Moje samote ni, ker če sem sam, tudi mene “ni”. Na zemlji smo nujno vezani drug na drugega. Edina resna skrb Adama in Eve (človeka!) je bila, da bi ne pozabila na Boga, da bi bila z njim v stalnem odnosu. Če sta bila v prijateljstvu z njim, sta bila tudi med seboj. To je raj. Tudi mi ga, vsaj deloma, doživljamo, ko imamo lepe odnose.
In ko je Eva začela poslušati kačo, se je zmedla. Zmedenost je tipična lastnost, ki nam razodeva, da ne zaupamo Bogu. Ni bila več pozorna na Boga, pogledala je stran. Kača ji predstavi načrt, kako bi postala kakor Bog. Evo to še kako zamika. Tako vidimo, da se malokdo oddaljuje od Boga, ker bi želel narediti nekaj slabega, ampak kaže celo v grehu hrepenenje po dobrih stvareh, ki nam jih Bog načeloma (lahko) izpolni. Če pa mislimo, da je Bog težak, škrt, siten in slab, potem ne čakamo, da nam Bog to na svoj način izpolni, ampak naredimo to sami in na svoj način.
Vendar, ko se človek, ker ga grize vest, pred Bogom skrije, se On ne skrije prd njim. Pride in ga zaskrbljen išče ter kliče: »Adam, kje si?« Začne se bolj ali manj mučno skrivanje pred Bogom in valjenje krivde na drugega, torej pot iz raja (gotovega in ljubečega odnosa do Boga in med seboj). Skratka, človek ostaja sam in samota je smrt, grob.
Bog pa, zvest svoji ljubezni do človeka, pošlje nekoga iz svoje Skupnosti, učlovečeno Besedo, da bi temu mrtvemu človeku v grobu nekako le dopovedala, da ga ima Bog zelo rad, da je pri Njem vedno dobrodošel, da zelo želi njegove vrnitve in če tudi sam tako želi, se lahko vrne… Ampak težko je mrtvemu kaj dopovedati.
Zakaj Oče tako ravna? Evangelist Matej piše, da daje dež pravičnim in krivičnim in Njegovo sonce tudi sije na oboje. To pomeni, da ima rad tudi tiste, ki Ga še ne poznajo, ki Nanj pozabijo, ki so do Njega omalovažujoči, se Nanj požvižgajo, Ga namerno ignorirajo ali pa se borijo proti Njemu. Samo On, ki je ljubezen, to zmore, hoče in uresničuje.
Če se vrnem k čisto prvemu vprašanju, je torej Bog Oče tisti, ki nanj lahko odgovori s samim seboj in svojim Sinom, ne samo z odgovorom. Oče je torej tisti, ki lahko neprestano živi ljubeč odnos, ki ga nobena stvar ne more uničiti. On v tej skrbi za človeka pošilja Sina. Kdor Sina sprejema, veruje vanj in njegovo prijateljstvo, stopa v obnovljen odnos do Očeta.
Oče ne pusti, da bi mu ukazovali malodušje, utrujenost, človekova omejenost. Ne da miru, ker ve, da se s stvarmi, ki si jih, krhek in umrljiv človek kopiči okoli sebe, postaja sam vedno bolj stvar in vse manj človek, t.j. oseba, božje domovališče. Bog Oče si želi otrok, ki bi mu dovolili, da jih ljubi in bi ga tudi sami ljubili.
Tisti, ki je deležen te božje ljubezni, uvidi, da ima Oče rad popolnoma vse prav tako kot njega, zato nikogar ne more zaničevati, pa če mu je še tako nesimpatičen in mu skače po živcih ali celo po življenju.
V tej luči je mogoče razumeti misijonarje, pa tudi kogarkoli, ki je poklican v odnos z Bogom, da gredo, ne da bi kaj učili in spremenili kogarkoli, ampak da bi po Jezusovem zgledu z drugim živeli. Pri poslanstvu gre za to, da tisti, ki je poslan, postaja bolj človek, da tisti, h komur je poslan, postaja bolj človek, da je njun odnos vedno bolj človeški, da je tudi stvarstvo okoli njiju, kjer živita in tudi kaj delata, vedno bolj človeško. Kajti človek je bitje, ki nastaja v odnosu. Celo najbolj odrinjeni in nebogljeni so v službi poslanstva, ker dajo tistemu, ki pride k njemu, možnost, da stopi v odnos in mogoče zanje tudi kaj stori. “Če si prišel, da mi pomagaš, zapravljaš čas. Če pa si prišel, ker je tvoja osvoboditev povezana z mojo, tedaj sodelujva,” je rekel Avstralski domorodec misijonarju.
V poslanstvo torej lahko gre tisti, ki je tako nalit z Očetovo ljubeznijo, da ne more več stati pri miru, gledati, ampak gre, se razdaja in prejema. Oče je v neprestanem odnosu s svojim Sinom. Bolj Sinu zaupa, bolj je Oče. Bolj Sin sprejema Očeta in njegov načrt odrešenja, bolj je Sin. In treba je vedeti, do kje gre ta ljubezen in to poslanstvo. Ljudje Bogu ne zaupamo. Oče pa, ki nas ima rad, stori obratno. Tako zaupa ljudem, da pošlje k njim svojega Sina. Ti so ljubosumni nanj, ker pravi, da je Sin Boga Očeta. Oni se ne počutijo tako in ga ubijejo (Tudi Kajn je ubil svojega brata Abela, ker se mu je (popolnoma napačno) zazdelo, da ga ima Bog raje kot njega.). Celo v teh trenutkih Očetova in Sinova ljubezen ne popusti. V teh trenutkih imata pravzaprav človeka najbolj rada. Na križu se to res ne vidi. Izgleda, da je Sin zločinec. V resnici pa je križ največje znamenje ljubezni Boga do človeka. Na Kalvariji pa tega nihče ne razume.
Tako misijonarjenje ni prepričevanje drugega v svoj ali nek “božji” prav in še manj nasilno spreminjanje, ampak rast v človečnosti. Tako tistega ki prihaja, kot tistega ki sprejema. Tako tudi vsaka kristjanova prošnja, naj Bog po njem deluje, če želi (seveda želi) delovati v svetu s svojo ljubeznijo, ostaja prošnja za spoznanje svoje resničnosti in resničnosti bližnjega ter prošnja za navdih Svetega Duha, naj jima da dovolj modrosti, da bi se dogovorila, kaj lahko skupaj naredita, kar bo dobro za oba in še za koga poleg njiju.
Frančiškovo misijonsko držo srečamo v precej primerih. Pri gobavcu. Ko po molitvi pred Križanim odhaja domov in sreča gobavca in se hoče umakniti, ga dejstvo, da se Jezus ni umikal gobavcem, ustavi. Frančišek razjaše in poljubi gobavega človeka. To, da je gobavi njegov poljub sprejel in da so ga kasneje sprejeli gobavci, da je lahko z njimi živel, dela Frančiška “velikega”. Sprejem pri papežu. Ko “bogati in močni” papež potrdi Frančiškovo zamisel o ubožnem in bratskem načinu življenja, je to zapisalo novo spodbudno stran v zgodovini Cerkve. Če bi Frančišek s svojim spoznanjem in darom živel sam, mimo Cerkve, je zelo verjetno, da bi njegov red že zdavnaj ne obstajal več. Prav tako je z brati, ki niso sprejeli, da ima lahko kdo tako rad Jezusa, njegov evangelij in uboštvo, kot je imel rad on, živel, čeprav so oni živeli drugače, kot je zahteval v vodilu. In to skupno bivanje, polno bolečine in nerazumevanja, je eno najresnejših znamenj Frančiškovega poslanstva.
Frančišek pa opiše svojo vizijo misijonarstva v nepotrjenem vodilu takole: »Pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite previdni kot kače in preprosti kakor golobje. Kdorkoli bi torej bo božjem navdihu hotel iti med nevernike, naj gre z dovoljenjem svojega predstojnika. Ta naj mu podeli dovoljenje in mu ne nasprotuje, če vidi, da je oni sposoben.« V poslanstvo se ne morem poklicati sam!! Že beseda sama pove, da me nekdo pošilja. »Bratje, ki bodo odšli med nevernike, naj delujejo na dva načina. Prvi način je, da se vzdržijo prepirov in razdorov; »podvržejo naj se marveč zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu (1Pt 2,13) in s tem izpričajo, da so kristjani.« Dva, ki delata v edinosti, brez besed oznanjujeta, da je med njima še nekdo, ki jima to edinost podarja. »Drugi način pa je: ko bodo videli, da Bogu ugaja, naj oznanjajo božjo besedo, da bi neverniki začeli verovati v vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, Stvarnika vesolja, Odrešenika in Zveličarja, in da bi se dali krstiti in bi postali kristjani, kajti če se kdo ne prerodi iz vode in Svetega Duha, ne more stopiti v boje kraljestvo.« (1Fvod XVI, 1-10) Potrebno je potrpeti, čakati na ugoden čas za setev besede. Ta beseda pa naj, po Frančiškovo, govori o Dobrem Bogu, ki je vse ustvaril, ki je za nas umrl, ki nas vodi skozi življenje, ki nas želi ob sodbi za vedno sprejeti v svoje večno kraljestvo.
Jezus in Frančišek nista bežala pred Bogom. Pustila sta, da je Bog svojo ljubezen delil z njima. In ob obema, čeprav ju ne dosegamo (še), nam je dobro. Zbujata nam upanje, da Bog nikakor ne misli nehati hoditi za človekom, ki beži pred njim. Bog se v tem ni in se ne bo spremenil. Nikoli.
SINODA
Prišel sem (in hodim z vami), da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju (prim. Jn 10,10).
Beseda sinoda izhaja iz grškega izraza synodos – skupaj hoditi, zbor, zborovanje. Prve sinode so se dogajale na koncu drugega stoletja, npr., proti montanizmu – ki ga je vodil duhovnik Montana. Zelo je poudarjal vlogo Svetega Duha. Duh naj bi spregovoril v novih prerokih, podobnim starozaveznim. Postajal je moralno rigorozen in pričakoval je konec sveta – ko so si škofje, kot že nekoč apostoli, upali z avtoriteto vere in v edinosti s Svetim Duhom (Apd 15,28), odločati o vprašanjih vere in življenja Cerkve. Število sodelujočih, ki so bili v zečatku predvsem iz kleriških vrst, se je razširilo v času preganjanj kristjanov, v tretjem stoletju, tudi na karizmatike (pričevalci, voditelji meniških skupnosti). V četrtem stoletju postane sinoda običajna institucija odločanja v posameznih cerkvenih pokrajinah. Sklicevali so jih škofje ali svetni vladarji 2x-letno, v času med ekumenskimi koncili. Bizantinski patriarh si je pridržal pravico sklicanja »slabokrvne« sinode, na kateri so se zbrali škofje, ki so se v času sklica, nahajali v Konstantinopolisu; za časa Leona Velikega in naprej, je Rimski škof zase zahteval enako pravico.
Številne so bile narodne sinode v času Vizigotov (Toledo 436) in Frankov. Sklicevali so jih kralji, sodelovali pa so škofje, opati in predstavniki svetne oblasti (mešana sinoda). Te so se obdržale na germanskem področju in njihovi sklepi so imeli enako moč kot državni zakoni. Karolinška reforma tega načina ni spremenila. Clunyska reforma pa je obnovila stari institut škofijskih sinod in ga postavila v službo redovne obnove. Gregorijanska papeška reforma pa je v 11. stol. preoblikovala Lateransko sinodo, imenovano tudi »sinoda legatov« (ko so sinode v različnih pokrajinah začeli sklicevati papeževi odposlanci) v instrument, ki so ga uporabljali papeži, sklicujoč se na rimsko tradicijo. V visokem srednjem veku so pokrajinske sinode prinašale in poskusile uresničevati sklepe koncilov.
Po reformnih koncilih v poznem srednjem veku, s koncilom v Trentu, se je uveljavil tip sinode, ki ji predseduje papež in se je kasneje preoblikovala v cerkveno koncilsko zborovanje: npr. I. in II. vatikanski koncil.
Na pobudo II. vatikanskega koncila je papež Pavel VI. sklical leta 1967 sinodo škofov, kot posvetovalni organ in znamenje edinosti vsega škofovskega zbora.
Pokrajinski koncili, oz., sinode, kot jih imenujemo, obravnavajo zlasti krajevna vprašanja, nesoglasja, težave. Vesoljne sionode, oz., koncili, kot jih imenujemo, pa probleme v svetovnem merilu in njihovi sklepi so obvezujoči za vso Cerkev.
Za ilustracijo: v našem slovenskem prostoru so bile v začetku tega stoletja sinode pogoste. Nove teološke smeri, socialno dejavnost Cerkve in praktično versko življenje so obravnavale predvsem sinode v Ljubljani (1903, 1908, 1924), ki jih je vodil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, in v Mariboru (1896, 1900, 1903, 1906, 1911), ki jih je vodil škof dr. Mihael Napotnik, škofijsko ureditev v Ljubljani pa je dopolnila sinoda 1940, ki jo je vodil škof dr. Gregorij Rožman.
Sveti Frančišek pa je svojo stalno sinodo (reševanje vprašanj vere in Cerkvenega življenja; to pomeni odnosa do Boga in ljudi ) živel takole. V Rivotortu, kraju, kjer so bratje našli svoje prvo zatočišče, so preživljali čudovite dneve. Frančišek je bil duša in življenje male skupnosti. S svojim zgledom je spodbujal lene, skrbel pa je tudi, da je krotil preveliko vnemo mlajših.
V času, ko so se vsi bratje postili, jih je neke noči, ko so spali, prebudil eden bratov, ki je vpil: »Umrl bom, umrl bom!!« Frančišek je vprašal: »Kaj se dogaja, kdo vpije? Prižgite luč, bratje, da vidimo, kaj je!« Ko je bil prostor razsvetljen, je Frančišek vprašal: »Kdo je kričal, umrl bom?« Sestradani brat je prestrašen in bled odgovoril: »Jaz sem bil.« Frančišek se je kot skrbna mati približal bratu: »Kaj ti je? Zakaj tako vpiješ?« Ta je, že malo opogumljen zaradi Frančiškove zaskrbljenost, rekel: »Od lakote bom umrl.« Frančišek je naročil, naj prinesejo hrane in jo dajo lačnemu bratu. Prisedel je k bratu še sam in z njim jedel, da bi lačnega brata ne bilo sram jesti samega. Ostalim bratom pa je dejal: »Le jejte tudi vi. Delajmo družbo temu našemu bratu.« In vsi so jedli …
Ko so se najedli, je Frančišek spregovoril: »Ne smemo preveč mučiti brata telo. Vsakdo naj da svojemu telesu kolikor potrebuje, da lahko ostane služabnik Duha. Nositi nas namreč mora kakor priden osliček po poteh, ki nam jih je določil Gospod. In kakor se moramo varovati pred preobilico jedi, ki je telesu in duši v škodo, tako se moramo paziti pred pretirano zdržnostjo in to tembolj, ker hoče Gospod spreobrnitve in ne žrtev…«
Frančišek je doživljal ljubezen Boga in bogato obdarovanost Kristusove Cerkve, ki ji je z vso ljubeznijo pripadal, zato mu ni bilo težko biti vesel ter živeti v uboštvu in celo skupaj z brati. Niso pa (še) bili vsi tako zapleteni v ta odnos z Bogom. Navdušeni so bili nad Frančiškom in želeli so si, da bi mu postali popolnoma podobni, le da niso mogli hoditi po Frančiškovih sledeh s koraki, kakršne je delal on. Ko so ga skušali tako posnemati, so bili celo v nevarnosti za svoje življenje. Hvala Bogu, da se je lačni brat oglasil in dal vedeti, da je z njim nekaj narobe. Frančišek je prišel pozorno do njega. Ko je ugotovil, kaj je narobe, je takoj prekinil svoj post in tudi post vse skupnosti ter skupaj z bratom jedel. Odpovedal se je izpolnjevanju sicer dobrih pravil, ki vodijo v duhovno življenje, so pot k Bogu, in zaživel bratovo nemoč. (Ni Jezus z učlovečenjem zaživel naše nemoči?) Živel je skupaj z njim. Ni mu očital, kako je slaboten. Niti mu ni očital, da je nepremišljen, ko ga je slepo posnemal. Ni bil jezen, ker ni mogel živeti svojega načrta duhovnosti. Naredil je popolnoma obratno od tega, kar je načrtoval. Ko je videl, da brat ne more hoditi vštric z njim, ga je počakal in skušal svoj korak prilagoditi njegovemu. Vedel je, da pred Boga ne more priti sam, ampak samo skupaj s svojimi brati. In gotovo ni najbolj pomembno, koliko kilogramov imajo. (Je pa res, da so ozka tista vrata, ki vodijo v življenje.) Če je bila Jezusova jed ta, da izpolni božjo voljo, potem si je Frančišek prav gotovo želel iste jedi. Hoditi skozi kraje in okoliščine, za katere Bog želi, da gre skoznje, govoriti besede, ki jih želi Bog, oznanjati Božje kraljestvo, kakor želi Bog, živeti v Cerkvi, kakor želi dobri Bog, opravljati delo, ki ga želi Bog in živeti skupaj z drugimi, kakor želi Bog. Išče božjo modrost in zaupno ravna, kakor uvidi, kaj naroča. Ker Gospod naroča ljubezen in ne žrtev. Le-te bodo gotovo prišle. Ampak ko človeka prevzame resnična ljubezen lahko z upanjem, v duhu blagrov, prenaša tudi žrtve.
Frančišek v resnici živi synodos – hoditi skupaj. Tako skuša tudi danes Cerkev na slovenskem pustiti tisti post, ki bi bil namenjen samemu sebi, tisto obnašanje in strukture, ki bi oznanjale same sebe in iti k tistim, ki vpijejo: »Umrl bom!« Vendar ali smo tisti, ki se imamo za Cerkvene ljudi, navdušeni nad Bogom tako kot Frančišek, se veselimo Njegovega odrešenja? Če ni tako, nimamo pravzaprav česa ponuditi. Nimamo vzroka, da bi prisedli h klicočemu – ne vidimo, da ob njem že sedi Nekdo, (prim Mt 25, 35-36) – in z njim delili njegovo in svojo resničnost.
Frančišek je imel brate, ki jih je privlačila njegova duhovna pot, privlačil jih je celo njegov post. Koga naša Cerkev privlači? Smo zanimivi tisti, ki smo v Cerkvi? Je na nas kaj takega, kar bi vabilo k posnemanju? Je v nas karkoli, kar druge spominja na Boga, jih navdušuje nad Njim, jih zaljublja Vanj? Ni treba kar obupati, če tega še ni. Vidimo, da se je Frančišek odpovedal prav temu, kar je bil takrat njegov način življenja v veri in živel drugače. Po drugi strani pa resnična privlačnost izvira iz dejstva, da je človeku Bog privlačen. Pa naj se tega zaveda ali ne. In tak se zna odpovedati svojim zunanjim privlačnostim (in neprivlačnostim), da lahko ohrani bistveno vez z Bogom, da bi delal, kar je v življenju bistveno, kar je božja volja, čeprav ne odgovarja vsem shemam in mnenjem. Kajti nesmiselno je govoriti o Cerkvenem nauku, žrtvi, moralnih pravilih, bogoslužju, pokori, če s tem nikomur nič ne daš, če to (še) ne pomeni nič za njegov življenje. Brez vere postane bogoslužje ritualizem, nauk vere dogmatični fanatizem in moralni nauk vodi v farizejsko obnašanje. Z vero pa človek uvidi v vsem trojem delovanje osebnega Boga, v vsem vidi njegov dar za življenje in vse troje mu postane nekaj normalnega, celo nepogrešljivega. Za tako vero pa potrebuje nekoga, ki živi svojo vero z njim v njegovih okoliščinah. Lačni brat je prišel bliže k Bogu, ker je doživel Frančiškovo pozornost na način, ki ga je on v tistem trenutku potreboval. Doživel je, da je za Frančiška in brate pomembnejši kot post in odločitev skupnosti, da je pomemben prav on. Po Frančiškovi pozornosti, dobroti in odpovedi svojemu načrtu je doživel, da je ta Bog, ki vanj verjame Frančišek, pozorni, dobri in nesebičeni Bog. Dogodek sinode, naj bi vsaj tistim, ki se trudimo z vero, dal doživeti ali pa vsaj vedeti, da smo Bogu pomembni prav mi, da smo v središču Božje pozornosti, da bi se tako lahko v veri veselili in uživali. Logična posledica pa bo, da bodo tisti, ki kakorkoli iščejo, v središču pozornosti nas vseh, ki se izdajamo za Jezusovo Cerkev in bodo tudi oni doživeli veselje nad sprejetostjo v Očetovi hiši.
Če nam sinoda ne bo pomagala, da bi bolj vzljubili in se razveselili Boga in bili z Božjo pomočjo lažje prijaznejši do sebe in svojih bližnjih, je brez pomena. Kajti kako bi lahko podarjali naprej to, česar sami nimamo …
Da pridejo spoznanja, misli, ideje in zapisi v zivljenje, je vedno potrebna (skoraj) smrt tistega, ki jih želi spraviti v življenje. Da se je npr., uresničila, volja nebeškega Očeta, ki je odrešenje vseh ljudi – če naj imenujem to (kot tudi sklep o stvarjenju) sinodo Svete Trojice – je njegov edinorojeni Sin daroval svoje življenje. Res je, da je zelo nenujno, da bi zasedanja komu poglobita vero. Res pa je tudi, da je v Cerkvi Sveti Duh, ki deluje po sinodi in mimo nje. On podarja doživetje, da je Jezus res Bog in človek, da Bog ljubi človeka, da je Jezus umrl zanj! In vera se bo, s pomočjo Duha, rojevala po srečanjih in skupnem življenju tistih, ki že nekako zaupajo Bogu in tistih, ki mu (še) ne morejo zaupati.
ZGODOVINA CERKVE
…vi pa se mi neprestano izogibate in me ne poslušate, kot bi ne bili od Boga (prim. Jn 8,47b).
Je res zgodovina tista učiteljica življenja, ki nas nenehoma uči, da se pri njenem pouku nismo naučili ničesar o življenju. Je res največ, kar odnese človek iz njene šole, spoznanje relativnosti vsega. Kar je bilo nekdaj dobro, danes ni več in kar je danes nekaj vredno, ne vemo, če bo jutri še. Poleg tega ima človek občutek, da je zgodovina “zbirka zločinov, neumnosti in nesreč človeštva” (E.Gibbon), oziroma “zbirka zvijač, ki jih uganjamo z mrtvimi” (Voltaire). In če je zgodovina prijateljica časa, potem res težko človekova učiteljica, kaj šele njegova prijateljica. Čas in zgodovina namreč tako temeljito minevata, da se tisti, ki začuti, da se bosta kljub temu, da imata precej rezerv, enkrat vendarle iztekla, lahko samo zgrozi. (To je od zgodovine precej nepedagoško. In povrhu, zaradi poznih spoznanj ljudi, še težko preverjamo rezultate takega “učenja”.) Res, kakšen smisel ima človekovo potovanje skozi čas, njegovo delo, ustvarjalnost, odnosiĽ? Kajti to potovanje – z letali ali peš, v medijih ali zunaj njih – je v “najboljšem” primeru omejeno na nekaj desetletij. Kaj pa potem?
Vendar ali naj bi relativnost zgodovine vzela človeku vsakršno možnost spoznanja, kaj je res, pa naj bo dobro ali zlo. Oziroma, kaj je res dobro in kaj res zlo. “Človek spoznava to, kar je. To kar je – resnica – pa je zgodovinsko. Za zgodovino pa je značilno, da se spreminja na vedno nov način. Zato človek resničnost spoznava na neposreden način tako, da jo zgodovinsko doživlja vedno drugače.” (Biblični leksikon) Kdor danes dojema preteklost, je ne more nikoli tako, kot jo je nekdo, za kogar je bila sedanjost. Kdor danes dojema preteklost, omogoča, da preživi ona in tisti, ki jo je doživljal. “Preteklo ne obstaja samo po sebi, ampak le kot nekaj, kar je shranjeno v sedanjosti.”(B.l.) In to je več vredno kot nujno potrebno zavedanje omejenosti človeškega spoznavanja in časovna omejenost resničnosti.
S tem, ko človek dopusti, da doživlja preteklost, ga ta tudi varuje – kot je sam obvaroval njo. “Zgodovina nas ne rešuje le pred neprimernimi vplivi drugih časov, temveč tudi pred neprimernim vplivom našega časa, pred trinoštvom okolja, pritiskom zraka, ki ga dihamo” (Action). Le če razumemo preteklost, se bomo pravilno zavedali tudi sedanjosti. Tako človek ne samo spozna zgodovino, ampak z njeno pomočjo celo rešuje preteklost in samega sebe, to je, sedanjost in prihodnost. Kljub temu reševanju pa pripoveduje zgodovina o paradoksalnosti človekovega življenja. Vsi ti poskusi ne morejo obveljati enkrat za vselej, ne morejo prinesti dokončne odrešitve in miru. Lahko so še tako veliki, vendar so še vedno samo v mejah prostora in časa, ki se sesuvata in minevata.
Kje in kakšna sta bregova, ki bi dajala oporo in smiselnost temu mostu zgodovine? Je kdo, ki bi spodbujal potnika, naj gre pogumno proti drugemu bregu, čeprav niti prvega ne vidi dobro, čeprav je na mostu gneča, ki ga tako stiska, da bi se je pogosto najraje osvobodil s skokom z mosta? Kristjan verjame, da je Arhitekt in istočasno Investitor ter Gradbenik tega mostu sam potoval po njem v Jezusu Kristusu. Doživljal je vso negotovost in težo tega potovanja. Da je s tem, ko je sprejel svoj del zgodovine in ga živel ne “samo” kot Bog, ampak tudi kot človek, dokazal, da je potovanje smiselno, da je vredno hoditi proti drugemu bregu. Za kristjana je učlovečenje Boga os zgodovine. Kajti kaj je lahko večji in bolj upanja poln dogodek kot povezanost smrti in vstajenja, ki jo je uresničil Jezus? Vsaka misel, ideja, načrt, skupina, kultura, ki se izogiba vprašanju smrti, živi v iluziji, ki vodi v propadanje.
Jezus pa zavzeto obravnava in živi dejstvi življenja in smrti. Tako je zasidran v življenju, da se celo ob “neuspelem” poskusu, da bi človek umoril Boga, tega gospodarja zgodovine, le-ta ni končala. Namesto tega se je prav v dogodku Jezusove smrti in vstajenja rodila Cerkev, ki bo poskušala ljudi prepričati o Božji dobrohotnosti. Ker nosi v sebi krhke ljudi in vsemogočnega Boga, to vedno znova, na človeško omejen in Božje skrivnosten način, zmore.
Sestavni deli božjega načrta, ki ga človek spoznava v zgodovini so tako sence kot svetloba, tako hrepenenje in veselje kot smrtni boj. Nepopolnost je sestavni del popolnosti. Po grenkih in radostnih dogodkih Bog Oče potrpežljivo vzgaja tiste, ki jih je ljubeče ustvaril. Človek mora s tem računati ali pa je izgubil občutek za resničnost. Le-ta pa ni predmet jadikovanja, ampak prepričanja, da lahko človeška narava pod pritiskom resničnosti postane ustvarjalnejša in si poišče globlji življenjski cilj, kot ji ga lahko ponuja skrb za življenje brez nepopolnosti. Človek, ki ostane povezan z duhovnimi viri, se ne samo “sprijazni” z nepopolnostjo, ampak jo sprejme in uporabi za gradbeni material na svoji poti k popolnosti. Zgodovina ni enostaven turistični izlet, ki bi se brez zapletov končal tam, kjer se je začel. Ampak je popotovanje, romanje, ki se z mnogimi napakami na križiščih, po mnogih stranpoteh, vendar bliža cilju. Frančišek sam je malo pred svojo smrtjo rekel: “Treba bi bilo zares začeti in narediti nekaj za Gospoda, kajti doslej nismo kaj dosti napredovali od dneva našega spreobrnjenja.” Potrebno je vedeti, da je svetnik te besede izgovoril potem, ko je že prejel rane, ki so mu bile ljubeče-boleče Božje potrdilo, da je hodil po poti Božjih ukazov. Gre za nekakšno puklasto ponižnost? Ali ne gre za spoznanje, kako je človek kljub ustvarjenosti po božji podobi, tako daleč od tistega, kar naj bi bil; kako daleč je od svojega Stvarnika… S človeškega gledišča je to spoznanje trpko. Če pogledamo z božjega, pa obstaja možnost, da se prav zaradi trpkosti in spoznanja svoje nemoči, ta mali človek le lahko predano zaupa naročju velikega Boga in se mu pusti nositi ali vsaj voditi.
Cerkev, ki ni zunaj zgodovine, je s svojimi, tudi sinodalnimi, poskusi da bi se prenovila, dokaz, da so novi začetki možni. Pa čeprav so bili ti poskusi bolj ali manj neuspešni. Ti relativni neuspehi so notranja dinamika vsakršne zgodovine. Priznanje te resničnosti in vera, pa pomagata pri spoznanju, da se Božji načrt odrešenja uresničuje celo kljub porazom in prav v njih. Samo človeško gledanje na zgodovino to težko uvidi. Mogoče v starosti, ko kdo doživi, da so se stvari, za katere je bil sveto prepričan, da so napačne, izkazale kot dobre. V priliki o ljulki in pšenici vidimo, da bo dobro do konca sveta pomešano z zlom. Vidimo tudi, da gospodar prepove izruvati ljulko – zlo. Kajti z njim bi izruval tudi dobro. Kdor hoče uničiti zlo, bo uničeval tudi človeka, kajti v človeku prebiva zlo. Pogosto se pšenica ne bo opazila. Tako gosto in veliko se zdi zlo. Jezus sam se sprašuje, če bo našel vero na zemlji, ko bo prišel (Lk 18,8).
Dogajanje, ki nas spremlja v življenju, je skrivnostno. Posebej težko pa je verjeti, da ima to zgodovinsko dogajanje pozitiven smisel in dopolnitev. Temeljna misel, ki lahko vodi kristjana je, da Bog vodi zgodovino. Le da človeku ni povedal po kakšnih poteh. In eno bistvenih spoznanj je, da so tisti, ki res vodijo zgodovino, tako kot Jezus, skriti. Ko je namreč križan, živel najglobljo skrivnost odrešenja in bil v ljubezni najbolj povezan z Očetom, ko je do konca izpolnjeval njegovo voljo, se to navzven ni videlo. Prej nasprotno: izgledalo je zelo bedno. In celo njegovi najbližji prijatelji niso razumeli ničesar. Vendar se je prav takrat zgodilo odrešenje vse možne zgodovine. Tako tudi nam niso razumljivi posamezni odlomki osebnega, Cerkvenega, narodnega, svetovnega dogajanja. Vendar je lažje pogledati vanje, se z njimi srečati in celo vedro živeti naprej ter delati, če sije na vse luč Božje zvestobe, modrosti, usmiljenja, varstva in dobrote.
Zgodovina največkrat izgleda tragedija. V resnici pa je drama. Kajti drama ima lahko tudi srečen zaključek. In redko, redko nam bo jasen pomen vsakega posameznega dejanja. Ob spoznanju Boga, pa nam je lahko megleno jasen celo njen celotni smisel. Istočasno pa je dobro vedeti, da je Bog v svoji ljubezni, s katero brezmejno spoštuje človeka, posebej pa njegovo svobodo, s stvarjenjem tvegal tudi tragedijo…
Prav zaradi spoznanja skrivnostnosti zgodovine in božjih tako načrtovalnih in še bolj odrešujočih sposobnosti lahko rečemo, da nihče ni izvzet iz njenega dogajanja, da ima v njej vsak svojo vlogo in svojo odgovornost. Kot je vsako zgodovinsko obdobje v enaki razdalji do večnosti in Boga, velja to tudi za vsakega človeka. Mejo med dobrim in zlim, ki poteka prav v vsakem, lahko vsak premika v smeri zlega (da se prostor dobrega veča). Kristjan ima po krstu, ki ga je v bistvu zaznamoval z dobroto – nepreklicno je božji otrok – prav v središču dogajanja v stvarstvu. Ker je Kristus os zgodovine in je kristjan del njegovega skrivnostnega telesa, Cerkve, so vsa njegova dejanja po Kristusu tudi v središču stvarstva, zgodovine. Zato se lahko veselimo vsega dobrega, ki smo ga s Kristusom zasejali v zgodovino. Zaradi te povezanosti imamo lahko odločnost za delo in tudi upanje, da bo zasejano zraslo. Prav tako pa se lahko zavedamo groze zla, ki ga tudi delamo. Da lahko sejemo tudi zlo. In to v Kristusa, njegovo Cerkev, prav v srce vsega stvarstva. Tudi zlo je namreč seme, ki rodi sad.
Kraljevska, preroška in duhovniška služba nam dajejo nekatere naloge in tudi moč za njihovo izpolnitev. Kralj je tisti, ki je sprejel za svoje ljudstvo odgovornost, da ga bo dobro vodil. Kristjan si upa prevzeti odgovornost, delo, darovanje. Prerok ne napoveduje prihodnosti, ampak jo z jasnim učenjem kaj je prav in kaj narobe, oblikuje. Kristajan si upa povedati, kaj misli. Duhovnik je tisti, ki v molitvah in daritvah prinaša svoje bližnje in vse stvarstvo pred Boga in prosi za vse blagoslova. Kristjan s svojo molitvijo posvečuje svet in ljudi. Tudi če ne zmoremo vedno prvih dveh služb, je za tretjo neprestano več kot dovolj priložnosti. Vse to pa delamo iz preprostega vzroka, da bi vsi ljudje, ki potujemo skozi zgodovino vsaj “tipaje iskali dobrega Boga in ga našli.” Pogosto, menim da najbolj pogosto, pa bo šla pot iskanja Boga preko upornosti, zanikanja Boga, greha, bede. Pot mlajšega sina iz prilike o dobrem očetu.
Čas od Jezusa pa do konca sveta, je čas Cerkve. Pripravljeni čakamo, kdaj se bo vrnil hišni gospodar. Cerkev, ki skozi ta negotovi čas kljub vsem notranjim in zunanjim nasprotovanjem obstaja, je znamenje, da je ta gospodar na skrivnosten način že pri nas in nam on sam pomaga, da lažje čakamo. Ker vsak gospodar zahteva od služabnikov, da dobro upravljajo z njegovim posestvom, bo tudi naš zahteval obračun. In kristjan skuša v zavesti odgovornosti Gospodarju in Gospodarjeve dobrote, razumeti njegove načrte in jih uresničiti. Res je, da se nič resnično velikega ne zgodi naenkrat. Res pa je tudi, vsaj tako izgleda, da se našemu Gospodarju ne mudi priti “drugič”. To pa je motiv, da nismo panični in lahko zaupno, vedro in vztrajno vstopamo v naše odgovornost, ki nam jih prinaša vsakdan, naše odločitve in naši bližnji.
Danes je Cerkve edina ustanova, ki ji ljudje nasprotujejo. Zelo podobno izgleda odnos med starši in pubertetniki. Mladostnik mora po definiciji nasprotovati, da izve, kje so njegove meje, da je lahko ljubljen v trenutkih, ko se sam ne more sprejemati, da se bo prav skozi to izzivanje in upiranje oblikoval in dozorel. Dokler bo torej Cerkve trdna in ljubeča, bo omogočala svetu, vsem, ki se vanjo zaletavajo, da počasi, prav skozi svoje zaletavanje vanjo, dozorijo in postanejo ljudje. Cerkev omogoča prav s svojo trdnostjo, ki zgleda za tiste, ki se vanjo zaletavajo trdost, dozorevanje sveta.
Ena najlepših definicij Cerkve je, da je to skupnost ljudi, ki imajo milost, da so manjkrat padli in z vedro ponižnostjo in hvaležnostjo pomagajo vstajati tistim, ki padejo večkrat. Če so manjkrat padli, niso zato nekaj več, ampak so bolj zadolženi za pomoč drugim. To je tudi ena možnih razlag prilike o soli, kvasu in luči. Preko takega obnašanja stopa Cerkve tudi v različne civilizacije in je posebej pozorna na tri stvari: oznanjevanje evangelija, pomoč ubogim in vzgojo. S tem jih postopoma (tako kot sebe) očiščuje zagledanosti vase in jim pomaga k pravi človeškosti, da je res civilizacija zaradi človeka in ne obratno. Vedno pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je graditev civilizacij delo, ki je vnaprej obsojeno na propad. Do zdaj še nobena ni obstala. Resnična zgodovina, ki bo obstala za vselej, pa poteka nevidno prav sredi vseh človeških razmišljanj, prizadevanj, (ne)uspehov, trpljenja. Ostala pa bo za vselej, ker je po Cerkvi ali pa po Sv. Duhu, ki lahko deluje tudi mimo nje, deležna ljubeče skrbi Boga Očeta. Njegova ljubezen prodira ne samo v dobre in pametne odločitve, ampak celo v nore in grešne. In zaradi te ljubezni bodo tudi izvajalci teh odločitev imeli možnost za vstop v večno zgodovino. Če bodo to možnost izkoristili, pa ostaja vprašanje njihove svobode…
Pridružimo se ljubezni Boga Očeta. On edini more za večno zavarovati vse in vsakogar, ki se mu zaupa.
MEDIJI
Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na lastne oči videli,…, to vam oznanjamo: Besedo življenja (1 Jn 1,1).
Molitev s potovanja na satelit
Gospod, kako lepo je biti tu zgoraj! Pogled se izgublja v neskončnih prostorjih neba, presejanega z zvezdami, in Zemlja se zdi tako majhna, da prebuja nežnost.
Tiho pisanje neba mi govori o Tebi in v tej samoti polni miru, se čutim zavitega v mračno, oživljajoče naročje Tvoje ljubezni.
Tudi jaz bi Ti rad rekel, kot Ti je nekega dne Peter: “Naredimo tri šotore!” Rad bi ostal s Teboj, na tej novi gori Tabor, razpeti med zemljo in nebom, in gledal stvari do konca, na poslednjem obzorju, ki resnici vsake izmed njih daje smisel.
Daj, da bi se vedno znal spominjati Tebe, domovine, v katero sem usmerjen, kjer se zdi vse tisto, kar je človeško, tako majhno, pa vendar naznanja veličino objema Tvoje ljubezni!
Daj, da se bom, spominjajoč Tebe in tega brezkončnega neba, znal spominjati tudi tolikih ljubljenih obrazov in toliko drugih, brezbrižnih ali neznanih, da bi razumel, da Ti ni nihče tuj in da je v tej večni Ljubezni neskončna vrednost vsakega človeka.
Toda Ti želiš, da grem spet dol proti velikemu, majhnemu svetu, kjer si razpel svoj in moj šotor; želiš, da živim v vasi in delim življenje v občestvu. Da, daješ mi okušati lepoto neba, toda želiš, da sem zvest zemlji. Srečanje s Teboj prebuja v srcu nujnost srečanja z ljudmi, mojimi sopotniki.
Spuščam se torej s Teboj proti zemlji, medtem, ko vidim, kako daljni obrisi, postajajo natančne podobe, risbe in geometrije vsakdanjega življenja. Povsod se dvigujejo antene in zvoniki . Ko prihajam od daleč, se mi zdi, da jih gledam z novo simpatijo; kot da bi me luč Tvojih oči usposobila za to, da v vsem prepoznam pečat Tvoje ljubezni. Gospod, daj, da se bodo antene in zvoniki znali pogovarjati med seboj. Pomagaj svoji Cerkvi, da bo ljudstvo dialoga, sposobno govoriti in uresničevati komunikacijo znotraj sebe in z vsemi. Daj, da bomo znali vzgajati sebe in druge za svobodno in osvobajajočo uporabo medijev , da bi v njih preroško prepoznavali in vrednotili rob Tvojega plašča Tvojega Sina , ki je za nas postal človek. Zato nam daj ljudi, ki bodo sposobni v svojem življenju združiti anteno in zvonik, ki bodo zvesti sedanjemu svetu in obljubljeni domovini, sposobni uskladiti ti dve zvestobi s profesionalnostjo in z ljubeznijo.
Glej, končno sem v svoji sobi s Teboj, pred svojim TV: počutim se kot zvesti služabnik, v družbi Prijatelja, ki me nikoli ne bo zapustil. Zdaj vem, da je tudi v množici mogoč oseben odnos in da me lahko celo preko roba plašča doseže Življenje, ki ne mine, resnica, ki razsvetljuje in ogreva. Pomagaj mi, da ga ne bom več pozabil, daj da Te bom znal slaviti z vsemi prebivalci “skupne vasi”, mojega sveta, kot Te je nekoč znal slaviti Frančišek, brat vseh, človek srečanja s Teboj in z vsem Tvojim stvarstvom :
Najvišji, dobri Bog, vsemogočni, le Tebi gre vsa hvala, čast in slava in vsi blagoslovi. Le Tebi gre vse to, o Bog v nebesih, a človek še imena ni vreden Ti izreči. Naj hvali Te moj Gospod, zato Te stvarstvo Tvoje: še posebej brat televizor, ki napolnjuje ure naših dni, ki je lep in žari z velikim sijajem in prinaša sporočilo o Tebi, Najvišji. Naj hvali, moj Gospod Te brat radio, preko katerega novice prekrižarijo nebo in mi približajo svet. Naj hvali Te, moj Gospod, brat časnik, ki me obvešča o oblakih in jasnosti dogajanj v človeštvu in preko katerega hraniš poznavanje in razmišljanje tolikih ustvarjenih bitij. Naj hvalijo, moj Gospod, Te poročevalci, preko katerih nam razsvetljuješ um in vlivaš veselje in moč v naše srce, kadar s skromnostjo služijo resnici. Naj hvali Te, Gospod moj, naša sestra mati zemlja, ki hrani nas in vzreja, premnog rodi nam sadež, travo in pisano cvetje: za nas pa postaja vedno bolj skupna hiša, ki jo spoznavamo in ljubimo preko medijev. Naj hvalijo Te, moj Gospod, vsi, ki odpuščajo, ker Tebi je ljubo, prenašajo bolezni in bridkosti: njim blagor, ki vse to prenašajo spokojno, zakaj Ti sam, Najvišji, jih boš ovenčal s krono. Posebno naj Te hvalijo tisti, ki se bodo preko množičnih medijev znali spominjati, da ni na svetu nič bolj pomembno kot človeška oseba. Naj hvali Te, Gospod moj, naša sestra smrt telesna, ki ji nihče od živih ne pobegne: gorje njim, ki bodo umrli polni grehov, a blagor njim, ki jih bo v Tvoji milosti zatekla, da druga smrt ne bo jih prizadela. Posebno naj Te hvalijo tisti, ki si zato, ker se spominjajo, da vse mine in da samo Ti ostaneš, prizadevajo, da bi delali v okviru medijev po resnici in pravičnosti in skrbijo za šibke, ki so tako izpostavljeni moči množičnega obveščanja. Hvalite mojega Gospoda in slavite in se mu zahvalite in se mu zahvalite in na vso moč ponižno mu služite. Hvalite ga vsi prebivalci “skupne vasi”, pridružite svoj glas glasu stvarstva. O Jezus, daj da se bom tudi jaz mogel z vero dotakniti roba Tvojega plašča.
AV