Razmišljanja o sv. Frančišku, sv. Klari, svetosti, molitvi in oznanjevanju.
FRANČIŠEK
sv. Frančišek AsiškiGospod mi je razodel pozdrav, ki naj ga izrekamo: “Gospod naj ti da svoj mir!”. Tako pravi sv. Frančišek Asiški v svoji oporoki.
Mnogi poznate sv. Frančiška po pridiganju pticam, po Sončni pesmi, po preprostosti. Slišali ste že pripoved, kako je s svojo kapuco odkupil grlici od nekega fanta in jima vrnil svobodo, kako je umikal deževnike s cest, da jih ne bi kdo pohodil. Slišali ste tudi, kako se je postil 40 dni in da je na koncu posta le pojedel nekaj kruha, da bi ne podlegel napuhnjeni misli, kako je podoben Odrešeniku, da je zadnji dve leti življenja nosil rane, kakršne je dobil Jezus ob križanju. Ta svetnik je po eni strani tako preprost, da se nam zdi za današnji čas kar malo naiven. Po drugi strani pa tako blizu Bogu, da se nam zdi skoraj nemogoče hoditi po njegovih stopinjah. Ustavimo se torej ob teh nasprotjih, ki jih je Frančišek združeval v sebi.
V Frančiškovi mladosti skoraj ni bilo zabave, ki bi na njej manjkal. Veliko zabav je tudi sam vodil. Izjavljal je, da ga bo nekoč častil ves svet. Doma je bil v trgovanju in denarju. Čeprav je bil oče samo trgovec, je zaradi bogastva praktično pripadal višji družbeni kasti. Hotel je postati slaven vitez, zato se je udeleževal vojn.
Kdo se v življenju ni srečal z željo po slavi, bogastvu, moči, da bi bil v središču pozornosti, da bi mu življenje potekalo mimo vsakdanjih banalnosti… Nekateri smo se srečali z željami, drugi pa tudi z uresničenjem teh želja. Frančišek pa si ni vsega tega samo želel, on je vse to imel. Kdo bi se ne trudil vsega tega obdržati in še povečevati?
Nerodno pa je bilo, da je, kot voditelj zabav, imel pravico, da bi nekoga zadolžil, naj zabavo plača. Zadolžil je sebe in plačal sam. Nerodno je bilo to, da mu denar ni veliko pomenil, da ni bilo berača, ki bi od njega ne dobil miloščine. Ko se je pa to le zgodilo, je Frančišek tekel za njim, se mu opravičil in mu dal mošnjo denarja. Nerodno je bilo to, da je slavni vitez bolan končal v ujetništvu in tam tolažil brezvoljne, kot bi bil bolniški strežnik. Res, nerodno je, če se začne Bog vmešavati v človekovo življenje. Ko pa ima Bog prostor v človekovem življenju, postanejo nerodne stvari nenavadne.
Nenavadno je to, da je iz veselega voditelja zabav, Frančišek postal voditelj tistih, ki želijo živeti veselo blagovest, evangelij. Enako nenavadno je, da ga danes vsaj pozna, če že ne slavi ves svet. Nenavadno je uporabljal trgovske sposobnosti, ko je poslal za odgnanimi roparji svoje brate, naj gredo za njimi, se jim opravičijo in jim dajo hrano in pijačo, ter jih tako pridobil za poštenje. Nenavadno je, da se nikoli ni odpovedal visokim družbenim krogom. Mikala sta ga namreč hoja za Jezusom in svetništvo. In temu miku se je tudi prepustil. Nenavadno je, kako je po spreobrnjenju ohranil smisel za vojsko. To, da je med križarsko vojno prišel živ do sultana, da ga je sultan poslušal in se z njim pogovarjal, ga živega izpustil, čeprav je bil iz križarskega tabora in ga še prosil, naj moli zanj, je eno najboljših priporočil za zavetnika vsaj še Združenih narodov in zdrave pameti državnih voditeljev.
Frančišek je poln nasprotij. Prav tako sem jih poln jaz. Prav tako vi, ki me zdaj poslušate in prav tako jih je polno naše okolje. Ko je Bog poklical Frančiška, ga je poklical skupaj z njegovimi nasprotji. In uporabil je prav ta nasprotja, da je po Frančišku podarjal in še podarja svetu mir. Če je Bog lahko zajel Frančiška, zakaj bi ne mogel nas? Če je Bog lahko po Frančišku prekvasil, osolil in razsvetlil tisti čas, zakaj bi ne mogel tudi našega tudi po nas?
Mogoče samo en namig. Verjamemo, da je Bog vsemogočen, dober in ima rad vsakega človeka? Frančišek je to verjel ter leta in leta molil: “Gospod, kaj želiš, da storim?” In Gospod mu je pokazal, kaj želi.
FRANČIŠEK IN KLARA
sv. Frančišek in sv. KlaraKdor je malo doživel Jezusovo željo, da bi ljudem predstavil dobrega Boga, njihovega Očeta, ima dve temeljni možnosti: da govori Bogu o ljudeh in da ljudem govori o Bogu. Govor ljudem o Bogu, dobiva svojo moč iz govora Bogu o ljudeh. Ne pozabi, da je govoriti Bogu o ljudeh bolj učinkovito kakor govoriti ljudem o Bogu, pravi p. Silvano Fausti.
Izgleda, da je Frančišek veliko govoril Bogu o ljudeh, kajti njegovo govorjenje o Bogu, je imelo pri ljudeh sadove. Eden takih sadežev, oz. sadika blaženega očeta Frančiška, kot se je sama imenovala, je Klara. Kljub temu, da je Frančiške izhajal iz meščanskega družbenega sloja, Klara pa iz plemiškega, kljub temu, da je pomagal Frančišek, ob uporu v Assisiju, izgnati njeno družino v Perugio, kljub temu, da so Frančišek po spreobrnjenju someščani opazovali z dvomom, je Klara v njem prepoznala dar Duha in mu sledila. Ta dar se je kazal predvsem v eni stvari. Frančišek ima Jezusa rad. Vem, da lahko ta beseda zveni izpeto, ampak edina, ki razloži, zakaj je Frančišek to, kar je. Klara ga imenuje Kristusov ljubitelj in posnemovalec. Za nekoga, ki ga imaš v srcu, boš naredil vse, zanj bi tudi umrl. Frančišek je doživel, da ga ima Bog v srcu, da je zanj umrl. Tako je vse naredil, da bi tudi on imel Boga v svojem srcu, da bi zanj naredil vse…
Klarino domače okolje je bilo napolnjeno z ideali: čutenje ljubezni, ki so jo razumeli kot globoko in vseobsegajočo željo, da bi bili ljubljeni in da bi ljubili z vsem svojim bitjem. Prisoten je bil duh viteštva, ki spodbuja junaštvo in zvestobo gospodarju, oz. ljubljeni osebi tudi za ceno odrekanja sebi. Pri ženah je bila cenjena zgledna skrb za dom in družino z vnetim služenjem in gospodinjskimi opravili, domačnost, vljudnost, gostoljubnost, zanimanje za kulturna, družbena vprašanja in veliko usmiljenje do slabotnih in ubogih vseh vrst, branje literature, tudi Svetem pismu, posebej psalmov. Pa tudi praktični čut, ki je bil nujen za žensko, ki je morala biti doma in na zunaj gospa. V vzgoji so spodbujali k občudovanju in posnemanju velikih ljudi. Tako moških kot žensk. Klara je nosila v sebi te ideale, istočasno pa se ni izogibala nobenemu delu.
Vem, to se zdi kot sanje, oz. davna preteklost. Ampak poglejmo si primer. Frančiška je Bog poklical iz njegovega življenjskega stila in začel je živeti drugače, zakaj bi bil danes Bog šibkejši? Frančišek je navdušil Klaro, da je zapustila domačo varnost in živela svoj odnos do Boga v uboštvu, med sestrami, ki niso bile vse iz plemiških družin, v molitvi, v skrbi za uboge, v klavzuri. Klara piše, da Gospod vse od začetka spreobrnjenja napolni svoje ljubitelje s posebnimi sladkostmi, da bi jim tako pomagal premagati ovire, ki bi poklicane mogle tako prizadeti, da bi jih pripeljale do obupa. Ovire in težave bodo. Bog pa je večji od stvarstva, torej zanj naše težave še težavice niso. Ko bi le mogli verjeti Bogu!!!
Rad bi se ustavil še ob Frančiškovem in Klarinem prijateljstvu. Kako lahko Moški in ženska živita prijateljstvo? Čisto prijateljstvo. Klara je v Frančišku videla moža, ki ga je Bog izbral in poklical, da jo prebudi za Kristusa. Frančišek je bil prepričan, da mu je, tako brate kot Klaro in njene sestre, zaupal Gospod. Če verjamemo, da nam je drug drugega zaupal Bog, potem vlada v odnosih spoštovanje, napor, da bi drugemu omogočili, da izpolni načrt, ki ga ima Bog z njim. Potem skrbno pazimo, da moški ali ženska ni naša poljubna lastnina. Potem je pogled na moškega ali žensko spomin na Boga, ki gleda vse ljudi z ljubečo dobroto. Potem nisem žalosten, da nekoga nimam ali nisem neprestano z njim, ampak sem vesel, da smem biti priča uresničenja božjega odrešenjskega načrta.
Tri stvari ponavljam. 1.Klarino mladostno življenje je lahko vzor in spodbuda za vse mlade, ki iščejo pravo življenjsko usmeritev. Svoj stan in poklic. Pomembno je dobro izkoristiti mladost, ki je edinstveno in neponovljivo bogastvo, in se pripraviti na življenje. Pomembno je, da v množici glasov prav tihemu Jezusovemu ne rečete ne. Povejte iskreno, da še niste pripravljeni, da vas je strah, naj pride še kdaj. In prosite Klaro za pomoč in nasvet. 2. Samo Bog lahko povezuje dva tako različna svetova, kot sta moški in ženska. Brez zaupanja in prijateljstva z njim, je zaupanje in prijateljstvo med žensko in moškim najmanj težko. Tudi tu sta lahko Frančišek in Klara pomočnika. 3. V modernem svetu, kjer pravzaprav vladajo ekrani, je Klara zavetnica televizije. Naj pomaga vsem, posebej še staršem z otroki in mladostnikom, da bomo mi gospodarji teh škatel in ne one naši.
SVETOST
Shakespeare je izrekel stavek: biti zrel, to je vse. Kristjan pa zatrjuje: biti svet, to je vse. Zrelost je sad prirojenih darov in človekovega dela. In velika stvar je srečati človeka, ki je v sebi spravljen, ki ne prizadaja ran, ki je za okolico vir miru.
Svetost pa je dar. To je božji pogled na človeka, ki ga zajame tako v preteklosti kot v prihodnosti. Ker je to pogled Boga, ki me je ustvaril, vsebuje stvarjenjski načrt. Ve, daje potrebno potrpeti, ker še nisem do konca ustvarjen. Ker je to pogled Boga, kije zame umrl, je poln ljubezni. Človek verjame, daje ljubljen, samo če nekdo zanj umira. Ker je to pogled vesoljnega Sodnika, je v njem vizija, kakšen bom, ko bom pri Njem v večnosti. Zaradi te vizije je ta pogled poln odpuščanja, pripravljenosti za nov začetek.
Tak pogled redko srečamo pri bližnjih. Tudi sami ga nismo sposobni. Tak pogled ima samo Bog. In šele, ko se zagledamo vanj, ko se v njem ugledamo lepi in čisti, začnemo verjeti, daje ta pogled resničen, da ga lahko privzamemo tudi mi v svoje oči in srce.
Eloi Leclerc tako zapiše pogovor o čistosti in svetništvu med bratom Frančiškom in Leonom. Frančišek vpraša Leona: “Brat, ali veš, kaj je to čistost srca?” “To, da si brez napak, ki bi si jih lahko očital”, je odgovoril Leon brez oklevanja. “Potem razumem tvojo žalost”, je rekel Frančišek, “kajti vedno si imamo kaj očitati.” “Da”, je rekel Leon, “ravno zaradi tega obupujem, da ne bom nikoli prišel do čistosti srca.” “Brat Leon, poslušaj me”, je povzel Frančišek, “ne ukvarjaj se toliko s čistostjo svoje duše. Svoj pogled obrni k Bogu. Občuduj ga. Zahvaljuj se mu zaradi njega samega. Prav to se pravi imeti čisto srce. In ko si potem obrnjen k Bogu, se ne sprašuj več, kako si pri njem zapisan. Žalost, da nisi popoln, in to, da si grešnik, je še vedno človeško čutenje, preveč človeško. Svoj pogled moraš dvigniti višje. Obstaja Bog, neskončnost Boga in njegov nespremenljivi sijaj. Čisto srce je tisto, ki ne neha častiti živega in resničnega Gospoda. Globoko se začne zanimati samo zanj in seje sredi vse te naše bede sposobno uglasiti na večno nedolžnost in večno božje veselje. Tako srce je hkrati brez vsega in napolnjeno. Zadostuje mu, daje Bog Bog. Prav v tem najde ves svoj mir, vse svoje veselje. In Bog sam je tedaj vsa njegova svetost. “Vendar Bog zahteva naše prizadevanje in zvestobo”, je pripomnil Leon. “Seveda”, je odgovoril Frančišek, “toda svetost ni izpolnitev samega sebe, niti popolnost, ki bi si jo sami sebi pripisovali. Svetost je najprej praznina, ki jo odkrijemo, si jo priznamo, jo sprejmemo – in jo pride Bog napolnit v takšni meri, v kakršni se odpremo njegovi polnosti. Če sprejmemo svoj nič, postane ta odprt prostor, kjer lahko Bog še ustvarja. On je Gospod, Edini, edini Sveti. Toda ubogega prime za roko, ga potegne iz njegovega blata in ga posadi med prince svojega ljudstva, da bi videl njegovo slavo. Bog tedaj postane nebesna modrina njegove duše. Premišljevati Božjo slavo, brat Leon, odkrivati, da je Bog BOG, večni Bog, preko vsega kar smo in bi lahko bili, se v polnosti razveseljevati nad tem, kar on je, biti zamaknjen pred njegovo večno mladostjo in se mu zahvaljevati zaradi njega samega, zaradi njegovega zvestega usmiljenja, taka je najgloblja zahteva te ljubezni, ki je Gospodov duh ne neha razširjati v naših srcih. To se pravi imeti čisto srce. Toda te čistosti si ne pridobimo s silo svojih rok in naprezanjem.” “Kako se to naredi?”, je vprašal Leon. “Preprosto ne obdržati ničesar svojega. Pomesti vse. Tudi ostri občutek naše bede. Sprejeti, da si ubog. Odpovedati se vsemu, kar teži, tudi bremenom svojih napak. Ne videti ničesar drugega kako Gospodovo slavo in se prepustiti njegovemu obsevanju. Bog je, to zadošča. Srce tedaj postane lahko. Je samo v sebi kakor škrjanček, prevzet od prostora in nebesne modrine. Zapustilo je vsako skrb, vsak nemir. Njegova želja po polnosti se je spremenila v preprosto in čisto voljo Boga.”
Ne bojmo se, da smemo pred Boga šele takrat, ko smo popolni, lepi. Za take stvari prirejajo lepotna tekmovanja. Pred Boga smemo vedno. Še najbolj takrat, ko nas teži grešnost, občutek bede, nesposobnosti. Kdor daruje Bogu svojo majhnost, prejema njegovo veličastvo, kdor mu daruje svojo hvaležnost, prejema v zameno veselje, kdor mu daruje svojo grešnost, prejema svetost.
FRANČIŠKOVA MOLITEV
“Frančišek ni bil več človek, ki moli, ampak je ves postal molitev,” piše njegov življenjepisec Tomaž Čelano. Frančišek sam pa piše o molitvi tako: “Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Zares čisti v srcu so tisti, ki prezirajo svetno in težijo po nebeškem ter nikoli ne prenehajo s čistim srcem in čisto dušo moliti Boga, ter zreti vanj” (Fopom 16) “Božji služabniki naj vedno molijo ali kaj dobrega delajo” (1 FVod 7,13) “Naj molijo k Njemu s čistim srcem, da bodo ponižni, potrpežljivi v preganjanju in bolezni, da bodo ljubili tiste, ki nas preganjajo… ” (2 FVod 10,11-12).
Zato: Molite s čistim srcem! Če bo v srcu samozadostnost, bo vaša molitev samohvala ali opravičevanje napak. Če bo v srcu žalost, bo vaša molitev tarnanje, očitanje. Če bo v srcu razposajenost, bo vaša molitev omalovažujoča. Če bo v srcu skrb, bo vaša molitev prosjačenje. Če bo v srcu gorje, bo vaša molitev klic k maščevanju. Če bo v srcu strah, bo vaša molitev trepetanje. Če bo v srcu nezadovoljstvo, bo vaša molitev obsojanje. Če bo v srcu lenoba, sploh ne boste molili. Če bo v srcu greh, bo molitev zmanjševanje lastne odgovornosti ali obsojanje drugih, da bi se vaš greh zdel manjši.
Molite s čistim srcem! Če srce ne bo čisto, ne boste mogli ljubiti božje besede. Bog s svojo besedo spodbuja, opominja, vabi. “Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj” (Raz 3,20) Ker pa je ta beseda svetla in čista, se ob njej takoj razodenejo umazanije, nepopolnost, zasvojenost. In če je srce tega polno, tudi beseda (trkanje) Ljubečega človeka preseda in ni se težko zakrkniti. Z zamazanim srcem ne razumete in ne sprejemate Ljubezni, ampak jo imate za teženje. Vendar se tako modrost kot veselje človeka začneta pri spoznanju in priznanju njegove resničnosti ter izročanju te resničnosti Bogu. Kajti samo On se nikoli ne zmrduje nad nami, pa če se sami. Samo on lahko vedno shaja z našimi slabostmi in jih tudi ozdravlja. Če vam je božja beseda v opomin ali pa vas še dolgočasi, se prav tu lahko začne vaše iskanje prijateljstva z Bogom. Kajti “Bog je vedno in povsod blizu človeku. Kliče ga in mu pomaga, da bi Ga iskal; spoznaval in ljubil z vsemi svojimi. močmi” (KKC 1). Kliče ga tudi v dolgočasju, naveličanosti, jezi.
Molite s čistim srcem! Če srce ne bo čisto, ne boste mogli ljubiti Cerkve, njene molitve in evharistije. Greh, strah in zaprtost vase bodo zastirali pogled na resnično in oznanjeno dejstvo, da “Bog sklicuje ljudi, ki jih je greh razkropil, po svojem Sinu, v edinost svoje družine, Cerkve, da v Svetem Duhu postanejo njegovi posinovljeni otroci in torej dediči njegovega blaženega življenja” (KKC 1).
Molite s čistim srcem! Če srce ne bo čisto, ne boste mogli imeti radi stvarstva. Frančišek je stvarstvu govoril tako kot človeku. Imel je čisto srce. Videl je stvari kot jih vidi Bog. Zato ob skrbi za ekologijo prosite, naj vam Bog da novo srce. Skupaj z njim vam bo dal tudi voljo do znanja, modrost, ter čut kako spoštovati in varovati naravo ter v njej odkrivati in z njo slaviti dobrega Stvarnika.
Molite s čistim srcem! Za Frančiška je pomembno prav moliti. V tem je vse človekovo življenje. Začne se z: blagor čistim v srcu, ti bodo Boga gledali. Ko je v srcu greh, niste čisti, ne morete prav videti. Ne morete videti v bližnjem brata, sestre, ker ne vidite Boga Očeta. Če ni pogleda čistega srca, ohranjate v zlu tiste, ki bi jih morali s čistim pogledom dvigati iz zla. Zlo poveča moč zla. Zato: blagor čistim v srcu…
Ljubite Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo! Obračajte svojo pozornostjo k Njemu, ko ste doma, ko hodite po svojih poteh, ko delate, ko se odpravljate k počitku ali ko vstajate. Gospodje vaš varuh in zavetnik. Ne izogibajte se njegovemu varstvu. Vedno iščite njegovo bližino. “Molite! Molitev vas odprla Duhu, ki zdravi rane, preustvarja človeka in ustvarja nov svet dobrote in miru. Ko človek moli, vse postaja lepše! Zato je Frančišek v vsem prepoznal Boga” (Z. Linić).
OZNANJEVANJE V FRANČIŠKOVEM DUHU
To, da se kristjan pusti prešinjati Svetemu Duhu, kakor sta se mu pustila prešinjati Klara in Frančišek, spoznamo po teh znamenjih. Ima veselje. Podobno je mirni zavesti, da pluje na ladji, ki je tako trdno grajena, da je noben vihar, ob modrem usmerjanju, ne more potopiti.
Prizadeva si za edinost. To ni uniformiranost, ampak povezovanje ljudi. Tako lahko vsi v povezanosti in zavarovanosti, vsak s svojimi darovi in ranami, najdejo kraj, kjer doživljajo smiselnost svojega bivanja. Skrbi za socialno pravičnost. Ko srečam ubogega, istočasno srečam Jezusa, ki me sprašuje ali se bom postavil na stran močnega ali slabotnega. Nihče ne more biti svet, če se ne trudi za pravičnost. Spreobrnjenje. To pomeni sprejeti dejstvo, da ima Jezusova ljubezen, ki se razodeva v njegovi smrti za nas in v vstajenju, moč tudi za moje življenje in mi je v bolečini, ki jo povzroča greh, klic k obnovljenemu zaupanju v Boga Očeta. Razmišljam in odločam se skupaj z Jezusom in njegovo besedo. Vera je iskanje božje volje v vsakdanu.
Ljubezen do Jezusove Cerkve, kije tudi Cerkev grešnikov. V njej pa živi in deluje Bog po Svetem Duhu. Kristjanova nenehna prošnja je, da bi postal sam, kot tudi Cerkev, tako prosojen za Boga, da bi vsak, kdor bi se srečal z njim ali s strukturami Cerkve, lahko rekel, kako dober je Gospod.
Išče Boga v molitvi.
Prizadevanje za bratstvo, ki ne pozna meja držav in celin. Kajti vsi smo otroci istega Očeta. Imamo skupni izvor in skupno prihodnost. Zaradi krsta, ki je kristjanova idenditeta, in ga nepreklicno povezuje z Bogom, deli z njim skrb za svoje brate in sestre, ter celo za stvarstvo, ki ima istega Očeta Stvarnika kot ljudje. Razpoložljivost za služenje ubogim. Bogat je tisti, ki veliko ima, bogatejši je tisti, ki malo potrebuje, najbogatejši pa tisti, ki veliko daruje. Ni vedno res, da daje tisti, ki ima, ampak kdor da, ta zares ima. Kdor se ne boji dajati, je bogat. Močan je tisti, ki je solidaren. Močan je tisti, ki služi.
Prizadevanje za mir. To je eden najdragocenejših sadov Duha. Naredi me za orodje svojega miru, je molil Frančišek. In njegov pozdrav je: Gospod naj ti da svoj mir. Srečanje z različnostjo je možnost za konflikt, pa tudi za sprejem novega bogastva. Jezusov križ je bil konflikt med božjim in človeškim. Jezus ga je rešil z darovanjem in ljubeznijo.
Evangelizirati sebe. Vrednote meriti z mero Evangelija. Oblikovati svojo vest po Jezusovi besedi s pomočjo Svetega Duha.
Oznanjati evangelij. Kristjan, ki ga oznanja,je živ. To ni prosta izbira, to je naročilo. Če me Jezus nagovori, sem poslan oznanjati veselo vest: Jezusa samega. Oznanjam tudi z molitvijo in tiho žrtvijo. To je nekaj nalog, ki jih Sveti Duh daje in istočasno pomaga uresničevati. Kajti On se bolj trudi za našo srečo, kot mi sami. Zato se mu priporočam za njegovo vetje po priprošnji sv. Frančiška z molitvijo papeža Janeza Pavla II.
Pomagaj nam, Frančišek, približati Kristusa Cerkvi in današnjemu svetu. Ti, ki si v svojem srcu nosil tesnobo(težave) svojih sodobnikov, pomagaj nam, da bi s srcem, kije blizu Odrešenikovega srca, sprejemali vso tesnobo ljudi današnjega časa: socialno, ekonomsko, politično, kulturno; vse trpljenje današnjega človeka, njegove dvome, tesnobe, zdrsljaje, skrbi… Pomagaj nam, da bi vse to znali prevesti v preprost in rodoviten jezik evangelija. Pomagaj nam, da bi vse reševali s ključem evangelija, da bi sam Kristus, današnjemu človeku, mogel biti “pot – resnica – življenje”.
Klicali so Te “Asiški Ubožec”. Bil si eden izmed tistih, ki so se najvelikodušneje darovati za druge. Imel si neizmerno bogastvo, nek velik zaklad. Skrivnost svojega bogastva si skrival v Kristusovem križu. Nauči tudi nas, ljudi dvajsetega stoletja, ki se bliža h koncu, da bi se znali kot ti ponašati s Križem. Nauči nas tega bogastva v uboštvu in razdajanja v izobilju.
Sveti Frančišek, nosilec Kristusovih ran z La Verne, svetu se toži po tebi, ki si ikona križanega Jezusa. Potrebuje tvoje srce, odprto za Boga in za človeka, potrebuje tvoje bose in ranjene noge, tvoje prebodene in proseče roke. Toži se mu po tvojem šibkem glasu, ki je silen v moči evangelija.
Pomagaj, Frančišek, današnjim ljudem, da bodo spoznali zlo greha in iskali očiščenje od greha v pokori. Pomagaj jim, da se bodo osvobodili struktur greha, ki tlačijo današnjo družbo. Oživi v zavesti voditeljev prepričanje, kako nujen je mir med narodi in ljudstvi. Vlij v mlade svojo življenjsko svežino, ki je sposobna premagati zanke mnogovrstnih kultur smrti.
Tistim, ki so prizadeti od kakršnegakoli zla, posreduj, Frančišek, svoje veselje, ker znaš odpuščati. Vsem, ki jih je križalo trpljenje, lakota, vojna, odpri vrata upanja. Amen.
AV