Pismo provincialnega ministra ob božiču
„Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji“ (Lk 2,17-18).
Dragi bratje in sestre,
rojstvo Jezusa Kristusa, ki je vesela novica za vse ljudi,
naj vam podari svoj mir!
Letošnje praznovanje prihoda Odrešenika na našo zemljo obhajamo v okviru leta vere v vesoljni Cerkvi, v naši krajevni Cerkvi pa v letu, ko se na poseben način poglabljamo v pastoralni načrt. Leto vere, ki ga je ob petdesetletnici začetka 2. vatikanskega koncila razglasil papež Benedikt XVI., je povabilo kristjanom, posvečenim pa še posebej, da bi naša vera iz navajenosti in nekoliko upehane nadušljivosti, s katero jo okuži premalo navdušeni vsakdan, stopila na pot osebnega srečanja z Jezusom Kristusom, ki je „prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju“ (Jn 10,10). Slovenski pastoralni načrt, ki se iz krovnega dokumenta s posameznimi koraki razvija v pastoralni načrt vsake župnije in vsakega organizma, ki oblikuje pastoralno življenje v Cerkvi na Slovenskem, pa ima pred seboj cilj, da bi to vero, ki jo živimo, na sodoben, privlačen in prepričljiv način ponudili možem in ženam našega časa.
Kako smo v obojno dogajanje vpeti manjši bratje sv. Frančiška? Naj začnem z naslovom, ki ga nosi krovni dokument Slovenskega pastoralnega načrta: Pridite in poglejte! Te besede so svoboden navedek Jezusovega povabila dvema Janezovima učencema, ki ju je beseda njunega učitelja o Božjem jagnjetu napotila za njim. „Pridita in bosta videla!“ jima je odgovoril Jezus na vprašanje: „Gospod, kjer stanuješ?“ (Jn 1,38-39). Jezus ju je povabil na svoj dom, k sebi. Povabil ju je, naj srečata njega, naj prebivata z njim in pri njem. S tem jima je dal možnost, da v osebnem izkustvu odkrijeta, za kom sta se napotila, koga sta vprašala po stanovanju, da bi potem iz osebnega doživetja mogla svoj korak za vse življenje napotiti za njim in postati njegova učenca. Ko smo za krovni dokument Slovenskega pastoralnega načrta naslovili s to mislijo, samo si zastavili praktično neizvedljivo nalogo. Svoje sodobnike smo povabili k sebi. Verne in neverne. In to z Jezusovo besedo. To za nas predstavlja dvojni izziv. Prvo vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja, je, ali smo v resnici sposobni postati „alter Christus“, da bodo ljudje lahko prišli in doživeli izkustvo srečanja z Jezusom, Gospodom in Odrešenikom. Lahko pa misel zastavimo tudi drugače: ali smo dozoreli v ponižnosti do te mere, da ljudi, ki bodo prišli, da bi vedeli, ker smo jih zaradi tega povabili, ne bomo zadrževali pri sebi, ne bomo sebično, sebe potrjujoče zadrževali zase, ampak jim bomo pokazali naprej, v polnost in svobodo, ki jo človeku podarja učlovečena Beseda. Gre torej za kopico vprašanj, ki se nam postavljajo že ob samem naslovu krovnega dokumenta, in s katerimi se bomo morali soočiti skozi načrtovanje in uresničevanje, da dokument ne bi postal načrt naše nepristnosti, potvorjenosti, namesto da bi postal spodbuda našega sodelovanja pri prihajanju vesele novice na naš svet.
Kaj naj storimo, da bomo postali resnični sodelavci pri širjenju vesele novice? Lukovo poročilo o božičnem dogodku nam lahko služi kot odlično izhodišče za začetek naše osebne nove evangelizacije. Še več! Že zgolj pastirji, ki smo jih navedli na začetku, so za nas lahko izredna spodbuda za delovanje.
Ko uporabimo besedo delovanje, se nam misel sama po sebi obrne navzven. Delovanje je vedno, ali pa vsaj v prvi vrsti namenjeno drugim. Na izrazit način to velja zlasti za našo pastoralno zavzetost. Naša razmišljanja, načrtovanja in izvajanje načrtovanega so praviloma naravnani na občestvo, ki nam je zaupano v pastoralno skrb. Istočasno pa je ta obrnjenost navzven, k drugemu oziroma drugim, lahko največja ovira, da bi nova evangelizacija, ki stoji v ozadju tako leta vera kakor tudi Slovenskega pastoralnega načrta, v resnici stopila na pot uresničevanja.
Eno od starih pravil v načrtovanju je, da ni mogoče z istim načinom razmišljanja, z istimi prijemi in istimi sredstvi, ki so v krizne razmere pripeljala, teh razmer tudi reševati. Če hočemo premakniti voz, ki je obtičal v blatu, moramo najti trdno točko, trdna tla pod nogami. Brez tega bomo tudi sami ob vsej zagnanosti in morda tudi pristnem navdušenju, tonili vedno globlje.
V poročilu o pastirjih vidimo, da pastirji niso začeli z oznanjevanjem, s pripovedovanjem o tem, kar so slišali od angelov in kar so potem v Betlehemu še videli. Ne. Najprej so se podali na pot. Sledili so besedam angelov. In ko so prišli pred dogodek, ki so ga sporočali angeli, so se najprej zatopili v češčenje. V tem češčenju se je zgodilo osebno srečanje med vsakim izmed njih posebej in med novorojenim Kraljem, ki je „Kristus, Gospod“. Šele iz tega srečanja so postali oznanjevalci, ki niso samo pripovedovali o nečem, ampak so bili sposobni pričevati za nekoga, ki so ga osebno doživeli. Oni so od tega betlehemskega srečanja naprej vedeli, kdo je tisti, ki so jim ga oznanili angeli. Zanje ni bil več samo beseda, posoda neke misli, ampak je ta Beseda v resnici „postala meso“ (Jn 1,14). Odrešenik ni bil več samo obljuba, ki je lepa in je slastna hrana upanja. Odrešenik je postal resničnost. Iz tega srečanja so lahko postali nosilci vesele novice.
Kot manjši bratje, ki smo vpeti v življenje vesoljne in krajevne Cerkve, moramo tudi mi razmišljati o povabilih, ki nam jih pošiljata tako leto vere kot tudi Slovenski pastoralni načrt. Mislim, da moramo tudi mi z vso odločnostjo stopiti v brazdo nove evangelizacije. Vsekakor pa je prej potreben temeljit premislek, kaj nova evangelizacija za manjšega brata v tem okviru pomeni. Papež je jasno povedal, da je nova evangelizacija ne more biti nova po vsebini, pač pa mora biti nova po gorečnosti, po metodah in po izrazih.
Ob tem se mi misel spet vrača k pastirjem. Morali so v Betlehem, morali so na srečanje, da so postali oznanjevalci. Podobno se je zgodilo z modrimi. Srečanje jih je spremenilo. Zaznamovalo jih je do te mere, da so bili sposobni prekršiti ukaz svetne moči in oblasti in se ravnati zgolj po smernicah, ki so jih dobivali od Boga. Prepričan sem, dragi bratje, da bo tudi naša evangelizacija ne more postati nova iz drugače formuliranih besed, iz drugače zastavljenih pastoralnih načrtov … Mislim, da lahko naša evangelizacija postane nova samo, če bo prenovljen naš odnos do Jezusa Kristusa. Ko bo naš odnos postal odnos resnično osebne vere, ki bo temeljila na osebnem izkustvu učlovečenja Božje Besede v našem življenju, bo postala nova tudi Beseda, ki jo srečujemo v Svetem pismu, ki jo delimo v zakramentih, ki jo posredujemo v katehezi in zanjo navdušujemo z ambona. Še prej pa nam bo redna vsakdanja meditacija postala življenjska potreba, saj bomo začeli doživljati, da stopamo v dialog z Gospodom, ki hoče biti navzoč v vsakem našem dnevu, če smo mu pripravljeni odpreti uho in srce. Skupna molitev molitvenega bogoslužja in skupno opravljanje ostalih pobožnosti bo postalo svet prostor srečevanja Gospoda Jezusa v njegovem skrivnostnem telesu, v njegovi Cerkvi.
Prvo neposredno posledico ali neposreden sad tega mojega (našega) začetka nove evangelizacije bomo lahko zelo jasno spoznali. Trdno verjamem, da bo prenovljen odnos do Gospoda Jezusa in s tem prenovljen odnos do duha molitve in pobožnosti, ki ga je sveti oče Frančišek tako poudarjal, da ga prvemu učenjaku reda sv. Antonu Padovanskemu postavi kot prvo prednostno nalogo, najprej prenovil naše pogovore. To bo znamenje, da srečanje z Jezusom Kristusom prenavlja naše misli in s tem prenavlja tudi naše besede.
Od tod naprej je samo en korak do novih izrazov, ki jih papež predstavlja kot eno od treh prvin nove evangelizacije. Prenovljen osebni odnos do Kristusa bo istočasno prenovil naš način pristopa do ljudi. Nehali bomo govoriti besede zaradi ugajanja, ampak bomo govorili besede zaradi oznanila. Morda bomo doumeli, kaj je Pavel mislil, ko je dejal: „Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem“ (2 Tim 4,2). Kdor namreč sreča Kristusa, kdor ga osebno doživi, ga ne more zadrževati zase. V njem je kot ogenj, ki hoče greti, ki hoče svetiti. Ne more ostati zaprt. In ta gorečnost bo našla metodo in izraze, kako nagovoriti ljudi vseh kategorij.
Dragi bratje, sv. Frančišek je pred osmimi stoletji začel pot nove evangelizacije in njegov korak se še vedno ni ustavil. Toda dokler Jezusovih besed ni vzel zares, dokler Bog ni postal „moj Bog in moje vse“, je ostajal med vsemi priljubljeni in povsod dobrodošli Frančišek Bernardone. Ko pa je odšel za Jezusom in odložil Frančiška Bernardoneja, je postal sv. Frančišek, ki je tudi nas nagovoril, da smo stopili za njim. Najbrž se moramo v tem trenutku tudi mi odpovedati kaki dediščini – pri tem ne mislim na očetovo premoženje – da bomo lahkega koraka stopali po potih Kraljestva in brez strahu oznanjali besede Kraljestva.
Pred nami je leto, v katerem bomo obhajali provincialni kapitelj. Za vse nas bo to posebna priložnost, da kot provincialno bratstvo pretehtamo gorečnost in pripravljenost na prenovo, saj bomo samo prenovljeni lahko postali nosilci nove evangelizacije.
Dragi bratje, božič je čas izpolnjenih obljub. Bog besedo izreče in besedo izpolni. Ko se bomo v bratstvih, z oltarnimi občestvi in osebno srečevali s skrivnostjo Jezusovega učlovečenja, vas vabim, da tudi sami pri sebi doživimo milost izpolnjenih zaobljub, ko bodo naše besede začele z novo gorečnostjo postajati resničnost vsakdanjega utelešanja.
Blagoslovljen božič vsem, v novem letu pa nove gorečnosti za novo evangelizacijo!
p. Stane Zore
provincialni minister