DAJ MI PRAVO VERO (FMKr)
Spoštovani bratje in sestre.
Prvo nedeljo v mesecu oktobru vsako leto obhajamo rožnovensko nedeljo, Frančiškovi bratje in vsi tisti, ki ste z nami tesneje povezani po svetem Frančišku Asiškem in njegovi duhovnosti, pa obhajamo tudi Frančiškovo nedeljo. V Cerkvi na Slovenskem se letos v povezanosti z vesoljno Cerkvijo pripravljamo na čisto posebno priložnost: na obhajanje leta vere, ki ga je razglasil in h kateremu je povabil sveti oče Benedikt XVI. z apostolskim pismom Vrata vere. Uradno bomo v leto vere vstopili 11. oktobra, ko bo minilo 50. let od začetka 2. vatikanskega koncila – tega mejnika v prenovi življenja Cerkve, ki ga še vedno nismo uresničili v vseh njegovih poglobljenih odtenkih.
Papež v svojem pismu pravi, da so nam „’Vrata vere’ (Apd 14,27), ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo vstop v njegovo Cerkev, vedno odprta. Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam je oznanjena Božja beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti. Stopiti skozi ta vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje. Začne se s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje“ (VV 1).
Vsi, ki se navdihujemo ob Frančiškovi duhovnosti, želimo v letu vere poglobiti svojo vero ob pričevanju Frančiškovega življenja. Zdi se namreč, da v tem času, v katerem doživljamo vso zahtevnost družbene situacije in vso krhkost človeškega tako v družbi kot v Cerkvi, ponovno potrebujemo pričevanjski pogum Asiškega ubožca, ki je v razmere viharnih in epohalnih sprememb svojega časa prinesel preprosto življenje po evangeliju našega Gospoda Jezusa Kristusa ter oznanjal pokoro in spreobrnjenje.
Sveti Frančišek se dobro zaveda, da je vera predvsem Božji dar. Iz svojega osebnega izkustva pa je tudi spoznal pot, po kateri vera postane tudi človekovo dejanje, postane odgovor, ki ga človek daje Bogu, ki se po milosti razodeva človeku. Svojim bratom in sestram Frančišek predstavi konkretno pot do zrele vere, ki bi jo lahko povzeli nekaj korakih.
Najprej mora biti človek iskalec. Ne iskalec tega, kar mu ponujajo trgovine in agencije ali tega, k čemur ga vabi skušnjava, ampak mora biti iskalec nebeških stvari. To iskanje je pogojeno s čistostjo src: „Zares čisti v srcu so tisti, ki prezirajo posvetno in težijo po nebeškem ter nikoli ne prenehajo s čistim srcem in s čisto dušo moliti Gospoda, živega in pravega Boga, ter zreti nanj,” pravi v 16. opominu. Prav ta čistost srca zagotavlja, da človekovo obzorje ostaja odprto. Greh namreč zamegli pogled, umaže oči duše in duha, da se ne moreta več ozirati v presežno. Ta odprtost se izraža v hrepenečem nemiru, ki človeka žene onkraj njega samega, onkraj njegovega trenutnega položaja … Gre za nemir, ki ga vabi k doseganju tiste polnosti, ki jo je vanj položil Bog ob stvarjenju. Morda ta bivanjski nemir najlepše izraža misel sv. Avguština, dobro znana in vedno nova, da je naše srce nemirno, dokler se ne spočije v Bogu (prim. Izpovedi I,1). V Frančiškovem življenju se je ta nemir kazal v želji, da bi služil velikemu Gospodu. Ta želja ga je gnala v Apulijo. In ta želja ga je pripeljala v Spoleto, kjer je v skrivnostnem pogovoru začel odkrivati pravo smer svojega nemira.
Iskanju se mora pridruževati molitev, ki spodbuja in spremlja rast vere. V življenju svetega Frančiška vera in molitev rasteta sočasno: po globoki molitvi prihaja do vedno bolj notranjega spoznanja Božjih oseb in njihovega delovanja; z molitvijo v tišini se v njem razvija vera občudovanja, veselja, češčenja; po kontemplativni molitvi prihaja do vere, ki preobrazi človeka do istovetenja z nadvse ljubljenim Bogom. Zato ga dogodek v Spoletu odvede v cerkvico Svetega Damjana, ki na pol porušena govori o Cerkvi tistega časa. V njej v molitvi prosi: „O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, o Gospod, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi.“ V molitvi Frančišek vse pričakuje od Boga. Edino, kar želi in zahteva od sebe je, da se bo držal Božje zapovedi, da bo spolnjeval Božjo voljo.
Molitev, v kateri se Bogu da ves na razpolago in vse pričakuje od Boga, ga odpre za voljno poslušanje Božje besede, kakor jo oznanja Cerkev. Za Frančiška je bilo poslušanje Božje besede vsakdanji kruh. To poslušanje je daleč presegalo pasivno sprejemanje informacij, novic ali sporočil. Božja beseda je bila zanj dihanje, bila je življenje. Besede, ki jo je enkrat slišal, ni nikdar več pozabil. Po Marijinem vzoru jo je shranil v svojem srcu in se vedno znova vračal k njej. „Spomin mu je nadomeščal knjige, ker je njegovo uho, čeprav samo enkrat, zanesljivo razumelo to, kar je ljubezen premišljevala“ (2 Čel 102). Če za Frančiška življenjepisci pravijo, da ni bil človek ki moli, ampak je bil molitev, potem lahko tudi mirno rečemo, da ni bil človek, ki je poslušal Božjo besedo, ampak je bil človek, ki ga je Božja beseda bivanjsko napolnjevala. Ko je tik pred smrtjo zaradi bolezni zelo trpel, mu je eden izmed bratov predlagal, da bi mu prebral nekaj iz evangelija, saj mu je to vedno bilo v tolažbo in uteho. Pa ga je Frančišek ljubeznivo poučil, da vse te besede že dolgo nosi v sebi. Brate živo spodbuja, naj bodo rodovitna zemlja, v kateri bo Božja beseda mogla vzkaliti in roditi svoj sad. “Skrbno se varujmo, da ne bi bili zemlja kraj pota… Držimo se torej besed, življenja in nauka in svetega evangelija,” spodbuja v Nepotrjenem Vodilu (10, 41). Pozorno moramo tudi zaznati Frančiškovo poudarjanje, da je potrebno Božjo besedo poslušati in razumeti, kakor jo razlaga Cerkev. V Frančiškovem času so se nevarno hitro množili tisti, ki so prisegali na evangelij, niso pa znali ali hoteli evangelija živeti znotraj Cerkve. Pravzaprav skušnjava vseh časov. Današnji čas jo izrazi v vedno znova slišanem ali prebranem reku: „Kristus da, Cerkev ne.“ Mislim, da bi Frančišek na ta izgovor, po katerem posamezniki ali skupine odhajajo iz Kristusove Cerkve, odgovoril z ganljivim Pavlovim vzklikom: „Vi pa se niste tako učili Kristusa“ (Ef 4,20). Zato odločno spodbuja in opominja svoje brate: “Vse teologe in tiste, ki oznanjajo najsvetejše Božje besede, moramo spoštovati in častiti, kakor tiste, ki nam delijo duha in življenje” (FOp 13). Zgodovina nas uči, da je samo ostajanje v veri Cerkve zagotovilo, da ne bomo v svoji pravičnosti in evangeljskosti odšli med tiste, ki Kristusa ne ljubijo in si prizadevajo, da bi celotno vsebino krščanstva in poslanstva Cerkve izpraznili zgolj v dobrodelno ustanovo.
Iz tega poslušanja Božje besede se rodi izpovedovanje vere v besedah in v delih. Ko Frančišek bratom naroča, na kakšen način naj bivajo med ljudmi, pri čemer ni pomembno, kje živijo in kakšne službe so jim zaupane, jih roteče spodbuja, naj vedno in povsod “… priznajo, da so kristjani.” (FNPVod 16,6). Ko Bog po molitvi in poslušanju njegove Besede nagovori človeka, ta nagovor pričakuje človekov odgovor. Prvi in neposredni odgovor v vseh časih je bil in tudi danes ostaja priznanje svoje vere. Frančišek gre v zahtevah do bratov še dlje. Ni dovolj, da se priznavajo za kristjane. Hoče, da se priznavajo za katoličane. Koliko bolj je izpovedovanje naše katoliške pripadnosti potrebno danes, ko se zdi, da je bolj častno pripadati kateremu koli gibanju na tem svetu, kakor pa katoliški Cerkvi. Zato Frančišek odločno zahteva, naj bodo “vsi bratje katoličani, živijo in govorijo naj katoliško” (FNPVod XIX,1). Ne samo, naj bodo, katoličani, ampak naj tudi tako živijo in govorijo. Ali je to pobožna prenapetost srednjeveškega svetnika, neuporabna za današnji čas? Nikakor! To je dosledna izpeljava evangeljskih zahtev. Tudi Jezus namreč svojim učencem da samo dve možnosti: „Toda povem vam: Vsakega, ki bo priznal mene pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli“ (Lk 12,8).
„Leto vere je s tega vidika povabilo k pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju h Gospodu, edinemu Odrešeniku sveta. Po skrivnosti svoje smrti in vstajenja je Bog razodel polnost Ljubezni, ki rešuje in kliče ljudi k spreobrnjenju življenja. Glede na njegovo svobodno razpoložljivost se človekove misli, čustva, miselnost in obnašanje počasi prečiščujejo in preobražajo na nikoli docela dopolnjeni življenjski poti. ‘Vera, ki deluje po ljubezni’ (Gal 5,6), postaja novo merilo razumnosti in delovanja, ki spreminja vse človekovo življenje“ (VV 6).
Dragi bratje in sestre. Zahvaljujem se vam, da skupaj z nami hodite pot vere, na kateri po zgledu sv. Frančiška hodimo za Ljubeznijo, ki jo še vedno premalo ljubimo. V letu vere vam obljubljam, da bomo Frančiškovi bratje molili za vašo vero, vas pa prosim, da molite za našo. Tako bomo povezani v eno samo občestvo postajali živi evangelij Jezusa Kristusa, ki za naš zbegani čas in svet ostaja pot resnica in življenje.
p. Stane Zore, provincialni minister