PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE
MOLITEV IN SLUŽENJE
IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •
Molitveni namen za april 2024:
ZA VLOGO ŽENSK
Molimo, da bi bilo dostojanstvo in vrednost žensk priznano v vseh kulturah in za konec diskriminacije, s katero se srečujejo v različnih delih sveta.
MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU
NAGOVOR ČLANOM FUNDACIJE “CENTESIMUS ANNUS PRO PONTIFICE”
IN STRATEŠKE ZVEZE KATOLIŠKIH RAZISKOVALNIH UNIVERZ
Frančišek
11. marec 2023
[…] Rad bi poudaril prispevek žensk iz treh vidikov oskrbe: večja vključenost, več spoštovanja do drugih in soočanje z novimi izzivi na drugačen način.
Prvič, večje vključevanje. V knjigi je obravnavan problem diskriminacije, s katero se pogosto srečujejo ženske in druge ranljive družbene skupine. Večkrat sem že poudaril, da raznolikost ne sme voditi v neenakost, temveč v hvaležno medsebojno sprejemanje. Resnična modrost je večplastna, naučimo se je in jo živimo na poti skupaj. Le tako postane “gonilo” miru.
Vaša raziskava torej predstavlja poziv, po zaslugi žensk in v imenu žensk, ne za diskriminacijo, temveč za vključevanje vseh, zlasti tistih najbolj ranljivih, na ekonomski, kulturni, rasni ravni in ravni spola. Nikogar ne smemo izključevati: to je sveto načelo. Načrt Boga Stvarnika je namreč načrt, ki je bistveno in vedno »vključujoč«, osredotočen prav na »tiste, ki živijo na eksistenčnem obrobju«. [2] Načrt, ki ga lahko primerjamo z mamo, ki vidi svoje otroke kot različne prste svoje roke. Vključujoče, vedno vključujoče.
Drugi prispevek: večje spoštovanje do drugih. Vsak človek mora biti spoštovan v njegovem dostojanstvu in temeljnih pravicah: izobrazba, zaposlitev, svoboda izražanja in tako naprej. To še posebej velja za ženske, ki so lažje podvržene nasilju in zlorabi. Nekoč sem slišal strokovnjaka za zgodovino razlagati, kako so ženske začele nositi nakit. V poligamni kulturi je mož, če se je odločil, da mu ena od njegovih žena ni všeč, tej rekel, naj odide, ona pa je morala takoj oditi z vsem, kar je imela na sebi, ne da bi se lahko vrnila po svoje stvari. Tako so po tej razlagi ženske začele nositi zlato, nakit. Morda je to le legenda, a nam lahko vseeno nekaj pove. Že od nekdaj so bile ženske prve, ki so bile odvržene, zavržene. In to je strašno narobe. Spoštovati je treba vsako osebo in njene pravice.
Pred to krivico našega časa ne smemo biti tiho. Ženske so izkoriščane. Celo tukaj, v mestu! Plačajo te manj, če si ženska. Gorje ti, če si noseča, kajti če je že videti, da si noseča, ne boš dobila službe. Če pa se nosečnost pokaže na delovnem mestu, te bodo poslali stran. To je eden od načinov, kako so ženske danes v velikih mestih zavržene – ker rojevajo otroke. Pomembno je, da se zavedamo, da je to krivica. Naj se slišijo glasovi žensk, ki so žrtve zlorab in izkoriščanja, marginalizacije in neupravičenih pritiskov – kot omenjene situacije na delovnem mestu. Postanimo glas njihove bolečine in odločno obsodimo krivice, ki so jim izpostavljene v razmerah, ki jim ne dopuščajo nobene možnosti obrambe in odrešitve. Ustvarimo prostor za dejavnosti, za katere so ženske po naravi in potencialno bolj občutljive ter usmerjene k varovanju življenja v vsakem stanju, starosti in razmerah.
Prehajamo na tretjo točko: soočanje z novimi izzivi na drugačen način. Ustvarjalnost. Nesporno je, da ženske na edinstven način prispevajo k skupnemu dobremu. To vidimo že v Svetem pismu, kjer imajo ženske pogosto odločilno vlogo v ključnih trenutkih zgodovine odrešenja. Pomislimo na Saro, Rebeko, Judito, Suzano in Ruto. Vrhunec pa dosežejo Marija in ženske, ki so sledile Jezusu vse do križa, kjer – ne pozabimo – edini moški, ki je ostal, je bil Janez, vsi drugi so odšli. Ostali so le pogumni, in to so bile ženske. Tudi v zgodovini Cerkve se lahko spominjamo na ženske, kot so Katarina Sienska, Jožefina Bakhita, Edith Stein, Terezija iz Kalkute, pa tudi na “ženske iz sosednje hiše”, tiste, ki so junaško prenašale težke zakone, problematične otroke… takšno je junaštvo žensk. Poleg stereotipov določenega tipa življenjepisov svetnic, so to ženske z izredno odločnostjo, pogumom, zvestobo. Odlikuje jih sposobnost, da vztrajajo tudi sredi trpljenja, sposobnost posredovanja veselja, integritete, ponižnosti in trdne odločenosti.
V Buenos Airesu sem se z avtobusom vozil v severozahodni del mesta. Tam je bilo veliko župnij. Avtobus je peljal mimo zapora, kjer je bila vedno dolga vrsta ljudi, ki so šli obiskat zapornike. Devetdeset odstotkov teh ljudi so bile ženske, matere. Matere, ki nikoli ne zapustijo svojih otrok! Matere. In to je moč ženske: tiha moč, trajna moč. Zgodovina je polna takšnih žensk, slavnih ali anonimnih (čeprav ne za Boga!), žensk, ki so navdihovale in podpirale pot družin, skupnosti in Cerkve. Nekatere od njih so ob prenašanju težavnih in pokvarjenih mož, vendar še vedno skrbele za svoje otroke. To vidimo tudi tukaj v Vatikanu. Žensk, ki trdo delajo, tudi na zelo odgovornih položajih, je zdaj veliko, hvala Bogu. Na primer, odkar je ženska postala generalni tajnik, stvari tu delujejo bolje, veliko bolje. In tudi drugje, kjer so ženske, tajnice, itd.
Na primer, včasih je gospodarski svet sestavljalo šest kardinalov in šest laikov, vsi moški. Pred dvema letoma je prišlo do kadrovske spremembe in zdaj je v njem en laik in pet laikinj. Začel je delovati bolje, saj imajo ženske drugačne sposobnosti, drug način dela in so potrpežljive. Nek močan sindikalni vodja nam je nekoč povedal svojo zgodbo. On je bil človek, ki je zrasel iz revščine in je napredoval. Pripovedoval je, kako v mladosti ni imel očeta, le mater, ki je bila zelo revna. Zaposlena je bila kot gospodinjska pomočnica. Živela sta v majhnem stanovanju z materino spalnico in majhno jedilnico, kjer je spal. Pogosto se je ponoči napil – takrat je bil star 22 ali 23 let – in ko je mati zjutraj odhajala v službo, se je ustavila in ga pogledala. On je bil buden, vendar se je pretvarjal, da spi; pogledala ga je in nato odšla v službo. “Vztrajnost moje matere, ki me je gledala, me prenašala, ne grajala … to me je sčasoma obrnilo in tako sem prišel tja, kjer sem danes.” To lahko stori le ženska, saj bi ga oče vrgel iz hiše. Ceniti moramo način, kako ženske delajo stvari: to je nekaj veličastnega.