PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE
MOLITEV IN SLUŽENJE
IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •
Molitveni namen za mesec: FEBRUAR 2024
ZA SMRTNO BOLNE
»Molimo, da bi bolniki, ki so v zadnjih stadijih življenja in njihove družine prejeli potrebno zdravstveno in človeško oskrbo ter spremljanje.«
MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU
Udeležencem plenarnega zasedanja
Kongregacije za nauk vere
Frančišek
30. januar 2020[…] Ko bolezen potrka na vrata našega življenja, se vedno bolj pojavlja potreba, da imamo ob sebi nekoga, ki nas gleda v oči, ki nas drži za roko, ki izkazuje svojo nežnost in skrbi za nas, kot usmiljeni Samarijan iz evangelijske prilike (prim. Sporočilo ob 28. svetovnem dnevu bolnikov, februar 2020).
Tema oskrbe bolnikov v kritičnih in končnih fazah življenja postavlja pod vprašaj nalogo Cerkve, da na novo napiše »slovnico« prevzemanja odgovornosti in skrbi za trpečega. Zgled usmiljenega Samarijana nas uči, da je treba spreobrniti naš pogled srca, kajti pogosto tisti, ki gleda, ne vidi. Zakaj? Zakaj? Ker manjka sočutje. Pri tem se spomnimo, da velikokrat evangelij, ko govori o Jezusu pred trpečim človekom, pravi: »Usmilil se ga je«, »Usmilil se ga je« . . . To je refren Jezusove osebe. Brez sočutja tisti, ki gleda, ni vpleten v to, kar opazuje, in gre naprej. Namesto tega se nekdo, ki ima sočutno srce, dotakne in sodeluje, se ustavi in poskrbi za bolnika.
Okoli bolnega človeka je treba ustvariti pravo človeško platformo odnosov, ki bo ob spodbujanju zdravstvene oskrbe odprta za upanje, zlasti v tistih mejnih položajih, v katerih telesno bolezen spremljata čustveno nelagodje in duhovna tesnoba.
Odnosni pristop – in ne zgolj klinični – pri pacientu, upoštevanem v edinstvenosti in v celoti njegove osebe, nalaga dolžnost, da nikogar nikoli ne zapustimo ob prisotnosti neozdravljivih bolezni. Človeško življenje glede na svojo večno usodo ohranja vso svojo vrednost in vse svoje dostojanstvo v kakršnih koli pogojih, tudi v negotovosti in krhkosti, in je kot tako vedno vredno največjega spoštovanja. Sveta Terezija iz Kalkute, ki je živela v slogu bližine in delitve, do konca ohranjala priznanje in spoštovanje človeškega dostojanstva ter umiranje delala bolj človeško, je rekla takole: »Kdor je na življenjski poti prižgal vsaj eno baklo v temni uri nekoga drugega, ni živel zaman.«
Ob tem razmišljam, koliko dobrega za paliativno oskrbo naredijo hospici, kjer neozdravljivo bolne spremlja kvalificirana medicinska, psihološka in duhovna podpora, da lahko dostojno živijo, tolaženi z bližino dragih oseb, zadnjo fazo njihovega zemeljskega življenja. Upam, da bodo takšni centri še naprej prostori, kjer se predano izvaja »terapija dostojanstva« in tako neguje ljubezen in spoštovanje do življenja. […]
SPLOŠNA AVDIENCA
Frančišek
9. februarja 2022Evangelij nam pravi, da pride smrt kot tat. To nam govori Jezus: pride kot tat in kolikor se trudimo obdržati njen prihod pod nadzorom, morda celo načrtovati lastno smrt, ostaja dogodek, s katerim moramo računati in pred katerim se moramo tudi odločati.
Za nas kristjane velja dvoje. Prvič: smrti se ne moremo izogniti in prav zato je, potem ko smo naredili vse, kar je človeško možno, za ozdravitev bolnega, nemoralno ga še naprej preveč vneto zdraviti (prim. Katekizem katoliške Cerkve, št. 2278). Tu velja stavek vernega božjega ljudstva, preprostih ljudi: »Pustite ga umreti v miru«, »pomagajte mu umreti v miru.« Kakšna modrost! Drugi premislek pa zadeva kakovost same smrti, kakovost bolečine, trpljenja. Resnično moramo biti hvaležni za vso pomoč, ki si jo medicina prizadeva dati, da lahko s tako imenovano »paliativno oskrbo« vsak človek, ki se pripravlja preživeti zadnji del svojega življenja, to stori na najbolj človeški način. Vendar pa moramo biti previdni, da te pomoči ne zamenjamo z nesprejemljivimi usmeritvami k ubijanju. Ljudi moramo spremljati v smrt, vendar ne smemo izzvati smrti ali omogočati kakršne koli oblike samomora. Ne pozabite, da mora biti pravica do oskrbe in zdravljenja za vse vedno na prvem mestu, tako da najšibkejši, zlasti starejši in bolni, ne bodo nikoli zavrnjeni. Življenje je pravica, ne smrt, ki jo je treba sprejeti, ne pa jo spodbujati. In to etično načelo zadeva vse, ne le kristjane ali vernike.
Rad bi poudaril resnični družbeni problem. Tisto »načrtovanje« — ne vem, če je prava beseda — ampak pospeševanje umiranja starejših. Zelo pogosto vidimo v nekem družbenem sloju, da starejšim, ker nimajo sredstev, dajo manj zdravil, kot jih potrebujejo, in to je nečloveško. To jim ne pomaga, pospešeno jih žene v smrt. To ni ne človeško ne krščansko. Za starejše je treba skrbeti kot za zaklad človeštva: oni so naša modrost. Tudi če ne govorijo ali nimajo smisla, so še vedno simbol človeške modrosti. So tisti, ki so bili pred nami in so nam zapustili veliko lepega, veliko spominov, veliko modrosti. Prosim, ne izolirajte starejših, ne pospešujte umiranja starejših. Pobožati starejšega človeka ima enako upanje kot pobožati otroka, kajti začetek in konec življenja sta vedno skrivnost, skrivnost, ki jo je treba spoštovati, spremljati, skrbeti zanjo, ljubiti.