Oktobra se je v slovenski frančiškanski provinci zgodilo nekaj čudovitega – vsi ministranti smo bili povabljeni na romanje v Assisi ter druge Frančiškove kraje. Menda že dolgo ni bilo takšnega romanja, na katerem bi se lahko ministranti različnih frančiškanskih župnij spoznali, družili in zbližali. Tako smo se v četrtek 3. 11. ob 6.00 pred cerkvijo na Viču zbrali ministranti iz Svete Trojice, Maribora, Kamnika, Viča, Šiške in Bežigrada. Vodili so nas p. Marjan Čuden, p. Janez Papa in p. Ambrož Mušič, samo pozdravit pa nas je prišel tudi p. Pepi. To pa še ni vse, saj se je avtobus ustavil tudi v Kostanjevici, kjer so se nam pridružili tamkajšnji ministranti ter iz Kopra skupaj s p. Boštjanom Horvatom.
Na poti se je predvajal film Brat sonce, sestra luna. Po filmu se je vsak ministrant na kratko predstavil. Povedali smo si kakšne smešne pripetljaje (npr. eden je zažgal mašni plašč, marsikdo je pri maši zaspal ipd.) Zmolili smo še rožni venec ter se znašli pri Grecciu. Tu smo si ogledali raznovrstne jaslice, ob katerih so se nekateri navdihovali za svoje bodoče jaslice doma, ter premlevali božično skrivnost, kako je Bog z nami: tako v bližnjih (kot pravi božična zgodba o možu, ki je na božič čakal Jezusa, a so na njegov dom prišli drugi ljudje, kasneje pa mu je Jezus razodel, da je bil on sam v njih) kakor tudi v evharistiji (saj smo tam kasneje imeli sveto mašo). Nato smo se odpeljali do hotela večerjat in spat.
Naslednje jutro so nam bili dani sprejemniki in slušalke, zaradi česar p. Marjanu ni bilo treba kaliti miru po cerkvah, mi pa smo vseeno slišali razlago. Najprej smo šli peš do cerkve Marije Angelske oziroma Porciunkule (lat. delček). Občudovali smo 8-metrski kip Marije, ki je viden celo z Assisija, malo cerkvico znotraj, ki je menda Mariji najdražja, mesto, kjer se je Frančiškova duša poslovila od njegovega brata osla (tj. telesa), in vrtnice brez trnov, ki so take postale, potem ko se je sv. Frančišek rešil mesenih poželenj (očitno ga je imel Bog rajši kot sv. Benedikta, ki pa se je moral valjati v trnju, da je dosegel isto). Zatem smo se odpeljali do cerkve sv. Damijana, kjer smo Boga v tabernaklju prosili, naj nam razsvetli temine naših src, da pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, da se bomo držali njegove svete in resnične zapovedi. Ko smo hodili po samostanu zraven cerkve, smo ugotovili, da smo v povprečju ravno prav visoki za prostore, saj so ljudje včasih bili manjši. Nato smo končno vstopili v Assisi. Šli smo do Frančiškove rojstne hiše in nato do cerkve Santa Maria Maggiore, ki je bila še nekaj let nazaj manj zanimiva. Sedaj namreč v njej počiva blaženi Carlo Acutis. Ta je imel kratko, a izpolnjeno življenje, polno Božje milosti. Že kot majhen deček je na sprehodih vselej silil starše, naj stopijo v cerkev in obiščejo Jezusa. Pomagal je brezdomcem in sovrstnikom ter storil še mnogo drugih dobrih del. Nenadoma so odkrili, da ima levkemijo, in pri 15-ih letih je odšel k nebeškemu Očetu. Kar se mene tiče, je vpričo njegovega izpostavljenega telesa Božja milost očitno tako prebodla enega ministranta, da je pokleknil in začel vneto moliti. Vendar, ura teče, nič ne reče, in morali smo nadaljevati do stolnice sv. Rufina. Tu je bil sv. Frančišek krščen in zato smo še sami obnovili krstne zaobljube. Seveda smo morali obiskati še sveto Klaro, v isti cerkvi pa tudi križ, s katerega je Jezus Frančišku povedal, naj popravi njegovo Cerkev. Bili smo pri luni, torej se je edino spodobilo, da smo šli še do sonca. Kot je bil Jezus, je hotel tudi sv. Frančišek biti pokopan ob morišču. Da so včasih tam usmrčevali in odlagali smeti, sicer danes ni razvidno, saj je kmalu tam nastala bazilika sv. Frančiška, ki je, prav nasprotno, zelo veličastna, iz treh delov in v najnižjem leži sv. Frančišek. Tudi tu je bilo mogoče videti istega ministranta globoko v molitvi stati pred grobom. Na žalost povprečnemu smrtniku ni dano živeti samo od duhovne hrane, zato smo se z avtobusom vrnili do hotela. Po večerji so šli najmlajši takoj spat, srednji na sprehod do Porciunkule, najstarejši pa peš do gradu nad Assisijem.
Tretji dan smo se poslovili od hotela ter se odpravili do La Verne, kjer je sv. Frančišek prejel Kristusove rane. Čeprav ministranti med mašo mnogokrat molčimo, kar seveda ni prav, pa to še ne pomeni, da nam je petje tuje. Morda se gibljem v napačnih krogih ter sem preveč zadrt moralist, da bi šel na veselice ali pa gledal V petek zvečer, ampak me je presenetilo, da je bil avtobus sposoben zapeti Veselega Ribn’čana in pa Triglav moj dom. No, po svoje takšno početje ne porodi ravno pravega razpoloženja za mistična doživetja, toda na srečo kraj sam izvablja mir (poleg tega, da ga tudi table zapovedujejo). Tam smo najprej obiskali kapelo sv. Marije Magdalene, ki je po, roko na srce, precej verjetno neresnični legendi prišla do Francije in postala kontemplativka par excellence. Seveda smo šli tudi do samega mesta, kjer se je pa sv. Frančišku zgodilo njegovo največje mistično doživetje. Nekaj časa smo molili, nato pa imeli mašo. Po tej smo pri avtobusu imeli malico, za katero so poskrbeli patri, da nas ne bi na postajališčih preveč opeharili. Čakala nas je dolga pot domov. To pa je ustvarilo dobro priložnost, da so nam patri povedali, kako so se sploh odločili, da bi postali patri. Položili so nam na srce, da naj, če čutimo veselje ob misli, da bi bili patri, to tudi preizkusimo. Ob 19.00 smo prispeli v Slovenijo in čez kakšne dve uri smo verjetno že vsi bili doma.
Vsakemu je to romanje po Grecciu, Assisiju in La Verni pustilo nek vtis, kakšnemu verjetno komaj prepoznaven, zase sicer ne morem trditi, da se mi je svet obrnil na glavo, lahko pa trdim, da sem vesel, da sem šel, izvedel kaj novega in se spoprijateljil še z drugimi frančiškanskimi ministranti, za nekoga tretjega pa sem slišal, da bo zdaj več molil. Vsekakor se v primeru ponovitve oziroma organizacije kakšnega drugega podobnega dogodka (npr. adventne duhovne obnove na Kapeli 10. 12., ali pa ministrantskega zimovanja 3.-5. 2. 2023) splača iti.
Benjamin Božič