Pismo provincialnega ministra za veliko noč 2021
Kaj je Jezus doživljal tistih nekaj ur v ječi v hiši velikega duhovnika? Kaj je bilo v njegovem srcu, kaj je polnilo njegovo dušo? Kaj ga je bolelo, kaj je odmevalo v njem v gluhi tišini samice?
Razmišljam o tem in si predstavljam Jezusa naslonjenega na kamniti zid, okovanega v verige. Njegovo telo je razboljeno od udarcev, njegova duša pa od tega kar se je pravkar zgodilo. Njegove misli – kakšne so bile? Poskušam se vživeti v njegova občutja. Služabniki velikega duhovnika so ga tepli s pestmi. Trde so bile, a še trša so bila njihova srca. Trda. Kamnita. “Sin človekov pa nima kamna, kamor bi glavo naslonil” (Lk 9,58), je takrat, ko je bil še med njimi, potožil apostolom. Ta večer je našel kamne, na katere bi rad naslonil svojo glavo. To si bila srca tistih, ki so se z udarci izživljali nad njim. Položil bi nanje svojo glavo in jih omehčal. Odstranil bi kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce. Kakor na kamnito steno ječe bi se naslonil tudi na njihova srca, da bi začela utripati, da bi živela in imela življenje v obilju. S svojo toploto je ogrel kamne v ječi, ogrel bi tudi njihova srca.
V Jezusu odzvanja tihi odgovor njegovim rabljem, ki so ga tepli pred velikim duhovnikom: »Ne bom vam prerokoval, kdo me je udaril, ker ga skoraj ni človeka, ki me ne bi ranil, ki me ne bi prizadel s svojimi grehi. Raje vam prerokujem, kdo ne bo več stisnil roke v pest, kdo je ne bo več položil name ali svojega brata, kdo bo gradil moje kraljestvo nenasilja in ljubezni na zemlji. To so tisti, ki so slišali in sprejeli moje besede: “Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi!« (prim. Mt 5,1-12).
Od stisnjene pesti do roke, ki gradi Božje kraljestvo, je prav kratka pot, če jo prehodite z dihom mojih blagrov v prsih. Dihajte z njimi, da se vaša kamnita srca spremenijo!«
Poskušam se vživeti tudi v Jezusova občutja na dan vstajenja. Kaj je napolnjevalo njegovo dušo na velikonočno jutro? Kakšno je bilo njegovo razpoloženje? Bilo ga je ena samo sočutje: »Zakaj jokaš!« (Jn 20,15), ena sama spokojnost: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19), ena sama skrb: »Pojdi k mojim bratom!« (Lk 28, 10), ena sama polnost življenja. Nobene zagrenjenosti in očitkov. Čudovit je izšel iz teme v svetlobo, iz krivice v odpuščanje, iz bolečine v milino, iz zapuščenosti v skrb do apostolov, iz molka pred Pilatom v zgovornost na poti v Emavs. Vstali Jezus nam pokaže kaj se zgodi z nami, če se oklenemo Očeta v naših ječah, v trenutkih, ko naletimo na kamnita srca svojih bližnjih, ko nas kdo sune, ne s pestjo, ampak z besedo, ko nam kdo skuša vzeti dostojanstvo, ko pljuva na vse na kar smo ponosni. Zgodi se naša velika noč. Iz velikega petka naših konfliktov, ranjenih odnosov, krivic in lastne krivde vstanemo v naše velikonočno jutro kot novi ljudje brez mržnje, brez sodb, brez želje po maščevanju in brez samopomilovanja. Vstanemo kot odsev poveličanega Jezusa. To se zgodi, če se v naših težkih trenutkih kot Jezus oklenemo Očeta, ki nas naredi močnejše od zavrženosti, žalosti, obupa, trpljenja, močnejše od smrti.
Bratje, poglejte kako močno sporočilo ima za nas velika noč. Po človeško ne bomo nikoli tako popolno uredili naših odnosov, da se ne bi mogli prizadeti, po človeško ne moremo samega sebe tako okrepiti, da ne bi več padli. Skupaj z Njim pa nam to lahko uspe. Oklenimo se Boga ne samo kot poroštva prihodnjega življenja, ampak kot tistega, ki že tukaj in sedaj vse dela novo. Tudi nas. Čas je, da pustimo za seboj vse kar nas teži, kar v naših skupnostih ni dobro in gremo naprej z silo in močjo velikonočnega dogodka.
Lansko leto sem romal v Sveto deželo v času, ko je cvetel mandelj. Sveti Anton Padovanski ga uporabi za primerjavo: »Kakor mandelj prvi zacveti spomladi, tako te Bog prvi ljubi!« Dragi bratje, bodite mandljev cvet velike noči, prinesite drugim vstajenjsko novost tako, da boste pomirjeni, blagi in polni novega življenja kot vstali Zveličar. Želim vam blagoslovljeno veliko noč in vedno ljubite tako kot nas je ljubil Oče, ki je za nas dal edinorojenega Sina, da bi se nihče kdor vanj veruje ne pogubil, ampak imel večno življenje! (Jn 3,16)
p. Marjan Čuden