Velikonočno pismo generalnega ministra 2021
Predragi bratje,
ob tej slovesnosti želim vsakemu od vas zelo blagoslovljeno in sveto veliko noč!
Kot smo slišali v velikonočnem odlomku iz Janezovega evangelija (prim. Jn 20,1-9), so trije Jezusovi prijatelji in učenci zelo različno doživeli izkušnjo praznega groba: Marija Magdalena, Peter in slavni Janezov ‘drugi učenec’. Marija je k praznemu grobu prišla, »še v temi«, ki je ena osrednjih teoloških tem v Janezovem evangeliju, gre za boj med svetlobo (pravičnost) in temo (vse, kar ni od Boga). Videti je bilo, da še žaluje za izgubo Učitelja in prijatelja. Najverjetneje se je zato vrnila h grobu, da bi objokovala Jezusovo smrt in iskala odgovore na vprašanja, ki so vznemirjala njen um in njeno srce. Ko pa je zagledala prazen grob, se je v njej vzbudil močan strah, češ da so zlonamerni ljudje ukradli Jezusovo telo. Morda je bil to razlog, da je pohitela nazaj k učencem in jih obvestila o tem, čemur je bila priča.
‘Drugi učenec’, »ki ga je imel Jezus rad«, je drugi prišel h grobu, ker je prehitel Petra. Morda zato, ker je bil mlajši od prijatelja, ga je pred grobom spoštljivo počakal. Šele potem, ko je Peter prišel za njim in vstopil v grob, si je ta ‘drugi učenec’ upal vstopiti v častitljivi prostor. Ko je ta ‘drugi učenec’ končno vstopil, se je v njegovem življenju nekaj spremenilo. Spoznal je, da Bog v Jezusu in po njem počne nekaj velikega, »videl je in veroval«, vendar še ni bilo jasno, kaj so tisti dogodki pomenili in kako mu bodo spremenili življenje.
Mnogi svetopisemski strokovnjaki trdijo, da ta ‘drugi učenec’ predstavlja vsakogar od nas, posameznega učenca vstalega Gospoda Jezusa. Tako kot ta ‘drugi učenec’, tudi mi v različnih trenutkih življenja hitimo, da bi našli odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljamo vse življenje, in ki so postala še bolj očitna v tem času pandemije COVID-19. Morda smo tudi mi skupaj z ‘drugim učencem’ spoznali v praznini, strahu in izolaciji, ki jih povzroča pandemija, nekaj drugačnega v življenju, svetu, nekaj, kar zahteva globlje spreobrnjenje, večjo resnico, globoko pravičnost in mir, da bomo resnično lahko ‘videli in verovali’. Kaj je bistvo tega videnja in verovanja? Morda prepričanje, da je Bog tu, da je upanje blizu, da je Božja ljubezen v Jezusu, ljubezen, ki se razprostira na vse ljudi in vse stvarstvo, močnejša od nevarnosti pandemije, nevarnosti bolezni in smrti!
Tretja priča teh dogodkov je Peter, tisti, ki je zatajil Jezusa med sojenjem, obsodbo in križanjem. Morda je njegov molk posledica njegove krivde, sramu in velike slabotnosti. Ti občutki pogosto sprožijo molk. Bil je le eden izmed mnogih učencev in prijateljev, ki so Jezusa zapustili v najtežjih trenutkih. Peter ni izpovedal vere kot ‘drugi učenec’. Zbral je informacije in se nato vrnil tja, kamor so se Jezusovi učenci in prijatelji zatekli. Verjetno so se nato pogovarjali o tem, kar so videli in slišali. Vendar praznina groba, njegovo sporočilo, še ni prodrlo skozi debele zidove, ki jih Peter, Jezusovi učenci in tudi mi, pogosto zgradimo, da bi se zaščitili pred tistim, kar imamo za nevarnost, grožnjo, kar v nas izzove strah, zmedo, jezo in celo obup.
Predragi bratje, raje bi vam spregovoril o drugem delu 20. poglavja Janezovega evangelija, ki so ga po mnenju mnogih svetopisemskih strokovnjakov dodali pozneje, kot bi želeli razložiti nerazumljivo trpljenje in smrt Jezusa s tem, da so učencem prikazali živo navzočnost vstalega Jezusovega telesa. Verjamem pa, da je to prvo ‘srečanje’ s praznim grobom pomembno za razmislek o našem doživljanju pandemije COVID-19. Videti je, da se tema razprostira nad zemljo, podobno kot v začetku, preden je Bog iz kaosa ustvaril red (1 Mz 1,2). Skupaj z vsem človeštvom doživljamo nevarnosti kaosa in praznine, ki jih povzroča pandemija COVID-19. Znašli smo se v izolaciji, brez fizičnega stika z drugimi. Morali smo zgraditi ‘zidove’, ki so nas zaščitili pred neznano, a vedno prisotno nevarnostjo nevidnega organizma, ki nam lahko zelo škoduje – fizično, duševno, duhovno, socialno, ekonomsko in tudi drugače. Ko se pripravljamo na cepljenje, da bi se zaščitili, se zavedamo tudi, da je o virusu še vedno preveč neznanega, da bi lahko sproščeno zaživeli. Temne noči še ni konec.
Velikonočno sporočilo prinaša upanje in vliva pogum vsem, ki izpovedujejo vero v ljubljenega Božjega Sina Jezusa. Prazen grob nam ne daje odgovorov, ampak ustvarja prostor, v katerem si lahko zastavljamo težka vprašanja. Predstavlja prostor, kjer se lahko soočimo z vsem, kar nam povzroča strah, z vsem, kar nas spodbuja, da se odločimo za izolacijo od Boga, drug od drugega in celo od sebe, namesto da bi se odločili za pot do pristnega bratstva z Bogom in z drugimi. Obljuba vstajenja nam na koncu daje upanje. Vendar to upanje ni le rezultat nečesa, kar prihaja izven nas, iz vere v moč Božje milosti in ljubezni. Na koncu je to rezultat odločitve, ki jo sprejmemo v svojih mislih in srcih, da bomo pozdravili in sprejeli tistega, ki je sprejel smrt, da bi nas vse lahko pripeljal do pristnega doživljanja tega, kaj pomeni biti živ. Jezusovo vstajenje nam daje temeljno izbiro – živeti vsak dan v moči Božje ljubezni, ki je močnejša od krutih, zasužnjujočih posledic krivice, rasizma, sovraštva, nasilja in duhovne puščave. Ali pa živeti v brezbrižnosti, strahu in brezupnosti, ki jih ponujajo vsi, ki nasprotujejo pravičnosti, svetosti, dobroti in resnici.
Naj nas ljubezen in mir, ki jih podarja Jezus vsem, ki mu zaupajo, napolnita z veseljem in okrepita našo odločenost, da sprejmemo križev pot, evangelijsko pot, da sprejmemo celo prazen grob. Tako kot Marija Magdalena, ‘drugi učenec’ in Peter, tudi mi lahko doživimo, kaj resnično pomeni biti živ v Kristusu Jezusu.
Pošiljam vam blagoslov velikonočnega veselja, predragi bratje, in vam, moje drage sestre klarise in frančiškanke Brezmadežnega spočetja. Še naprej molimo, da bi se Božja ljubeča milost izlila na naš generalni kapitelj.
Cvetna nedelja, 28. marec 2021
Bratski pozdrav v Kristusu in svetem Frančišku,
Br. Michael A. Perry, OFM
Generalni minister in služabnik
