Antiphona & oratio contra luem ex chronicis Ordinis Seraphici
Zvezda nebeška je spulila
»Antifona in molitev proti kugi iz kronik Serafinskega reda«, tak je latinski naslov molitvene pesmi, ki je najstarejše ohranjeno slovensko besedilo frančiškanov na Slovenskem. Prvič je bilo objavljeno v lekcionarju Evangelia inu Lystuvi 1715, toda že pred tem se je morala uveljaviti kot cerkvena pesem.
»Stella Caeli extirpavit – Zvezda nebeška je spulila« proti kugi je ena od zelo starih srednjeveških latinskih molitev, ki je bila prvotno del brevirja, vendar je vsaj v zgodnjem novem veku prešla tudi v Missale Romano-Seraphicum, kjer se nahaja kot ena od izstopajočih posebnosti frančiškanske maše vseh treh redov: kot antifona je uvrščena v red svete maše med Credo in Sanctus – in manjka le pri redkih frančiškanskih mašah 17. in 18. stoletja.
Ker so frančiškani vseh vej ob epidemijah kuge videli svojo poglavitno nalogo v skrbi za kužne bolnike, je tem bolj razumljiva njihova posebna ljubezen do te prosilne antifone.
Pesem v nekoliko arhaični govorici pove, da je zvezda nebeška Marija s tem, ko je dojila Jezusa, izpulila (izruvala) smrtno kugo, ki jo je zasadila Eva, mati človeštva. Že ta uvodna misel obudi vzdušje smrtnega boja kužnih epidemij; sledijo prošnje zvezdi nebeški, naj potolaži hude zvezde, ki škodujejo človeku in hočejo vse podaviti. V tem se zrcalijo tudi srednjeveška astrološka prepričanja, toda nad njimi je vera v pomoč nebeške Zvezde, ki se izteče v zaupljivo staro molitev.
1
Zvezda nebeška je spulila,
kir je dojila Gospud Boga,
smrtno kugo, kir [jo] je sadila
Eva, mati ludstva vsiga.
2
Tista zvezda se zdej prikaži,
hude zvezde potalažiti,
katerih muč ludi sovraži,
hoče vse podaviti.
3
O vsmilena morska zvezda Marija,
pridi nam zdej h pumoči,
de nas ne pogonobi Morija,
saj te vus volen svejt časti.
4
Všliši nas Gospa, Božja Mati,
za folk prosi, hči Boga Očeta,
saj Bug Sin tebi nič ne okrati,
ni Sveti Duh, kateriga si nevejsta. Amen.
V. Prosi za nas sveta Božja porodnica,
R. de vrejdni postanemo oblube Kristusove.
Molimo.
O Bug vsmilenja, Bug dobrute, Bug tiga odpuščanja, kir si se vsmilil čez žaluvanje inu britkust tvojga folka, inu si zapovedal timu angelu, kateri je tvoj folk bil vdaril: zadrži tvojo roko! Za lubezni volo taiste častite zvezde, katere žlahtna prsa zuper strup naših pregrejh si ti sladku sesal, podejli pomuč tvoje gnade, de mi od vse kuge inu neprevidene nagle smrti bomo oslobojeni inu od cejliga pogublenja milostivu odrejšeni. Skuzi tebe, Jezus Kristus Krajl večniga izveličanja. Kir živiš inu krajluješ od vekoma do vekoma. Amen.
Vir: M. Ogrin, Slovensko slovstveno izročilo, Mohorjeva družba, 2019, str. 117, 118, 243, 244.