Velikonočno pismo generalnega ministra 2019
Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda
Jn 20,19-31
Dragi bratje,
naj vam Gospod nakloni svoj mir!
Letos bi vam rad posredoval sporočilo ob praznovanju 800. obletnice srečanja Frančiška Asiškega in egiptovskega sultana al-Malika-al-Kamila. Spomin na ta dogodek je za Cerkev in red izjemna priložnost, da razmislita in preučita odprti in spoštljivi dialog z islamom in seveda tudi z drugimi veroizpovedmi.
Vabim vas, da skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja doživite z mislijo na to, kar sem o tej obletnici zapisal 7. januarja v pismu celotnemu Redu. Ta nas spodbuja, da opustimo strah in dobesedno odpremo vrata svojega duha in dovolimo Bogu, da deluje v srcih mož in žena dobre volje, ki se borijo za socialno pravičnost, moralno dobro, mir in svobodo v korist vseh (prim. Nostra Aetate 3).
Dovolite mi torej, da razmišljam o evangeljskem odlomku, ki ga bomo poslušali drugo velikonočno nedeljo. Opisuje prikazovanje vstalega Jezusa ne le peščici, ampak vsem učencem, ki so se »pod noč tistega dne, prvega v tednu,« kot pripoveduje Janezov evangelij (prim. Jn 20,19-31), zbrali v dvorani zadnje večerje. Odlomek opisuje dve prikazovanji, ki sta se zgodili v osmih dneh. Mislim, da nam bosta ta dva dogodka pomagala bolje razumeti rast veri, ne le v Tomaževe, ampak tudi vere vseh učencev, ki so imeli to čast, da so lahko vstalega Jezusa gledali na lastne oči.
Prvo prikazovanje:
Vrata hiše so bila iz strahu pred Judi zaklenjena.
Besede, ki jih srečamo na začetku odlomka, »pod noč tistega dne,« niso tam po naključju, ampak so del pripovednega sloga evangelista, ki v zgodbo rad vključi nasprotja iz narave. Lahko si predstavljamo slabo osvetljen prostor, kjer je težko prepoznati obraz drugega, celo obraz najbližjega. To bi lahko predstavljalo negotovost, malodušje in posledično strah, ki preveva zbrane. V strahu pred prihodnostjo, drugačnostjo, nevarnostjo, spremembami, morda ob misli na izgubljeno, so njihova »vrata zaklenjena«. Ker so videli, kaj se je zgodilo z Jezusom na križu, so njihovi občutki popolnoma razumljivi. Morda potrebujejo čas, da to sprejmejo, ali pa spodbudo, da bi si zaželeli svobode, da bi šli ven na svetlobo, da bi spremenili ta prvi dan v tednu, ki se končuje, v trajno hvaležnost za novo upanje, ki ga še ne vidijo. Znamenje zaprtih vrat predstavlja zelo človeško željo po ohranjanju tiste malo varnosti, ki jo ima, in tudi po ohranjanju samega sebe.
Jezus je prišel in stopil mednje.
Ne želim zaiti v teološke ali eksegetske razprave o tem, kako je bil Jezus videti, ko je šel skozi zid s svojim edinstvenim telesom, ampak bom razmišljal o tem, da je lahko s svojo močjo »vstopil« v tisti prostor, čeprav so bila vrata zaprta. V tem in tudi v mnogih drugih dogodkih lahko vidimo pripovedno strategijo, in sicer zasuk zgodbi, oziroma spremembo okoliščin, ki je po navadi delo Božjih rok. V našem besedilu Jezus spregovori besede: »Mir vam bodi!« jim pokaže roke in stran, nato pa evangelij pove, da sta se žalost in strah, ki sta vladala med učenci, spremenila v veselje, ko so videli Gospoda (v. 20). To čudovito besedilo prikazuje nekakšen načrt za človeka, ki se odpravi na versko pustolovščino. Jezus bi lahko za svoje prikazovanje izbral kakšno drugo priložnost in druge okoliščine, vendar je izbral trenutek, ko je bilo učence strah, enega od njih, Tomaža, pa ni bilo poleg. Prav on bo eden osrednjih likov naslednjega odlomka, zato bi se rad ob drugem Jezusovem prikazovanju za trenutek pomudil pri njem.
Drugo prikazovanje:
Minilo je osem dni! Zakaj je moralo miniti toliko časa? Zakaj Jezus ni v najkrajšem možnem času razpršil vseh Tomaževih dvomov in odpravil njegovo negotovost, ki se je vzbudila v njem ob besedah: »Gospoda smo videli«? Ime Tomaž pomeni brat dvojček. Didymus je grška beseda, s katero je evangelist prevedel aramejsko besedo ta’oma’. V ozadju te prevajalske besedne igre je teološki cilj, kot se pogosto izkaže v tem četrtem evangeliju. Didymus pomeni dvojček in dvojček je dvojnik, ki je podoben drugemu. V besedilu Tomaž igra vlogo, za katero sta značilni dve stvari: poln je dvomov, ki se kasneje razpršijo, ko sreča Gospoda. Hkrati je tudi naš dvojnik, ker nas neposredno predstavlja v zgodbi. On je tisti, ki se lahko sreča z vstalim Gospodom v našem imenu, iz oči v oči, po pripetljaju, s katerim izrazi nevero, nato pa izpove največjo vero, kar jih je zabeleženih v Janezovem evangeliju: »Moj Gospod in moj Bog«. Tomaž je videl Jezusove rane in se jih dotaknil. Besedilo govori o ranah od žebljev, telo Vstalega Kristusa je namreč zaznamovala boleča zgodba, ki se je končala s smrtjo. Tomaž je torej naš dvojček, dotika se ran na Jezusovem telesu in ne priznava le tega, da je Jezus popolnoma zdrav, ampak da je sam Bog.
Zgodba o bolečini in smrti se ponavlja, kadar ljudje ne morejo priznati drugačnosti in bogastva raznolikosti. Zgodovino je zaznamovala prevladujoča miselnost, ki je Božje ime izrabljala, da se je okrepila in se imela za vir absolutne resnice o Bogu, celo napadala je in ubijala, da bi ubranila svoj doktrinalni položaj. To je bil dramatični scenarij srednjega veka, ki je videl spopade z islamsko vero, na žalost pa smo lahko temu priča še danes v nekaterih državah, kjer ne spoštujejo manjšin.
Poslušajmo svetega očeta Frančiška.
Mnogi najbrž mislijo, da se takšno razmišljanje oziroma pomenljivi pristopi, za katere sta se odločila Cerkev in papež Frančišek, ne ujemajo s trdo resničnostjo, kakršna je še danes v državah, kjer sobivajo kristjani in muslimani. Nekateri menijo, da sta govor o dialogu in izkazovanje odprtosti za morebitno srečanje znak slabosti in zanikanje naše identitete. Papeža Frančiška v nekaterih delih Cerkve ostro kritizirajo zaradi njegove odprtosti do drugih veroizpovedi, češ da to slabi podobo in ugled Cerkve in kristjanov na splošno.
V zvezi s takšnimi mnenji bi želel samo potrditi, da je preprosta gesta povezovanja in odprtosti močnejša, zgovornejša, učinkovitejša in bolj preroška od želje po lastni promociji, ki pogosto temelji na egocentričnosti.
Ko je sveti oče pred kratkim govoril o svojem potovanju v Maroko, je potrdil, da se nam ni treba bati razlik med različnimi verami, bati pa bi se morali pomanjkanja čuta za bratstvo med različnimi verami (splošna avdienca, 3. april, Trg Svetega Petra). Kot veste, se je sveti oče želel dejavno vključiti v praznovanje 800. obletnice srečanja Frančiška in sultana al-Malika al-Kamila, in to potovanje, tako kot potovanje v Združene arabske emirate, to jasno izpričuje. Prepričljiv poziv k dialogu in izgradnji odprte, pluralne in razumevajoče družbe ter naš odgovor na hudo migracijsko krizo sta bila v središču njegovega sporočila. Papež je odločno pozval k skupni hoji po poti, na kateri bomo premagali napetosti in nesporazume, tako da se bomo odprli duhu plodovitega in spoštljivega sodelovanja. (prim. govor svetega očeta: srečanje z Maročani, oblastmi, civilno družbo in diplomatskim zborom, 30. marec 2019)
Zato bi vas, dragi bratje, rad povabil, da letos veliko noč doživite v luči tega pomembnega dogodka. Res je, da lahko kaj takega, kar je predlagal papež, s seboj prinese določeno tveganje ter vzbudi strah in negotovost, kar so doživljali tudi apostoli v dvorani zadnje večerje za zaprtimi vrati. Papež pa nas v okrožnici opogumlja z besedami: »raje imam ‘obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti’« (EG 49). K temu želim povabiti vse svoje redovne brate, ljubljene sestre klarise in frančiškanke brezmadežnega spočetja ter vse može in žene dobre volje, ki jih nagovarja duhovnost asiškega svetnika. Pojdimo naprej, srečajmo se z drugačnim, odprimo vrata, da bo zavel svež zrak, dih Duha (prim. Jn 20,22), ki nam želi odpreti oči za resničnost, ki je nova in neverjetno zanimiva. Tega ne imejte za znak slabosti ali zavračanja naših prepričanj, ampak vedite, da tako pluralen svet, kakršen je naš, nujno potrebuje zgovornih in preroških znamenj, ki bodo ljudi vabila k zdravemu in omikanemu sobivanju.
Asiški ubožec je bil znamenje svojega časa in je to še danes, osem stoletij kasneje. Mislim, da se ne moremo zadovoljiti le s praznovanjem spomina na takšen dogodek, če se naše srce ne odpre za izkušnjo bližnjega. Letošnjo pasho bomo torej doživeli, kot predlaga Janezov evangelij. Ta ne zanemarja strahu in želje po tem, da bi iz strahu zaklenili vrata, in nam pove, kako lahko Kristusovo vstajenje našo žalost spremeni v veselje (prim. Jn 16,16) in naš strah v pogum, da bomo lahko z besedo in življenjem izpričevali, da je Jezus vstal in da je naš Gospod in naš Bog (prim. Jn 20,28).
Želim vam blagoslovljeno in veselo veliko noč!
Rim, 14. aprila 2019
Na cvetno nedeljo
Br. Michael Anthony Perry, OFM
Generalni minister in služabnik
Prot. 108866
Umetniško delo: Raphael, Kristusovo vstajenje, 1499-1502. Olje na lesu, 56,5 × 47 cm. Zbirka: Museu de Arte de São Paulo Assis Chateaubriand. Darilo: Walther Moreira Salles in Elisa Moreira Salles, Leão Gondim de Oliveira, Hélio Muniz de Souza, Gastão Bueno Vidigal Filho, Francisco Matarazzo Sobrinho, João di Pietro, Brasílio Machado Neto in Diários e Emissoras Associados, 1958. MASP.00017. Fotografija: João Musa