Pismo generalnega ministra sestram klarisam 2014
Predrage sestre,
Gospod naj vam da svoj mir!
Veselje evangelija napolnjuje srce in vse življenje vsakogar, ki sreča Jezusa“ (VE 1). Besede, s katerimi se začenja apostolska spodbuda Veselje evangelija papeža Frančiška nas takoj postavijo v resničnost, ki izpolnjuje življenje. To je Kristusovo veselje, to je veselje, ki se širi, ki se želi priobčiti.
„Cerkev se rojeva v izhodu: ‘Pojdite!’ (prim. papež Frančišek, Homilija v dvorani zadnje večerje, 26. 5. 2014). Vrata dvorane zadnje večerje ne morejo ostati zaprta: Jezus gre skoznje, da bi veselje srečanja z njim utrdilo učence v edinosti in storilo, da bi njihove noge tekle v oznanjevanju do kraja zemlje.
„Evangeljsko veselje, ki napolnjuje življenje skupnosti učencev, je misijonarsko veselje. […] Zaupnost Cerkve z Gospodom je potujoča zaupnost, in občestvo ‘se bistveno izoblikuje kot misijonarsko občestvo’“ (VE 21.23): Bog hoče v vernikih izzvati „dinamiko izhoda“ (prim. VE 20-23).
Jasna beseda papeža Frančiška poziva Cerkev, naj napreduje na poti evangelizacije. To je beseda, ki kliče vsakega učenca, ki izziva tudi nas, bratje in sestre. Ko skupaj z vami poslušam ta poziv, prihajam k vam s tem pismom ob prazniku Matere svete Klare, in skušam zadeti specifičnost te pobude za vas, ki se sprejele način življenja ubogih sester. Kako misijonsko poslanstvo lahko prebiramo v Klarinem življenju? Kaj lahko pove vam in vašim skupnostim danes?
Klara, ki je skupaj s svojimi sestrama ostajala med stenami Svetega Damjana, je znala postati evangelizatorka, ko je preprosto in polno živela evangelij in z življenjem oznanjala veselo novico. Vsak dan je upirala pogled v „ogledalo“, ki je Božji Sin, in znala pustiti, da se je v njej naselilo njegovo čutenje, dokler njenega bivanja ni spremenilo v popolno podobnost njegove
podobe (prim. 3 KlPNP 12-13). Življenje, ki ga sprejema, postane pričevanje: ko ostaja v kontemplaciji Sina, ki je od vedno usmerjen k Očetovemu naročju, Klara sledi njegovemu gibanju v „izhodu“ iz ljubezni, njegov spust, s katerim postane podoben ljudem (prim. Flp 2,6-11), ko prihaja k njim v konkretnosti življenja. Jezusovo učlovečenje je srečanje s krhkostjo, je sprejemanje uboštva, izročanje v ponižnosti, vstop v obrobje. Bog stopi v zgodovino, stanujoč v obrobnih krajih, kjer prah galilejskih poti maže noge, ker so roke zaznamovane z ranami in žulji, kjer se življenje odigrava v vsakdanjih odnosih, v običajnih vsakdanjih položajih, v rednih priložnostih.
Klarino življenje noče biti nič drugega kot hoja za Božjim Sinom, ki je za nas postal Pot (KlOp 5). Svoje stopinje postavlja v stopinje, ki jih je on pustih (prim. 3 KlPNP 4.25). Njen odgovor na Očetov klic, ki ga je spoznala in srečala po svetem očetu Frančišku, je konkretno pomenil stanovati s svojimi sestrami v samostanu Svetega Damjana, ostajati odprta življenju Assisija, čutiti, da je del njegove zgodovine in njegovega prebivalstva, „prepustna“ za konkretno stvarnost življenja bratov. Klara gre prebivat na siromašen, obroben in bližnji kraj, ta začetek pa njeni skupnosti nudi možnost, da je blizu z obrobnimi in ubogimi.
Ta bližina ji omogoči, da začuti dihanje mesta, da spozna rane, strahove, pričakovanja in potrebe ljudi. Na to odgovarja z gostoljubnim poslušanjem, kot naročje, ki postane zvočnik krika revežev Očetu usmiljenja (KlOp 2).
Klara svoje poslanstvo živi takole: izhaja iz tega, da gre naproti najbližji sestri, ostaja odprta do bratov in do ljudi, in gre tako daleč, da želi priti v Maroko, da bi dosegla mučeništvo. Klara znotraj meja Svetega Damjana s tem, da pogled trdno upira v Jezusa in dovoljuje, da se v njej naseli njegovo čutenje, lahko „pusti, da vstopijo“ bratje in lahko „živi v izhodu“ k njim, ne pa zaprta v svoje lastno bivanje in samostojnost, pač pa kot tujka in popotnica (prim. KlVod VIII,2), v hoji proti svetišču Drugega in proti obljubljeni deželi srečanja z drugim. Zato smo lahko „v izhodu“, smo lahko misijonarji, lahko pridemo na obrobja, čeprav ostajamo v samostanu. Kako pa to lahko prevedemo v konkretnost konkretnega vsakdanjega življenja?
Na prvi način je spomnil sam papež Frančišek: „Kaj pa klavzurne skupnosti? Da, tudi one, ker so vedno „v izhodu“ z molitvijo, s srcem, ki je odprto svetu, odprto Božjim obzorjem“ (Regina coeli, 1. 6. 2014). Če moliti pomeni ostati v Jezusovi molitvi, se od tam lahko odide samo v izhodu ljubezni, ki skuša objeti svet in vsakega človeka. Sin je tisti, ki prebiva v Očetu, in je obenem z vsakim človekom, tudi z najbolj zadnjim.
Obstajajo še druge razsežnosti misijonarstva, ki jih lahko živi vsaka izmed vas in vsaka izmed vaših skupnosti. Vaše življenje, za katerega je značilna stalnost, stori, da se na določenem mestu ukoreninite, da prepletete povezave z nekim področjem. Stalnost ni statičnost in zaprtost, ampak zakoreninjenost in življenjski odnos. Zaradi tega ima v sebi dinamično vrednoto.
Samostan lahko hrani odnose „osmoze“ s področjem, v katerega je vključen, ko dovoljuje, da v njega prodre tesnobno in utrujeno dihanje tolikih bratov in sester, in vrača močan in lahak dih Duha življenja. Znotraj resničnosti, ki so tolikokrat zaprte za upanje, je skupnost lahko pričevanje širših obzorij Božje navzočnosti: s preprostostjo, ko brez mnogih filtrov ali ovir kaže pristno človeškost, sestrinstvo, ki je možno v iskanju dobrega druge za drugo, skupaj pa
skupnega dobrega. Nobena struktura ne sme zadržati daru prejetega usmiljenja: „Sam Gospod nas je izvolil za zgled in zrcalo … „ (KlOp 19 s.).
Kot uboge sestre ste poklicane živeti gibanje „razsrediščenja“, da ponovno iščete resnično življenjsko središče, počelo edinosti, ki vas pripravlja, da se usmerjate na eno: „Da bi v resnici razumeli resničnost, se moramo „raz-mestiti“, moramo gledati resničnost z več vidikov (papež Frančišek Zvezi generalnih predstojnikov). Obstaja možno nujno gibanje „razsrediščenja“, ki ga moramo narediti, začenši pri sebi in pri lastni skupnosti. Svet se ne rojeva in ne končuje znotraj meja samostanskih zidov. Temeljno je ne absolutizirani lastne resničnosti, ampak imamo moder pogled človeka, ki zna razumeti razumeti zapletenost. Zato najboljše mesto opazovanja lahko najdemo na obrobju. Če se postavimo tja, med najšibkejše, med tolike brezimne obraze, nam pomaga, da bolje razumemo, kje bije srce sveta in h komu se nagiba. Tam, med življenji, ki jih najbolj zaznamujejo neuspehi in porazi, lahko posejete dobro seme žive Besede.
Učitelj nam spet kaže na kakšen način, kakor vidimo, da dela s Samarijanko. Jezus sedi pri studencu. Sprejema delež utrujenosti in žeje človeštva. Tam dovoli, da ga sreča žena, ki ga čaka na mestu vsakdanjega napora, da bi zajela vodo. V pogovoru z njo jo Jezus, ki prisluškuje njeni žeji, vodi na pot resnice in svobode tako daleč, da ji da spoznati globljo žejo in jo usmiljeno spremlja; žena tako lahko ponovno začne in tudi sama postane misijonarka.
Tako kot Jezus bodite tudi ve „dostopne“, pripravljene sprejeti tistega, ki se vam približa. Bodite zrcalo njegovega usmiljenja, da bo srečanje z resnico lahko osvobajalo. „Taka skupnost si neizmerno želi podarjati usmiljenje,“ vključi se „v vsakdanje življenje drugih, skrajša razdalje“ s potrpežljivostjo (VE 24), ko premišljuje verski smisel tistega, ki se vsak dan bori za preživetje, da bi „bi dosegli takšen pogovor, kakršnega je imel Gospod s Samarijanko ob vodnjaku, kjer je želela potešiti svojo žejo“ (VE 72), „od človeka do človeka“, učeč se „umetnosti spremljanja“ (prim. VE 127-129).
Obstaja še en način, kako uresničiti misijonarko dolžnost, za katerega mislim, da lahko zadeva vaše posebno poslanstvo v Cerkvi, to pa je, da bi bile sprejemajoče mesto za nas, brate, in za tolike misijonarje, ki so izpostavljeni v prvih vrstah misijonov ad gentes. Če boste naročje za njihove povratke, že boste zanje kot nekakšno zavetišče, kjer bodo našli olje za zdravljene dobljenih ran in vino, da obnovijo svoje moči v stiku z Njim, ki je vino veselja, boste lahko ponudile lepo uslugo. Lahko smo poklicani, da oznanjamo evangelij z dejavnostmi in različnimi gestami, vendar pa smo vsi poklicani živeti ljubezen z istim zanosom in skrbnostjo. Danes misijonarsko nalogo lahko uresničujemo po sredstvih obveščanja, ko jih uporabljamo z modrostjo in ustvarjalnostjo, ko skušamo „trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice“ (VE 41). To zahteva formacijo za inteligentno uporabljanje medijev in za poznanje novih načinov govora ter novih
oblik izražanja pri priobčevanju vere, zlasti mladim. Na koncu papež spominja, da je „’potujoča’ Cerkev Cerkev z odprtimi vrati“ (VE46). Samostan naj ne bo zaprto in izključujoče mesto, ampak odprt dom, ki tistemu, ki išče, in tistemu, ki se je izgubil, tistemu, ki si želi oddahniti ali ki samo gre mimo, ponudi okrepčilo vzajemno podeljene molitve in negovanega bogoslužja, živo vodo Besede, toplino objema, ki razume, preprosto in resnično obličje lepega življenja in resničnega bratstva. Klavzura naj bo v službi globokega, svobodnega in intenzivnega odnosa z Gospodom; trdna pripadnost Njemu, ki ga zrete in ljubite, naj vas pripelje do tega, da boste s svobodnim srcem ljubile vsakega brata, za katerega je On dal življenje. Ne bodite zaprte v svoje strukture: ko ostajate v kontemplaciji, ste poklicane, da ste znamenje za moške in ženske našega časa, ko sodelujete v njihovem življenju in z radostjo ter upanjem skozi svojo človeškost pričujete za navzočnost Vstalega.
Predrage sestre, skupaj z vami sem skušal nabrati nekaj izzivov, pri čemer sem izhajal iz poziva papeža Frančiška. Naj Sveti Duh s svojim svetim delovanjem (prim. KlVod X,9) vaše srce, kakor tudi srce svete matere Klare, vedno ohranja odprto, da sprejme, in pripravljeno, da odide. Naj vam nakloni, da boste imele veliko človečnost, da „boste osebe, ki znajo razumeti človeške težave, ki znajo odpuščati, ki znajo Gospoda prositi za druge“ (papež Frančišek, Srečanje v proto-samostanu, 4. 10. 2013). Naj vas prosilna molitev spodbudi, da boste iskale dobro drugih, in naj se spremeni v zahvaljevanje Bogu zanje (prim. VE 281-283). Vaši molitvi zaupam pot priprave na bližnji generalni kapitelj.
Naj nam Gospod nakloni, da bomo svoj poklic bratov in sester živeli v polnosti, v življenjski radosti, ki postane oznanilo! Čestitam!
Fr. Michael Anthony Perry, ofm
generalni minister