Pismo generalnega ministra za božič 2017
VSEBINA
Kustodija Svete dežele je letos praznovala 800. obletnico ustanovitve. Red manjših bratov ni mogel mimo tega dogodka, ki smo ga obeležili z delegacijo. Skupaj z generalnim vikarjem sem želel biti navzoč med redovniki, ker je dandanes sporočilo Svete dežele v izziv vsakemu majhnemu bratu. Božja beseda je postavila svoj šotor med nami in postala Sin Človekov, da bi pomagala človeku razumeti Boga ter Bogu ustvariti svoje bivališče med ljudmi v skladu z Očetovo voljo. V Betlehemu si je Bog nadel človeški obraz.
VERBUM ABBREVIATUM
Sveti Frančišek je prosil brate pridigarje, naj ne govorijo veliko (FPVod 9,4). Razlog za to: ker je tudi Gospod na kratko govoril na zemlji (quia verbum abbreviatum fecit Dominus). V preteklosti je Bog mnogokrat in na različne načine spregovoril po prerokih. Dolga stoletja se je obračal na nas s svojo besedo. Zdaj je Bog spregovoril po Sinu, ki je kratka Beseda. Ta Beseda je postala meso v Jezusu Kristusu in v sebi povzela celotno razodetje: Bog je ljubezen. Blaženi cistercijan Gverik, opat v Ignyju, je zapisal: »On je okrajšana beseda, v njej je izpolnitev vsake besede odrešenja, kajti on je Beseda, ki sama po sebi izpolnjuje in povzema Božji načrt. Ne sme nas presenetiti, če je Beseda za nas povzela vse preroške besede, ker je želela ‚skrajšati sporočilo‘ in na neki način postati majhna.« Celo sveti Frančišek pravi, da morajo manjši bratje oznanjati besedo učlovečenega Boga, Verbum abbreviatum.
Okrajšanje Božje Besede se sklada s Frančiškom in njegovimi brati, ki so postali majhni: slog frančiškanskega oznanjevanja bo v tem, da bomo postajali majhni, to je najmanjši, tako kot Verbum abbreviatum.
KRISTUS BI SE UČLOVEČIL, TUDI ČE ADAM NE BI GREŠIL
Duns Scot, Frančiškov učenec je za razliko od mnogih krščanskih mislecev tistega časa zagovarjal idejo, da bi Božji Sin postal človek, tudi če človeštvo ne bi storilo greha. Zapisal je: »Popolnoma nerazumno bi bilo misliti, da bi se Bog odrekel temu načrtu, če bi Adam ne bil grešil! Zato trdim, da padec ni bil razlog za vnaprejšnjo določitev učlovečenja Jezusa Kristusa,
in v skladu s to teorijo bi se Jezus ravno tako učlovečil, tudi če ne bi padla ne angel ne človek.« (Reportata Parisiensia, v III. Sent., d. 7, 4). Za optimističnega teologa Dunsa Scota je učlovečenje Sina Božjega izpolnitev stvarstva. V luči te ideje se spremeni naš pogled na stvarstvo, ki ga Bog povzdigne na svojo raven. Pomislite, kaj bi takšno gledanje na stvarstvo pomenilo za ekologijo in okolje. Spremenilo bi naš pogled na svet in družbene odnose oziroma kakor temu pravi papež Frančišek »celostna ekologija«.
ROJEN V BETLEHEMU, DEŽELI NASPROTIJ
V Betlehemu je živela Ruta. Na Boazovih poljih je pobirala klasje, ki je ostalo za žanjci. S tem je dobila lastnikovo pozornost, ki jo je vzljubil in se poročil z njo, čeprav je bila Moábka, tujka. Iz njune ljubezni se je rodil Obed, ki je bil Jesejev oče, ta pa oče kralja Davida. Del rodoslovnega debla kralja Davida in sina Davidovega je predstavljala tujka, Moábka Ruta.
Prerok Mihej je napovedal, da bo Odrešenik prišel iz skromne vasice Betlehem, prerok Izaija pa je povedal, da se bo rodil iz device (v različici LXX Parthenos) iz Davidove rodbine in ga bo imenovala Emanuel, ‚Bog z nami‘.
Prerok Samuel je kralja Izraelcev posvetil na Boazovem polju, kjer je Ruta paberkovala in kjer je David pasel svojo čredo. Tam so betlehemski pastirji, ki so noči preživljali na prostem, da bi varovali svoje črede, prejeli veselo oznanilo o rojstvu Jezusa Kristusa: »Danes se vam je rodil Zveličar.«
Cesar Avgust je svetu ukazoval s svojo močjo in zaukazal popis, medtem ko se je Božji Sin rodil krhek in slaboten, kakršni so bili tudi drugi ljudje. Kot neimenovani otrok se je rodil v revščini betlehemskega hleva. Angel, ki je prinesel veselo vest, se ni prikazal vplivnežem tega sveta v Herodovi palači, ampak pastirjem, njim, ki so prezirali bogate in vplivne.
NEZASLIŠANOST BOŽJEGA UČLOVEČENJA
Prerokbe so napovedale Odrešenika in natančno proglasile njegovo rojstvo, in sicer kot dete, ki ima oblast na svojih ramah, »imenuje se Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru«. A tisti otrok se je zdel slaboten, rodil se je inkognito. V hlevu je neka nosečnica rodila otroka, česar nihče ni opazil in nihče od veljakov temu ni posvetil pozornosti. Mati Marija je otroka po rojstvu zavila v povoje in ga položila v jasli.
Tisto rojstvo je bilo podobno kot mnoga druga, vendar se je tedaj rodil človek, ki nam ga je lahko dal le Bog, posameznik, ki je bil v podobi Boga (Flp 2,6), človek, ki je bil učlovečena Božja Beseda. Od tedaj ni bil le med nami, ampak eden od nas, človek v naši človeškosti, v bratstvu z vsemi drugimi ljudmi.
To je skrivnost, ki jo praznujemo za božič: Najvišji se je za nas ponižal, Večni je postal smrten, Vsemogočni je izbral slabotno obliko, Sveti je postal solidaren z grešniki, nevidno je postalo vidno. Bog je postal človek v Jezusu, Marijinem sinu. Ob tem dogodku se je zastavilo vprašanje (kriza) o vsakem odnosu, v katerem je Bog Bog in človek človek, ker ju je ločevalo nadnaravno. S tem rojstvom pa je zdaj človeštvo v Bogu in Bog v človeštvu in nič več ni mogoče govoriti o Bogu, ne da bi govorili in razmišljali o človeštvu. Tisti otrok je od rojstva do smrti govoril o Bogu, s svojim življenjem, besedami, dejanji, svoje telo je daroval in izročil hudodelcem.
Po svetem Bernardu iz Clairvauxa nihče ni tako vztrajno govoril o Jezusovi človeškosti in njegovem učlovečenju kot Frančišek Asiški, kar je nepogrešljivi del frančiškanske karizme. Ko se je rodil Bog-človek je človeštvo postalo pomembnejše od sabata, človek je postal pomembnejši od Postave in od čaščenja v Jeruzalemu, Boga moramo zdaj častiti v duhu in resnici.
To razodetje so oznanili angeli, najprej angel, ki se je prikazal pastirjem, nato pa vojska angelov, 70 angelov narodov, kot jih je imenoval Origen, ki so častili Boga, in priznavali njegovo slavo. Oznanili so jo prav tistim pastirjem, ki so bili v Izraelu ‚najmanjši‘, ker v puščavi niso mogli spoštovati zakonov glede čistosti.
Prvi so bili deležni evangelija. Prav njim Gospodov angel oznanja božjo blagovest današnjega dne.
BOG POSTANE ČLOVEK, DA BI LJUDJE LAHKO POSTALI BOG
Ljudje so poklicani k temu, da se pobožanstvijo, preobrazijo in odenejo v svetlobo. V odkrivanju Božjega Sina kot preprostega novorojenčka, zavitega v povoje, bi morali prepoznavati ponižno resničnost, ki odpira oči.
Prav to je naša človeška vera: življenje se je rodilo v betlehemski revščini in ubogi so bili tisti, ki so ga sprejeli. Besede, ki naj bi jih zapisal eden od cerkvenih očetov, pravijo: »Videli ste brata (ali sestro), videli ste svojega Boga.«
Kajti Boga lahko zdaj vidimo, ga srečamo, prepoznamo, ljubimo in obožujemo v možu in ženi, ki ju srečujemo vsak dan. Pobožanstvenje je mogoče, ko vsi kristjani pristopijo k evharistični mizi in jim Betlehem postane ‚hiša kruha‘ (hebrejska etimologija besede Betlehem).
ZEMLJA JE RODILA SAD
Na božični praznik se želi Kristus roditi v srcih vernikov. Angelo Silesio, nizozemski mistik, je zapisal: »Če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu, ne da bi se ob tem rodil v vas, ste za vedno pogubljeni.« Cistercijan iz srednjega veka je dodal: »Kristus se še ni rodil. Rodi se vedno, ko nekdo postane kristjan.« Frančišek Asiški je v prvem poglavju Opominov zapisal: »Vsak dan se poniža (Flp 2,8), kot takrat, ko je s ‚kraljevega prestola‘ (Modr 18,15) stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja (Jn 1,18; 6,38) na oltar v duhovnikove roke.« Kristus se rodi na oltarju vedno, ko duhovnik vodi evharistično bogoslužje.
Frančišek je tako močno povezoval Kristusovo rojstvo (božič) in evharistijo, da v Grecciu, kjer je poustvarjal betlehemski hlevček, ni želel kipov, ampak praznovanje evharistije v jaslih, kajti tam Gospod »pride k nam v ponižnosti«. Ne pozabimo tega, bratje in sestre, ko se bomo na božični večer udeležili svete maše, in prepoznajmo Gospodov prihod.
LUČ, KI SVETI V NAŠI TEMI
Ignacij Antiohijski je kristjanom v Efezu razlagal simbol luči, ki sveti v naši temi: »Zvezda je sijala na nebu svetleje kot vse druge, njen sijaj je bil nepopisen in njena novost osupljiva. In zaslišal se je velik nemir: od kod je prišla ta nova zvezda, ki je bila tako drugačna od drugih. Od tistega dne je vsa magija splahnela, vsaka prisila perverznosti je bila zlomljena, nevednost
se je razblinila. Satanovo starodavno kraljestvo je razpadlo, ker se je Bog pojavil v človeški obliki, da bi vzpostavil novi red, ki je večno življenje.«
V današnjem globaliziranem svetu, v katerem živimo, potrebujemo veliko poguma, da smo lahko otroci luči, včasih pa nas zapelje malodušje. A ta luč sveti naprej, ponižna in tiha.
V današnjem spremenljivem svetu smo vabljeni k ponovnemu odkrivanju skale, Božje Besede, učlovečene v Jezusu. Ponuja nam trdno in varno podporo, ki nas bo krepila in v naše življenje prinašala mir.
Arabska pomlad je na Vzhodu prižgala nekaj upanja, ki je prehitro razočaralo. Božič, ki nam govori o luči, ki je vstala, o zvezdi, ki sveti na nebu, nam dovoljuje, da znova upamo. V potrošniški družbi nam božično rojstvo govori o Besedi, ki je postala majhna, ki je zase izbrala zmernost in nizkost, in nas opominja, da sreča ni v lastnini in poviševanju samega sebe, ampak v manjšanju človeka in služenju sestram in bratom. Kristusovo rojstvo poživlja krščansko upanje in preganja strah pred prihodnostjo.
Papež Leon Veliki je zapisal: »Bogu Očetu se zahvaljujemo po Sinu v Svetem Duhu, kajti v svojem usmiljenju se nas je Bog usmilil, in ko smo bili mrtvi v svojih grehih, nas je poživil s Kristusom, da bi lahko postali novi ljudje v njem, nova dela njegovih rok.«
Vesel božič.
Naj vas Sin Device Marije napolni z radostjo.
Br. Michael A. Petta, OFM