Vir: 24kul.si
Ugledni evropski in slovenski pravnik dr. Boštjan M. Zupančič je v svojem pravnem memorandum zapisal, da smo danes na tem sodišču priča montiranemu sodnemu procesu. Gre za proces, ki temelji na krivičnem obtožnem predlogu okrožnega državnega tožilca brez slehernih materialnih dokazov. Zato že uvodoma želim poudariti, da pri tem sodnem postopku ne gre samo za sodni proces, temveč za pet kontroverznih in nesprejemljivih ciljev obtožnega predloga okrožnega državnega tožilca:
Prvič – pod izgovorom predloga obtožbe spodbujanja sovražnega govora, javno diskreditirati moje delo in s pomočjo medijev uničiti moj ugled, do katerega imam pravico kot duhovnik in univerzitetni učitelj.
Drugič – pod izgovorom predloga obtožbe spodbujanja sovražnega govora diskreditirati delo in poslanstvo Zavoda za družino in kulturo življenja KUL.si in njegove spletne strani 24kul.si.
Tretjič – ta montirani sodni proces predstavlja poskus kriminalizacije svobode veroizpovedi in svobode vesti, ko gre za govor o pravicah in usmrtitvi nerojenih otrok.
Četrtič – gre za poskus kriminalizacije izvajanja solidarnosti s katoličani, ki so molili za nerojene otroke in obenem izvajanje ščitenja skupine vplivnih posameznikov, ki so javno izvajali pritisk na policijo in vlado z namenom, da prepove majhni skupini katoličanov javno molitev za pokojne otroke ter jim s tem odvzame temeljne človekove in ustavne pravice: to so pravica do svobode izražanja, pravica do verske svobode in svobode vesti ter pravica do zbiranja.
Petič – okrožni državni tožilec želi – po mojem globokem prepričanju s protiustavnim in montiranim obtožnim predlogom in tem sodnim procesom – sprožiti proces utišanja vseh, ki se ne strinjamo z usmrtitvijo nerojenih otrok in ki želimo pomagati žalujočim materam in očetom. Obenem pa želi ODT s sprožitvijo tega montiranega procesa zastraševati državljane in spodbujati samocenzuro, ko gre za javno izpovedovanje legitimnih stališč v podporo pravic nerojenih in verske svobode katoličanov.
Zato pričakujem, da bo sodišče po zagovoru in ob upoštevanju dokazov ustavilo omenjeni kazenski postopek in mi čim prej izreklo oprostilno sodbo.
Preberite pravni memorandum Dr. Boštjana M. Zupančiča, ki strokovno ocenjuje sodni proces proti dr. Tadeju Strehovcu za montiran! >>>
Izjava Komisije Pravičnost in mir pri SŠS >>>
II. Očitana dejanja zapisana v predlogu okrožnega državnega tožilca so neutemeljena
V nadaljevanju bom predstavil temeljne argumente in odgovore na naslednje neosnovane obtožbe okrožnega državnega tožilca:
1. Državno tožilstvo me neresnično razglaša za odgovornega urednika spletne strani 24kul.si in me krivično obtožuje, da naj bi kot odgovorni urednik javno spodbujal in razpihoval sovraštvo in nestrpnost, ki temelji na političnem ali drugem prepričanju, dejanje pa naj bi bilo storjeno z uporabo zmerjanja in žalitev ter z objavo na spletnih straneh s tem, ko naj bi dopustil objavo članka z naslovom »Seznam članov abortivnega lobija proti pravici do življenja, ki spodbuja usmrtitve nerojenih punčk in fantkov!«, v katerem je poimensko navedenih 264 oseb in 13 organizacij, čeprav ODT bil seznanjen, da je Inšpektorat za medije z odločbo ugotovil, da 24kul.si ni medij.
2. ODT trdi, da so bili podpisniki z objavo javne peticije žaljivo in posmehljivo označeni za člane slovenskega abortivnega lobija, ki je odgovoren za splav 350.000 žensk.
3. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila objavljena fotografija, na kateri je pištola prislonjena na trebuh nosečnice.
4. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila objavljena trditev, da člani abortivnega lobija nasprotujejo pravici do življenja nerojenih otrok.
5. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila objavljena trditev, da abortivni lobi zahteva od vlade, da zaščiti postopke za ubijanje nerojenih otrok in da si prizadeva za izumiranje slovenskega naroda in kulture.
6. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila objavljena trditev, da je takšna abortivna kultura smrti destruktivna in katastrofa tako za nerojene otroke, ki so kirurško ubiti na operacijskih mizah, kot tudi za matere in očete, ki trpijo zaradi postabortivnega sindroma.
7. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila objavljena trditev, da ima zaradi splava slovenska družba eno najnižjih rodnosti v svetu.
8. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila dopuščena objava vabila, da se bralci in simpatizerji zavoda udeležijo shoda pred Ginekološko kliniko v Ljubljani.
9. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila z objavo članka storjena z namenom, da se razširi na družbenih omrežjih Facebook in Twitter ter na spletnih straneh http://nova24tv.si/, kjer naj bi objava članka vzbudila nadaljnje žaljive in nestrpne komentarje,
10. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila dopuščena objava in s tem povzročeno dejanje narisanja kljukastega križa na zvoncu prostora društva Legebitra, ne da bi tožilstvo to konkretiziralo in kakorkoli povezalo z omenjenim zapisom.
11. ODT trdi, da je bilo storjeno dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti s tem, ko je bila dopuščena objava, zaradi katere so se podpisniki počutili nelagodno in bili deležni javne kritike.
12. ODT vse to obtožuje tudi Zavod za družino in kulturo življenja KUL.si.
Na tem mestu v svojem imenu in v imenu Zavoda odločno zavračam vse te obtožbe in trdim, da je bila omenjena objava članka del ustavno zagotovljene svobode izražanja, veroizpovedi in vesti ter najboljši način zavzemanja za ustavne pravice državljanov, ki so molili za nerojene otroke pred Ginekološko kliniko. Prav tako pa je bila objava odličen način zoperstavljanja veliki skupini posameznikov in nevladnih organizacij združenih v t.i. abortivnem lobiju, ki so z javnim pozivom državi, katoličanom in zagovornikom kulture življenja grozili z odvzemom temeljnih človekovih in ustavnih pravic, vključno s pravico do verske svobode in svobode vesti, svobode zbiranja in svobode izražanja.
Podpišite peticijo v podporo dr. Tadeju Strehovcu!
Peticijo lahko natisnete, podpišete in ponudite v podpis svojim bližnjim tudi v papirni obliki ter pošljete na naslov: Koordinacija “Mi ne sodimo, mi pomagamo!” v podporo dr. Tadeju Strehovcu, Tržaška 85, 1000 Ljubljana.
III. Širši okvir objave na spletni strani Zavoda KUL.si
Najprej želim v sedmih točkah pojasniti nastanek članka z naslovom »Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov« in razloge, zakaj objava omenjenega članka na portalu 24kul.si nima elementov sovražnega govora kot tudi ne elementov kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po prvem, v zvezi s tretjim odstavkom 297. člena Kazenskega zakonika ter v zvezi z. 2. točko 4. člena in s 13. točko 25 člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.
Spletna stran 24kul.si je predstavitvena spletna stran tako Zavoda za družino in kulturo življenja (skrajšano ime: Zavod KUL.SI), kot tudi platforma za različne nevladne organizacije kot npr. Civilne iniciative za družino in pravice otrok; Koalicije Za otroke gre!, Gibanja za otroke in družine in sedaj »Koordinacije Mi ne sodimo, mi pomagamo!«. Člani teh nevladnih iniciativ imajo možnost, da lahko avtonomno – preko gesla – objavljajo na naši spletni strani svoje informacije. Spletna stran je nastala z namenom pospeševanja ustavno zagotovljenih vrednot: človeškega življenja, človekovih pravic, družine, solidarnosti, demokracije, verske svobode in aktivnega državljanstva. Ustanovljena je bila leta 2009 s strani aktivnih državljanov, ki želijo prispevati k demokratičnem, pluralnemu, odprtemu in vsebinsko bogatejšemu javnemu dialogu o najpomembnejših družbenih temah. Prav tako gre za zavod, ki se zavzema za vrednote skladne s katoliškim družbenim naukom Cerkve in ga vodi duhovnik Katoliške cerkve. Zavod deluje neprofitno in ni deležen javnega financiranja. Glavni namen spletne strani 24KUL.SI je člane in simpatizerje seznaniti z delovanjem Zavoda KUL.SI, z vrednotami in dogodki, ki se dotikajo družine, kulture življenja, solidarnosti, pravice nerojenih otrok do življenja, verske svobode in so v osrednjih slovenskih javnosti velikokrat prezrti. Prispevke pripravljajo prostovoljci, platforma pa spoštuje in deluje na osnovi pravice do svobode govora, tako da posegi v samo objavljeno besedilo razen v izjemnih primerih niti niso dovoljeni.
Dr. Tadej Strehovec nisem storil očitanih kaznivih dejanj. Kot že omenjeno, lahko člani preko gesla avtonomno objavljajo svoje prispevke, podatke in informacije. Sicer pa je omenjena spletna stran interna spletna stran Zavoda KUL.SI in ni medij, kar je razvidno iz javne evidence razvida medijev. Posledično nima urednika, uredniškega odbora in nima zaposlenih novinarjev. Sam torej že po sami naravi stvari nisem in ne morem biti urednik omenjenega spletnega portala, saj ne gre za medij. Glede na navedeno je trditev okrožnega državnega tožilstva, da naj bi bil dr. Tadej Strehovec urednik spletne strani 24kul.si, neresnična in napačna. To je ugotovil tudi inšpektorat za medije v okviru inšpekcijskega nadzora.
Opisano ravnanje ni kaznivo dejanje, saj ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je namreč le tisto dejanje, ki je storjeno na tak način, da lahko glede na konkretne okoliščine ogrozi ali moti javni red. Podano mora biti konkretno ogrožanje, ki se mora pokazati v neposredni nevarnosti, posegu v telesno ali duševno celovitost posameznikov, oviranju izvrševanja pravic ali dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na javnem kraju. Ob tem morajo biti dejanja razpihovanja take narave, da v okolju in razmerah, v katerih so storjena, do kršitev javnega reda in miru ne privedejo le zato, ker so pravočasno posredovali pristojni organi ali posamezni udeleženci oziroma druge navzoče osebe ali zaradi pravočasnega prenehanja sovražnega govora. Navedeno pa v konkretnem primeru ni podano, saj zaradi objave spornega članka ni prišlo do nikakršnih izgredov ali česa podobnega – javni red in mir torej ni bil ogrožen, niti v tem smislu ni bilo potrebno nobeno posredovanje pristojnih organov. Zato razumem obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva in ta sodni postopek za uperjenega zoper mene osebno, vse katoličane in vse ki se zavzemamo za cilje našega zavoda.
Članek »Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov!« je bil napisan pod psevdonimom in objavljen neposredno po tem, ko je revija Mladina na svoji spletni strani objavila članek z naslovom »Javna pobuda: Zaščitimo ustavne pravice žensk« (16.2.2016). V njem je predstavila peticijo z omenjenim naslovom in vse navedene podpisnike. Omenjena pobuda je tudi dostopna ter pridobljena preko sistema informacij javnega značaja.
Podpisniki omenjene pobude so se v pobudi, poslani državnim institucijam, javno izpostavili s svojimi imeni in v njej skupini državljanom pred Ginekološko kliniko v Ljubljani odrekali pravico do ustavno zagotovljene svobode izražanja, zbiranja in verske svobode, in sicer v času od 10. 2. – 20. 3. 2016. Podpisniki so v peticiji javno in krivično obtoževali omenjeno skupino miroljubnih državljanov, da izrabljajo verska čustva in izvajajo politični pritisk na ginekološko kliniko oz. njene uporabnike. Prav tako so morali podpisniki računati, da bodo s tem nestrpnim in kristjanofobočnim pozivom deležni javnega nasprotovanja in kritike ter s tem manjše stopnje zasebnosti.
Na 24kul.si je bil objavljen članek, v katerem je bila komentirana omenjena peticija in uvrščena v okvir t. i. abortivnega lobija, ki je svoja prizadevanja javno uperil proti skupini državljanov, ki so v okviru ustavno zagotovljenih pravic izvajali pravico do svobode izražanja in versko svobodo. Gre za članek za javno podporo in zaščito zavodu Božji otroci, ki je uresničeval ustavno zagotovljeno pravico do svobode vesti in verske svobode. Tako navedeni članek ne predstavlja kaznivega dejanja, ki bi izražalo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost in ki bi bilo usmerjeno zoper varovano in deprivilegirano skupino zaradi osebnih okoliščin njihovih članov (in ki bi tako lahko predstavljalo kršitev 14. člena Ustave RS), saj je članek zgolj politično, etično in na dovoljen način kritiziral javno izraženo in politično prepričanje podpornikov javne pobude, ki po mnenju marsikoga predstavljajo močan in vpliven politični lobi, ki svoja politična prepričanja zastopa zelo agresivno in ima pri tem celotno podporo države. Namen članka je bil simpatizerje zavoda seznaniti z omenjenim kršenjem zakonodaje in ustavnih pravic do svobode izražanja in zbiranja ter izraziti podporo s tem, da so se navedli podpisniki, ki so izvedli javni pritisk na državne institucije. Prav tako pa je bila omenjena objava članka odziv Zavoda KUL.si v okviru dlje trajajočih pritiskov in pozivov, da se katoličanom prepove verska dejavnost in zavzemanje za pravice nerojenih. Tako je 25. maja 2014 v ljubljanskem Kliničnem centru, na poziv abortivnega lobija, v naši državi prepovedalo sv. mašo za nerojene otroke, kar predstavlja neposredno kršitev ustave in človekovih pravic. Še v prejšnjem totalitarnem sistemu država ni prepovedovala mašnih in molitvenih namenov. Podobno se je zgodilo, ko so bili člani Zavoda Živim! 6. oktobra 2016 ob projekcija filma na temo nerojenega življenja javno napadeni in deležni nestrpnega in kristjanofobičnega poziva mestne občine, da mora država prepovedati projekcijo tega filma na frančiškanskih stopnicah na Prešernovem trgu v Ljubljani. Podobno smo lahko videli v medijskem linču gospe Angelce Likovič, ki je bila kmalu po projekciji deležna diskreditacije in groženj zaradi odločnega nasprotovanja nasilju nad nerojenimi otroki v oddaji Tarča na nacionalni televiziji. V ta okvir se uvršča poziv t. i. abortivnega lobija, ki je leta 2016 organiziral javno peticijo, s katero so državo pozvali k prepovedi molitve za nerojene otroke. V tem okviru je bila očitana objava na spletni strani 24kul.si del javnega zavzemanja za ustavne pravice državljanov, svobodo izražanja in versko svobodo ter javni izraz nestrinjanja z zahtevami abortivnega lobija, ki je izrazito uperjen proti nemočnim in vsem, ki se z njihovimi krvavimi cilji ne strinjamo.
V omenjenem prispevku so predstavljena imena podpisnikov in kritika njihovega političnega pritiska na državne oblasti. Ponovno navajanje podpisnikov (razkrili so se že sami v javno objavljeni pobudi) in njihova kritična ocena je sestavni del pravice do svobode izražanja, ki jo ščiti 39. člen Ustave RS: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Prav tako to pravico v okviru svobode govora zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope v 10. členu: »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje.«
IV. Obtožni predlog je arbitrarno dejanje okrožnega državnega tožilca
Po mnenju ustavnega pravnika dr. Boštjana M. Zupančiča, je ta obtožni akt, ki naj bi po obtožnem predlogu iniciral normalni kazenski postopek po obtožnem predlogu, arbitrarno dejanje ODT Marka Godca. Prav tako v obtožnem predlogu ne obstajajo niti materialnopravne podlage v 297. členu KZ RS, niti predpostavljani zakonski znaki (dejansko stanje k.d.).
Obtožni predlog frontalno krši Navodilo Vrhovnega državnega tožilstva št. Ktr2/13-13-GHJ-T/vg z dne 27. 02. 2013 (Navodilo) in je z njim v opreki. Omenjeno Navodilo, kakor bomo videli, ni konstrukcija Vrhovnega državnega tožilstva. Navodilo za praktične potrebe slovenskih tožilcev povzema judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu ter Okvirni sklep EU 2008/913/PNZ, z dne 28. 11. 2008.
Iz neskladja med obtožnim predlogom ODT Marka Godca in ODT Ane Kirm ter Navodilom VDT izhaja vnaprej očitna brezpredmetnost obtožnega akta. Ker je slednje moralo biti očitno tudi ODT (Godec in Kirm), iz tega izhaja, da je bil akt vložen najmanj arbitrarno.
Pridite na SHOD v PODPORO p. Tadeju!
– 19.10.2018: zbor ob 12h na Prešernovem trgu v Ljubljani
– 24.10.2018: zbor ob 9h na Prešernovem trgu v Ljubljani
– 7.11.2018: zbor ob 9h na Prešernovem trgu v Ljubljani
– 16.11.2018: zbor ob 9h na Prešernovem trgu v Ljubljani
– 16. 1. 2019: zbor ob 9h na Prešernovem trgu v Ljubljani
V. Temeljna predhodna ustavnopravna vprašanja
1. Svoboda veroizpovedi
Predhodno je vprašanje, ali je v predmetni zadevi sploh šlo za “spodbujanje ali razpihovanje (1) sovraštva, (2) nasilja ali (3) nestrpnosti”.
Zavod KUL.si, ki ga vodi duhovnik Katoliške Cerkve in ki si prizadeva za uveljavitev načel družbenega nauka Cerkve tožilstvo očita spodbujanje sovražnega govora, ker navaja doktrinalno stališče katoliške veroizpovedi, da je splav gnusen umor in da je to zavržno dejanje, saj gre pri vsakem splavu za usmrtitev nedolžnega nerojenega otroka. Krščanski (katoliški) skupnosti pripisovati—implicitno ali eksplicitno— spodbujanje ali razpihovanje sovraštva in/ali nasilja, je absurd. Celotna krščanska vera kot doktrina itd. temelji na demonstrativnem spodbujanju medsebojne ljubezni in negaciji sovraštva/nasilja. To je notorno dejstvo, ki ga ni treba dokazovati.
Katoliška doktrina ni od včeraj—ima zdržema 2000 let tradicije—in ni lokalni slovenski fenomen. Stališče Zavoda KUL.si do dopustnosti oz. nedopustnosti abortusa ni samo osebno stališče, temveč za tem stoji pravno uveljavljeno tisočletno stališče Rimokatoliške cerkve (RKC) kot mednarodno priznane države in kot države, ki ima kot država z državo z Republiko Slovenijo sklenjen sporazum po katerem država katoličanom zagotavlja svobodo delovanja in svobodo izražanja verskih, etičnih in moralni stališč.
Cerkveno učiteljstvo znotraj Katoliške Cerkve velikokrat govori o človeškem embriju. Omenja ga v zvezi s splavom, ki ga razume kot hud greh. Papež Pij XI. je v okrožnici Casti connubii (1930) potrdil svetost tako materinega kot embrionalnega življenja ter obsodi uničenje nedolžnega nerojenega življenja. II. vatikanski koncil v svoji pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudiem et spes obsodil splav: “Bog, gospodar življenja, je namreč zaupal ljudem vzvišeno nalogo ohranjevati življenje, nalogo, ki naj jo spolnjujejo na človeka vreden način. Zato je treba življenje takoj od spočetja naprej varovati z največjo skrbjo: splav in usmrtitev otroka sta gnusna zločina.” (GS 51). Po II. vatikanskem koncilu se je vprašanje statusa embrija in njegovega uničenja še posebej izpostavilo ob napredku reproduktivne medicine (IVF, kloniranje). Kongregacija za nauk vere je leta 1974 v dokumentu De abortu procurato odgovorila na težnje v zahodnih državah, da v svojo zakonodajo vključijo pravico do splava in kontrole rojstev. Dokument poudarja stališče, da je človekovo telesno življenje najbolj temeljna dobrina. Ob tem se sklicuje na človekove pravice pa tudi na dosežke znanosti, ki je potrdila, da se novo človeško življenje prične s spočetjem. V drugem dokumentu iste kongregacije Donum Vitae (1987), v Listini pravic družine in v okrožnici papeža Janeza Pavla II. Evangelium vitae, pa cerkveno učiteljstvo še natančneje predstavi nova pojmovanja o nastanku človeškega življenja in potrdi nauk o varovanju življenja še nerojenega človeškega bitja. “Dar življenja, ki ga je Bog kot Stvarnik in Oče zaupal človeku, nalaga temu, da se zaveda neprecenljive vrednosti tega življenja in da prevzame odgovornost zanj.” .. “Človeško življenje je treba od trenutka spočetja brezpogojno spoštovati in ščititi.” “Izjavljam, da je neposreden, to je kot cilj ali sredstvo hoten splav, vedno moralno težek nered, kot premišljen uboj nedolžnega človeka.” V Katekizmu Katoliške cerkve (KKC) cerkveno učiteljstvo govori o zarodku v okviru 5. božje zapovedi. Omenja ga v kontekstu namernega splava. Pri opredlitvi statusa zarodka navaja Donum vitae in Sveto pismo. Uboj embrija opredeljuje kot moralno zlo, ki je v globokem nasprotju z nravno postavo. Prav tako obsodi kakršno koli sodelovanje pri splavu in omenja izobčenje. “Cerkev s tem noče zoževati področja usmiljenja. Cerkev pokaže velikost storjenega zločina, nepopravljivo škodo, povzročeno nedolžnemu, ki je usmrčen, njegovim staršem in vsej družbi.” (KKC 2272) KKC v nadaljevanju omenja tudi, da: “moramo zarodek vse od spočetja obravnavati kot osebo, braniti v njegovi celovitosti in ga kolikor mogoče negovati in zdraviti kot vsako drugo človeško bitje.” (KKC 2274). V Zakoniku cerkvenega prava (ZCP) Cerkev omenja pravne sankcije za vse, ki bi sodelovali pri uboju še nerojenega otroka. V kanonu 1398 pravi: “Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje.” To izobčenje ga doleti s samim dejanjem in pod pogoji, ki jih predvideva pravo.
Iz tega izhaja, da imam kot katoliški duhovnik in kot direktor Zavoda za družino in kulturo življenja KUL.si dolžnost, da v okviru svobode veroizpovedi in vesti ter svobode izražanja razumevam splav kot »umor« nerojenega otroka in na to opozarjam v slovenski javnosti. Ta pravica je zagotovljena tudi v meddržavnem sporazumu med Svetim sedežem in R. Slovenijo, ki katoliškim duhovnikom jamči svobodno delovanja.
Zato je a priori nemogoče govoriti, da je zagovarjanje stališča o splavu kot umoru po svoji naravi “spodbujanje in/ali razpihovanje in/ali sovraštva in/ali nasilja in/ali nestrpnosti”.
Zagovarjanja tega stališča tudi ni mogoče izločiti iz mednarodnopravnega in primerjalno pravnega sobesedila, iz konteksta držav Svêta Evrope (CoE) in širše članic OZN (zlasti Južne Amerike). Obravnavanje vprašanja zgolj v samo-referenčnem—z jezikovno bariero varovanem—pravno-političnem kontekstu Slovenije in popači vprašanje, ali je zagovarjanje anti-abortivnega stališča samo po sebi sploh lahko sovražno in/ali nasilno in/ali nestrpno.
Drugače povedano, to ne more biti možno v situaciji, v kateri določeni pravni redi v Evropi in v svetu—da o Katoliški Cerkvi sploh ne govorimo—trdno stojijo na diametralno nasprotnem stališču. Zagovarjanje abortusa kot usmrtitev nerojenega otroka pa je par excellence sovražno, nasilno in nestrpno.
S stališča katoliške doktrine je abortus naklepni umor. Naklepni umor je v vsakem pravnem redu višek interpersonalnega nasilja s smrtno posledico. Kot bomo videli, je vsebinska opredelitev do vprašanja, ali je abortus umor, v pravu nasledek (ne)priznavanja pravne subjektivitete nerojenega otroka.
Ker ima vsak pravico do svojega verskega prepričanja (41. člen ustave , 9. člen EKČP), je irelevan tno, da imajo drugi (npr. slovenski abortivni lobby) do vprašanja diametralno nasprotni odnos.
2. Pravna subjektiviteta nerojenega otroka
Ključno za pravno vprašanje, ali je abortus umor še nerojenega človeka, je (ne)priznavanje njegove pravne subjektivitete.
Da je abortus “pravica ženske do lastnega telesa”, je parola vseh abortivnih lobby-jev. Predpostavljajo, da embrio/foetus nima svoje ločene biološke eksistence. Mati in otrok sta eno telo. Noseča ženska, ko se odloči za splav, ne odloča o ničemer kot zgolj o lastnem telesu. Do svojega telesa ima suvereno pravico itd.
Ta izrazito post-komunistična družbeno-politična mantra abortivnih lobby-jev je za pravo irelevantna. Pravo se mora opredeliti samo do enega vprašanja: »Ali je embrio/foetus pravni subjekt« ? V vseh okoljih, v katerih je abortus legaliziran, pa je to odločilno vprašanje pravni tabu.
Tabu je zato, ker so taki pravni redi sami s saboj v protislovju.
Že od rimskega pravnika Gaja dalje je pravo tistemu, ki šele bo rojen (nasciturus), priznavalo najmanj dedno pravico. To je praesumptio juris et de jure, zoper katero ni možen nasprotni dokaz. Tudi slovensko pravo to presumpcijo priznava in obenem trdi v 17. členu Ustave R. Slovenije, da je »človeško življenje nedotakljivo.« Prav tako je v 114. členu, v drugem odstavku Kazenskega zakonika R. Slovenije predpisano, da je na zaporno kazen kaznovan vsak, ki ustvarja človeške zarodke v raziskovalne, industrijske ali komercialne namene. V istem členu Kazenskega zakonika je v četrtem odstavku zapisano, da se »kaznuje, kdor pri raziskovanju na človeških zarodkih ogrozi integriteto ali življenje človeškega zarodka.« V 121 čl. Kazenskega zakonika v petem odstavku pa je zapisano, da se »kaznuje, kdor trguje … z zgodnjimi človeškimi zarodki.« Iz tega evidentno izhaja, da slovenska zakonodaja priznava človeškemu zarodku oz. nerojenemu otroku posebno pravno subjektiviteto. Zakon o dedovanju v 125 členu v drugem odstavku jasno govori, da je »otrok, ki je že spočet ob uvedbi dedovanja, velja za rojenega, če se rodi živ.« V Zakonu o pogrebni in pokopališki dejavnosti pa je v 20. členu, drugem odstavku zapisano: »Pokop ali upepelitev mrtvega ploda se ne glede na njegovo gestacijsko starost lahko opravi na podlagi izrecne želje staršev.« Tako Zakon o dedovanju kot Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti priznavajo pravno subjektiviteto nerojenemu otroku, kar kaže, da podpisniki, ki se zavzemajo za splav neposredno nasprotujejo pravici otrok do življenja. Ob tem velja omeniti tudi Sodišče Evropske unije, ki je v svoji sodbi v zadevi patentiranja matičnih celic odvzetih iz človeških zarodkov v primeru Oliver Brüstle proti Greenpeace z dne 18.10.2011 zapisalo, da se teh celic ne more patentirati, saj gre za celice človeškega zarodka, ki se lahko razvije v človeško bitje. Iz te odločitve Sodišča EU izhaja, da gre v primeru splava za prekinitev človeškega življenja ali z drugimi besedami, za odrekanje pravice do življenja nerojenim otrokom. Prav tako obstajajo v Evropi države kot npr. Malta, Poljska in Madžarska, ki v svojih ustavah govorijo o pravici do življenja otrok od spočetja dalje. Na osnovi vseh navedenih pravnih argumentov je očitek Okrožnega državnega tožilstva brezpredmeten, saj v zapisani trditvi ni mogoče prepoznati elementov sovražnega govora oziroma javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, zasmehovanja ali posmehovanja,
3. Splav in svoboda veroizpovedi
Žgoče je protislovje, ali bi pravo zarodku moralo (in od katere faze nosečnosti naprej) priznavati pravno subjektiviteto. Tega protislovja slovensko pravo v dani ideološko obremenjeni mentaliteti zaenkrat ne bo razrešilo. Gre pa prav v tej smeri za svetovni trend. In prav to je socialno-politična razlaga za napade, katerih posledica je pričujoči montirani (pravno nemogoči) poskus kazenskega pregona.
Da je po 41. členu ustave izpovedovanje vere v javnem življenju svobodno, pomeni, da je katoliško stališče do abortusa najmanj toliko legitimno, kolikor je legitimno temu nasprotno stališče.
Slovensko pozitivno pravo se ne spušča—čeprav bi se moralo—v moralno vprašanje, katero od obeh stališč je bolj (ne)sprejemljivo.
A dejstvo je, da je z vidika ustave in prava sploh —kot neopredeljenega in nepristranskega družbenega merila v vseh sporih—stališče, češ da je abortus po doktrini RKC naklepni umor nerojenega otroka, legitimno in legalno (ni protipravno). Pravo in ustava sta nevtralna in v kontekstu svobode izražanja dopuščata obe stališči. Stvar v konkretni kazenski zadevi torej ni v tem, kateri od obeh “ima prav”. Stvar tukaj je točno in samo v tem—kot to opredeljuje 297. člen KZ RS—kako in na kakšen način katera od obeh strani izraža svoje sicer ne-protipravno prepričanje.
Celo v samoreferenčnem slovenskem pravnem kontekstu iz tega jasno sledi, da se pravo ne more postaviti na apriorno stališče, češ da je javno zatrjevanje sámo po sebi—o tem, da je abortus naklepni umor—nekaj, kar spodbuja in/ali podpihuje sovraštvo, nasilje in/ali nestrpnost. Ker je táko stališče med drugim integralni del svobode vesti (izpovedovanja ene od prvin katoliške vere) in zato expressis verbis ustavno deklarirano kot svobodno –, je zato za pravo edino vprašanje, ali je to “izpovedovanje” v mejah pravno dopustne svobode izražanja itd.
V omenjenem prispevku, objavljenem na spletni stran 24kul.si, gre tudi za izvajanje pravice do izražanja verskih stališč v okviru pravice do verske svobode, ki je zagotovljena v 41. členu Ustave RS, ki govori o svobodi vesti: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.« To pravico ščiti 9. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ko govori o svobodi mišljenja, vesti in vere: »Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero.« To še posebej velja za verska in svetovno nazorska stališča na temo začetka življenja, statusa nerojenega otroka, splava in smrtne kazni za nerojene ženske in moške.
4. Svoboda veroizpovedi (svoboda vesti), svoboda izražanja, svoboda združevanja in pravica do zbiranja in združevanja (čl. 39, čl. 41, čl. 42 Ustave RS)
S stališča končne obravnave pred ESČP in tudi sicer po ustavnopravni analizi je relevantna razlika med svobodo izražanja in veroizpovedi na eni ter relativizirano svobodo združevanja na drugi strani.
Ustava postulira zakonsko rezervo k svobodi združevanja (npr. zbiranja in molitev pred ginekološko kliniko), če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Kaj bo to pomenilo v konkretni situaciji, ni samo stvar podustavnih zakonskih predpisov.
Po doktrini sorazmernosti posega v ustavno pravico mora biti (1) cilj posega v svoboščino legitimen (2) sredstvo, s katerim država posega v svoboščino, mora biti predvideno v zakonu (da ni protipravno) in (3) obstajati mora ustavnopravno in mednarodnopravno sorazmerje med prvino posega na eni ter prvino cilja na drugi strani. Tako na primer ni mogoče prepovedati mirnega shoda—ki ne ogroža nikogar—katoličanov, ki molijo pred ginekološko kliniko.
Ustavne določbe so glede svobode veroizpovedi (vesti) ter svobode izražanja postavljene brez zakonske rezerve in brez relativizirajočih pod-določb o tem, pod kakšnimi dodatnimi zakonsko določenimi pogoji je svobodo veroizpovedi ter svobodo izražanja v državi mogoče prakticirati. V načelu bi to pomenilo, da sta tudi ti dve določbi jus cogens in da ju z zakonom ni mogoče relativizirati.
Toda, če predmetna zadeva pride pred ESČP, bo slednje to razliko med naštetimi tremi ustavnimi pravicami (svoboščinami) moralo vzeti v ozir. Pokazalo se bo, da gre zakonsko opredeljevanje (omejevanje) svobode vesti (veroizpovedi) in svobode izražanja—praeter constitutionem. To bo merílo pri tem, ali je vmešavanje (interference) države RS v skladu z zakonom. To je pred ESČP eden od treh preskusov sorazmernosti.
Ta meja je, po mnenju dr. Zupančiča, prekoračena le, če to izražanje ogrozi in moti javni red in mir. Pravo je v stvari vsebinsko nevtralno do te mere, da ga vsebina “izražanja” ne zanima.
Zanima ga samo mera konkretne (ne abstraktne!) nevarnosti, katero bi to izražanje povzročalo. Stališče abortivnega lobby-ja, češ da je taka proklamacija sama po sebi, ker je javno obelodanjena, vsebinsko nesprejemljiva in predstavlja “sovražni govor”, je prav tako legitimna. A s stališča pravne presoje je – irelevantna. Mimogrede, ker se sintagma “sovražni govor” (“hate speech”) pojavlja v slovenski javnosti, kakor da bi šlo za pravni pojem –, je treba dejati, da je to lahko zgolj (prevedeni) laični opis določenega izražanja javno in na spletu. Ne more pa to biti pravni pojem. Pravno pojem je kazenskopravno lahko “razžalitev” itd., zasebnopravno pa napad na določene osebnostne pravice.
Na ravni Evropskega sodišča za človekove pravice je bilo v zadnjih 30 letih več kot deset primerov, ki se osredotočajo na pravico do svobode izražanja na temo splava – pa naj bo to za ali proti splavu. Splošna ugotovitev je, da govor o splavu uživa visoko stopnjo zaščite tudi takrat, ko gre za ekstremne oblike. V omenjanem primeru je šlo za članek, ki je želel opozoriti na pravico do življenja vsakega človeka in pravico do verske svobode, kar nikakor ni ekstremna oblika govora o splavu. Evropsko sodišče za človekove pravice javno postavljanje uzakonitve splava pod vprašaj razume kot del pravice do svobode izražanja. Čeprav je splav občutljiv predmet razprave, to nikakor ne pomeni, da je govor in izražanje stališč o tem prepovedano. Splav sam po sebi ni zaščiten pred kritiko – pa naj bo ta za ali proti. Svoboda izražanja pomeni tudi svobodo sprejemanja in prejemanja informacij in idej. Svoboda izražanja sestavlja bistveni temelj demokratične družbe in je temeljni pogoj za razvoj človeka in družbe. Svoboda izražanja prepoveduje državi, da bi omejevala zmožnost posameznika, da bi prejemal oziroma širil informacije in ideje. Evropsko sodišče za človekove pravice je vzpostavilo splošna načela, ko gre za svobodo izražanja v primeru splava. To vključuje načelo, da je govor o splavu v »javnem interesu«. V sodbi v zadevi Annen proti Nemčiji (26. 11. 2015), je sodišče ugotovilo, da je govor o moralnih in etičnih vprašanjih del javnega interesa in da ta vključuje isto stopnjo zaščite kot politični govor in ga v tej temi ni mogoče omejevati. To velja tudi za primere, ko gre za informacije, ki šokirajo, prizadenejo in vznemirjajo. Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih sodbah uporablja takšno dikcijo oz. stališče 146 krat (Odločba US RS, št. Up-1391/07 z dne 10.9.2009). Takšno razumevanje svobode izražanja je zahteva pluralizma, strpnosti in miselne odprtosti brez katere ni demokratične družbe. Enako je isto sodišče odločilo tudi v primeru Women on Waves and Others proti Portugalski (3.2.2009), v katerem je sodišče ugotovilo, da svoboda izražanja zagotavlja stopnjo pretiravanja in celo provokacije. V primeru Bowman proti Združenemu kraljestvu (19.2.1998) na temo prepovedi širjenja pro-life letakov, v katerih so organizatorji nasprotovali smrtni kazni za nerojene otroke, je sodišče ugotovilo, da gre za kršenje 10. člena Konvencije in poudarilo pravico do politične debate. Prav tako sodišče širi pravico do svobode izražanja na internet. V primeru Plattform Ärzte für das Leben proti Avstriji (17. 10. 1985), v katerem država ni zaščitila demonstrantov, ki so se zavzemali za pravico nerojenih otrok do življenja, je isto sodišče ugotovilo, da imajo državljani pravico do protestov in da jih mora država pri tem ščititi. V primeru Csoma proti Romuniji (15.1.2013) je isto sodišče izpostavilo pravico do informiranosti žensk glede tveganj pri postopkih splava. Evropsko sodišče za človekove pravice javno nasprotovanje splavu (abortusu) oz. umetni prekinitvi nosečnosti ščiti tudi v okviru prvega odstavka 9. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi. To mdr. potrjujeta sodbi evropskega sodišča z zadevi Knudsen v. Norway (8. 3. 1985) in Van Schijndel and Others v. the Netherlands (20.5.1998).
Omenjeni članek nikakor ni žaljiv, saj samo konkretizira politične in družbene cilje tistih, ki so podpisali javno pobudo državnim ustanovam kot npr., da zahtevajo, da vlada zaščiti postopke za ubijanje nerojenih otrok, kar splav po svoji naravi tudi je.
Ob tem sem pozoren, na trditev Okrožnega državnega tožilstva, da naj bi bila celo uporaba izraza »slovenski abortivni lobi« žaljiv in posmehljiv izraz, čeprav je izraz uveljavljen v ZDA, še zlasti med pro-life nevladnimi organizacijami širom po svetu. Prav tako pa ga v angleškem jeziku uporablja eminenten globalni levičarski časopis The Guardian npr. v svojem članku z naslovom: »Croatia’s anti-abortion lobby finds new ways to spread its message« (30.11.2016) ali pa v članku z naslovom: »The anti-abortion lobby is barbaric« (22.4.2013). Posebej velja omeniti tudi razpravo v ugledni mednarodni znanstveni reviji The Lancet, ki je že leta 1980 objavila članek z naslovom »The anti-abortion lobby« (28.6.1980). Uporaba pojma abortivni lobi za politično oz. družbeno skupino ljudi, ki si prizadeva za legalizacijo kirurških postopkov za odvzem življenj nerojenih otrok je znanstveno in medijsko primeren in ustrezen izraz, ni žaljiv in je svetovno uveljavljen. Poimenovanje oz. uporaba besedne zveze »abortivni lobi« ne more biti kazniva, ker niti abortus oziroma umetna prekinitev nosečnosti niti lobiranje sama po sebi nista kaznivi dejanji v slovenskem pravnem prostoru. Umetno prekinitev nosečnosti namreč pravno ureja Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, lobiranje pa Zakon o lobiranju. Zato v besedni zvezi abortivni lobi ni mogoče prepoznati nobenega elementa sovražnega govora, zasmehovanja oz. posmehovanja, kot to neutemeljeno trdi Okrožno državno tožilstvo.
Okrožno državno tožilstvo kot domnevno zmerjanje in žaljenje prepoznava tudi tisti del članka, ki govori o tem, da želijo podpisniki javne pobude zaščititi (tj. ohraniti) postopke za ubijanje nerojenih otrok. Ohranitev teh postopkov je nedvomno v interesu omenjenih podpisnikov in tega podpisniki niti ne skrivajo, saj problematizirajo skupino državljanov, ki zgolj z molitvijo na javnem kraju opozarja na pravico do življenja nerojenih otrok. Podpisniki v javni pobudi državo prav tako pozivajo, da naj zaščiti 55. člen Ustave RS, ki omogoča splav oz. ubijanje nerojenih otrok, čeprav je to sprenevedanje, saj država varuje svojo lastno Ustavo že sama po sebi. Zato v omenjenem zapisu ni mogoče prepoznati nobenih elementov sovražnega govora oziroma javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, žaljenja, zmerjanja, zasmehovanja ali posmehovanja, temveč zgolj navajanje relevantnih medicinskih, bioloških in pravnih dejstev.
Okrožno državno tožilstvo nadalje navaja, da naj bi avtor članka zapisal, da se omenjeni podpisniki zavzemajo za ubijanje nerojenih ljudi, ki bi v primeru rojstva lahko pripadali različnim družbenim skupinam. Po moji oceni je to posledica napačnega razumevanja vsebine članka. Članek namreč zgolj opozarja na dejstvo, da se podpisniki s tem, da zahtevajo brezplačne kirurške splave, hkrati posredno zavzemajo za izumrtje nekaterih družbenih skupin in s tem celega naroda. Da je to res, dokazujejo zagovorniki omejitve števila človeškega prebivalstva, ki kot ukrep za nižjo rodnost navajajo splav, sterilizacijo, kontracepcijo in promoviranje tistih življenjskih praks, ki so manj odprte za posredovanje življenja (Wikipedia – geslo »Human population planning«). Glede na navedeno tudi v tem delu ni mogoče prepoznati elementov očitanega kaznivega dejanja ali kakršnegakoli sovražnega govora, zasmehovanja oziroma posmehovanja, temveč zgolj za navedbo relevantnih znanstvih in strokovnih dejstev s področja medicine, demografije in prava.
Okrožno državno tožilstvo problematizira trditev, da je splav del kulture smrti, ki temelji na postabortivnem sindromu in ki ima za posledico izjemno nizko rodnost. Iz javnih podatkov Statističnega urada Republike Slovenije za zadnjih 70 let je razvidno, da se Slovenija sooča z izjemno nizko rodnostjo in staranjem prebivalstva. To je posledica tudi uzakonitve splava, ki je pripeljal v 70 letih do splava več kot 700.000 nerojenih otrok ter pri veliki večini mater povzročil post abortivni sindrom – t.j. skupek znanstveno dokazanih psihofizičnih negativnih posledic splava. Zato v omenjenem zapisu ni mogoče prepoznati nobenega elementa sovražnega govora, zasmehovanja oz. posmehovanja, temveč zgolj relevantna dejstva oziroma zaključke.
Imena podpisnikov – med katerimi je veliko znanih osebnosti, profesorjev, družbenih aktivistov in prejemnikov javnih sredstev – je najprej objavila revija Mladina na svoji spletni strani. Prav tako gre za javno pobudo, s katero so podpisniki vstopili v javni prostor ob zavedanju, da so se z imeni tudi javno izpostavili in da imajo zaradi tega zmanjšano stopnjo zasebnosti in da so zaradi tega lahko deležni javne kritike.
Z objavo omenjenih podpisnikov je avtor pod psevdonimom uresničeval javni interes in pravico članov Zavoda KUL.SI in simpatizerjev do obveščenosti ter izrazil podporo določenemu političnemu prepričanju in pravici do svobode izražanja ter verske svobode. Obenem pa je artikuliral kritiko določene skupine, ki politično in idejno nasprotuje pravici do življenja nerojenih otrok.
5. Materialnopravni kazenski vidik
Glede trditve ODT, da je prišlo z objavo omenjenega članka za kršenje 297. člena kazenskega zakonika RS so odvetniki posredovali sodišču in Okrožnemu državnemu tožilstvu pravni memorandum, v katerem dr. Boštjan M. Zupančič analizira 297. člen KZ RS. V njem pravi, da mora biti »Spodbujanje in/ali razpihovanje« storjeno s specialnim naklepom (dolus specialis), to je, za specifičen namen mora imeti obtoževano dejanje: povzročanje ali (a) sovraštva in/ali (b) nasilja in/ali (c) nestrpnosti. Storilec mora imeti specifičen namen (dolus specialis, dolus coloratus) s svojim objavljanjem doseči, da se bo vis-à-vis določeni ranljivi družbeni skupini kot minimalno dvignila psihična raven sovraštva ali nestrpnosti. Tega naklepa tožilstvo v obtožnici ni dokazalo.
Dr. Zupančič prav tako trdi, da v omenjenem članku ni šlo za napad na ranljivo družbeno skupino, temveč za kritiko velike skupine državljanov in nevladnih organizacij, ki so pozivale državo, da naj drugi družbeni skupini omeji izvajanje ustavno zagotovljenih pravic do molitve in svobode izražanja ter verske svobode in vesti.
Vsi ti elementi kaznivega dejanja morajo biti kumulativno in ne alternativno vezani na konkretno nevarnost.
Po mnenju ustavnega pravnika dr. Zupančiča mora biti dejanje (naklepno!) storjeno na način, da povzroči določeno mero verjetnosti, da bo prišlo do motenja (javnega reda in miru). Temu pogoju je nedvoumno zadoščeno le, če je do motenja javnega reda in miru—karkoli že to pomeni—že prišlo. Toda celo v tem primeru, bo tožilstvo moralo dokazati, da je imel obdolženec vis-à-vis inkriminirani posledici direkten ali vsaj eventualni naklep, to je, da je z gotovostjo vsaj vedel, da bo do posledice prišlo. Ker je 297. člen KZ RS s posledico opredeljeno kaznivo dejanje, kaznivega dejanja brez nastale konkretne posledice (ogrožanja javnega reda in miru) enostavno pač ni.
Dodatno relevantno tem kontekstu—s posledico opredeljenega kaznivega dejanja—je Navodilo VDT, ki vztraja na zelo visoki ravni (kot minimalne!) ugotovljene in konkretizirane verjetnosti.
Če je že sam obstoj kaznivega dejanja odvisen od dokazane posledice, ki je (že) dejansko nastala, je operiranje s pojmom verjetnosti, da bo v prihodnosti morda, ali pa tudi ne, posledica lahko nastala, nomotehnično (s strani zakonodajalca) vprašljiv.
Dejanski stan (corpus delicti) kaznivega dejanja po 297. členu KZ RS bi lahko bil formuliran zgolj kot “spodbujanje sovraštva” (cf. “hate speech”) itd.—kar bi potem enostavno inkriminaralo tim. “sovražni govor”. Navodilo VDT pravilno poudarja, da bi to pomenilo uvedbo “golega verbalnega delikta” –, kjer bi komunicirana verbalizacija določenega (sovražnega) govora tedaj že zadoščala za obsodbo tega (odpravljenega) kaznivega dejanja. Neogibno je torej zakonodajalec moral opredeliti kaznivo dejanje z zahtevano posledico. Brez nje bi šlo za golo ex post facto cenzuro.
Prav tako v tem konkretnem primeru, po mnenju dr. Zupančiča, ni bilo niti spodbujanja k sovraštvu, nestrpnosti in nasilju –, niti ni bilo kakršnihkoli groženj, zmerjanja in žáljenja. Če pa so se dne 8. 12. 2017 na okrožnem sodišču zaslišane osebe počutile takó ali drugače prizadete, velja, da 297. člen KZ RS ne varuje osebnostnih pravic, to je, da osebnostne pravice niso objekt njegovega varstva. Ugotoviti je zato, da so bila vsa omenjena zaslišanja, ki so merila le na osebno prizadetost zaslišanih, ki poleg tega niso določena ali vsaj določljiva ogrožena skupina, v osnovi tendenciozno speljana v napačno smer in zgrešena.
To med drugim kaže na brezupnost te kazenske zadeve in na verjetnost, da je ta proces v strogem pomenu te besede—montiran.
VI. Obtožni predlog je pripravljen v nasprotju z zahtevami Navodila Vrhovnega državnega tožilstva št. Ktr2/13-13-GHJ-T/vg z dne 27. 02. 2013 (Navodilo VDT)
V pravnem memorandumu dr. Boštjan M. Zupančič strokovno trdi, da obtožni predlog ni v skladu z Navodilom VDT. Obtožni predlog ODT Marka Godca Navodila briskira v najmanj štirih pogledih.
1. ODT Marko Godec je podpisal obtožni akt, ki ne poistoveti ranljive skupine. Kot rečeno je objekt varstva 297. člena KZ RS (v skladu tudi z Okvirnim sklepom EU 2008/913/PNZ, z dne 28. 11. 2008) določena ranljiva družbena skupina. Če bi že govorili o (nedvomno) ranljivi družbeni skupini, bi to lahko bile samo ženske, ki želijo abortirati ali so že abortirale. Med predhodno zaslišanimi pričami, so sicer ženske (in en moški). Toda nobena od teh prič sebe ni identificirala kot v gornjem smislu prizadeto žensko. Je pa jasno da “ženske” kot družbena skupina niso manjšina ali kakorkoli drugače ogrožena družbena skupina.
2. ODT Marko Godec je podpisal obtožni akt, ki niti z besedo ne nakaže na to, (1) da je v vtoževani zadevi že nastala motnja v javnem redu in miru oz. (2) da je vsaj nastala nevarnost (verjetnost) za to, da bi bila javni red in/ali javni mir ogrožena. (3) Eksplicirana ni niti abstraktna še manj pa konkretna nevarnost.
3. ODT Marko Godec se v nasprotju z Navodilom VDT po lastni navedbi sklicuje na poseg v “osebnostne pravice” vključno s pravico do časti in dobrega imena oškodovancev.
Objavljeni članek je po oceni ODT “že prešel na raven osebnega napada, iz katerega je razviden izključni namen sramotitve, zaničevanja ter širjenja sovraštva do drugače mislečih.” Vemo pa, da so osebnostne pravice predmet varstva zasebnega prava. Vemo tudi, da svoboda izražanja, tiska itd. lahko kolidira z varstvom osebnostnih pravic, po slovenski ustavi (čl. 35), pa tudi (čl. 34) osebnega dostojanstva in varnosti. Toda ne samo, da so te pravice pred ESČP v primerjavi s svobodo izražanja, tiska itd. vedno v drugem planu, v konkretnem primeru enostavno niso objekt varstva po 297. členu KZ RS.
4. ODT Marko Godec pod rubriko konkretne grožnje in motnje javnega reda in miru navaja:
(1) “Glede na dejstvo, da se je nadalje vsebina članka širila po družbenih omrežjih ter spletnih straneh Nove24tv.si in je imela objava tudi konkretne negativne posledice v obliki žaljivih elektronskih sporočil, klicev ter komentarjev objavljenih na spletu in so neznanci na zvonec prostorov Legebitre narisali kljukast [sic] križ, pa je izpolnjen tudi kriterij, da je objava konkretno ogrozila javni red in mir.”
(2) “Ob tem ne gre spregledati, da storilec po objavi članka nadaljnjega poteka dogodkov ni mogel več sam obvladovati.”
Za ODT Marka Godca je, tako se zdi, konkretna nevarnost v tem, da je imela objava “konkretne negativne posledice” v obliki žaljivih sporočil itd. Ta konstrukt kaže na pomanjkanje pravne logike. ODT pomeša “konkretno nevarnost” s “konkretnimi posledicami”. Konkretna nevarnost pa je v kazenskem pravu pojmovno zoperstavljena le abstraktni nevarnosti.
ODT Marko Godec je verjetno meril na “konkretne posledice”, ki ne le da konkretizirajo abstraktno nevarnost, marveč jo že udejanjajo? To bi pomenilo, da je motnja javnega reda in/ali miru po mnenju ODT že nastala. In v čem je potemtakem ta motnja? V tem, da je (1) prišlo do žaljivih sporočil itd. in v tem (2) da je so neznanci na zvonec “Legebitre” v Trubarjevi ulici 76a v Ljubljani narisali “kljukast” križ? Kot vemo, “žaljivost sporočil” itd. ni objekt varstva po čl. 297 KZ RS. Ob tem se lahko vprašamo, kako naj bi “kljukast križ” na enem zvoncu enega naslova v Trubarjevi ulici v Ljubljani predstavljal (že) udejanjeno motnjo javnega reda in/ali miru? Prav tako ni jasno, kaj je ODT Marko Godec hotel povedati s poudarkom češ, da storilec nadaljnjega poteka dogodkov ni več mogel nadzorovati. Pozitivna razlaga tega namena ODT bi v najboljšem primeru bila, da je bila z objavo sprožena vzročna veriga. Odgovoren naj bi bil za prvi vzrok (karkoli to po mnenju ODT že je). Glede nadaljnjih posledica pa ODT sam navaja, da za njih ne morem biti odgovoren, ker jih nisem obvladoval. Postavlja se torej vprašanje, ali jih je mogel predvideti? A tega niti en stavek v obtožnem predlogu ne naslovi. Prav tako ODT ne predstavi, da je omenjeni kljukasti križ bil sploh narisan v omenjenem času ali pa je bil narisan že v času pred objavo tega članka. Izjava enega od ovaditeljev kaže na takšno razumevanje.
VII. Sodišče mora upoštevati institut pravne zmote!
Dr. Zupančič v svojem pravnem mnenju navaja 31. člen KZ RS Republike Slovenije, ki se glasi:
(1) Storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv.
(2) Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.
(3) Če je storilec storil kaznivo dejanje v pravni zmoti, ki bi se ji lahko izognil, se sme kaznovati mileje.
Ob tem želim povedati, da primeru objave tega članka se kot lastnik Zavoda KUL.si in spletne strani nisem zavedal, da naj bi bilo pozivanje simpatizerjev zavoda k javni molitvi za nerojene otroke pred ljubljansko Ginekološko kliniko in objava trditve, da so zagovorniki splava del abortivnega lobija, ki se zavzema za usmrtitev nerojenih otrok, že spodbujanje sovražnega govora kot to zmotno trdi ODT.
VIII. Obtožni predlog ODT ne dokazuje obstoja konkretne nevarnosti po čl. 297 KZ RS
Že s stališča abstraktne dogmatične analize člena 297 KZ RS—brez konkretizirajočega Navodila Vrhovnega javnega tožilstva – je popolnoma očitno, da mora biti za inkriminacijo obdolženca izkazana vsaj verjetnost ogrožanja in/ali motenja javnega reda in miru. Te verjetnosti—niti abstraktne—v predmetni zadevi enostavno ni.
V obrazložitvi pravno zgrešenega in površnega obtožnega predloga, ki pojmovno in vsebinsko, kot bi morala biti, ni ločena od samega predloga, ODT Marko Godec povsem nedoločno navaja, “da se je nadalje vsebina članka širila po družbenih omrežjih ter spletnih straneh Nove24tv.si in je imela objava tudi konkretne negativne posledice v obliki žaljivih elektronskih sporočil, klicev ter komentarjev objavljenih na spletu in so neznanci na zvonce Legebitre v Ljubljani narisali kljukast [sic] križ” s čemer naj bi bil “izpolnjen tudi kriterij, da je objava konkretno ogrozila in motila javni red in mir.”
Ni moč razumeti, kako je na hišni zvonec narisan “kljukast križ konkretno (ali celo in abstracto) ogrozil javni red in mir. Še manj je moč razumeti, kako je obdolženec lahko kriv za daljno posledico, ki z njegovim dejanjem—celo če bi v resnici bilo očitavno (imputable)—nima kakršnekoli predvidljive vzročne zveze. Vzročna veriga, kot pogoj za obdolženčevo krivdo, ne more segati v nedogled.
Odsotnost konkretne nevarnosti, torej protipravnosti kot nujnega k.d. potrjuje že dejstvo, da ta ni razvidna ter ni objektivno zaznavna. V čem se je kazala, kako jo je javnost zaznala? Tožilstvo jo misli dokazovati z nerazumno večjim št. prič, ki bodo izpovedale o različnih subjektivnih doživljajih, ki jih povezujejo z objavo člana na 24kul.si. Tu ima tožilstvo vsaj tri probleme. Prvi je ta, da zgolj neko subjektivo doživljanje še ni dejanska sovražnost oz. nevarnost, ki bi zadevala široko javnosti in predstavljala resnično protipravnost. Drugi je pogojen: tudi če bi protipravnost obstajala, bi morali dokazati, da je ta neposredna posledica objave članka na portalu 24kul.si (vrzočna zveza!). To se mi zdi povsem nepredstavljivo. Tretji problem pa je v tem, da sodišče ne more opreti sodbe na individualne izpovedi osebno angažiranih in motiviranih oseb, ki si želijo kazenske obsodbe in je to njihov cilj? Gre le za nadaljevanje lobističnega pritiska, ki se je začel z javno pobudo, se je nadaljeval s kazensko ovadbo in sedaj v sodni dvorani doživlja svoj finale. Na izpovedi angažiranih oseb ni možno verodostojno opreti kazenske sodbe. Skratka zadeva po mojem globokem prepričanju ni kazenska!
Glede na to, da protipravnosti ni ter zadeva ni kazenska, vse ostane na ravni osebne prizadetosti prič. Te imajo na voljo civilna pravna sredstva (tožbo), če menijo, da so njihove osebnostne pravice močno prizadete in da je članek presegel okvire svobode izražanja. Tako je treba razumeti tudi zadnji primer pred ESČP, kjer je sodišče za bistveno hujše obtožbe (babycaust je imel Annen za hujšo stvar kot holokavst, to pa je pripisal konkretnim zdravnikom, ki so izvajali abortuse ter proti njiim vodil kampanjo in jim s tem rušil dobro ime in povzročal konkretno škodo) presojalo sorazmernost civilnega posega (odškodnina, sodna prepoved ponavljanja takšnih izjav ipd.) v svobodo izražanja. O kazenskem postopku, ki predstavlja še bistveno hujši poseg, pa sploh ni bilo govora!
Torej, če je kakšen problem v zvezi s člankom, bi morale osebe, ki se čutijo prizadete, na lastne stroške sprožiti civilni postopek. Toda aktivisti, ki so sprožili javno pobudo, v kateri so celotno izvršilno vejo pozivali k ukrepanju in zaustavitvi aktivnosti zavoda 24kul.si, so dejansko dosegli, da je stekel kazenski postopek. Tako se zdi, da so za svoje cilje vpregli državne organe; mar ni ta razvoj dogodkov zgolj dokaz, da gre v resnici za lobi?
V ZDA in demokratičnih državah Zahodne Evrope je nekaj normalnega, samoumevnega in družbeno sprejemljivega, da se ljudje združujejo na osnovi različnih prepričanj, tudi verskih. Ob spremljanju svetovnih medijev in socialnih omrežij je moč zaslediti veliko aktivnosti, ki jih v teh državah izvajajo privrženci različnih veroizpovedi in člani nevladnih organizacij, ki zagovarjajo zaščito življenja od spočetja do naravne smrti. Organizirajo proteste, tiskajo letake in plakate, spletne strani in socialna omrežja pa polnijo z vsebinami, v katerih jasno povedo, da splav zanje pomeni končanje nemočnega življenja. To tudi nazorno prikažejo. Uporabljajo različne fotografije npr. fotografije usmrčenih nerojenih otrok neposredno po splavu, ki so lahko bistveno bolj šokantne, kot je podoba revolverja, uperjenega v trebuh nosečnice, katere objavo tožilstvo očita dr. Strehovcu in za katero hiter pregled svetovnega spleta pokaže, da jo je predhodno nekaznovano uporabilo že večje število portalov širom po svetu. Uporabljajo tudi besedna gesla, v katerih splav brez posebnih evfemizmov označujejo za umor nedolžnega bitja itn.. Gre za aktivnosti, ki so v svobodni, demokratični in pluralni državi v okviru civilne družbe običajne in sprejemljive.
IX. Obtožni predlog ODT je v nasprotju z Navodilom VDT in doktrino o sorazmernosti ESČP
Navodilo vrhovnega državnega tožilstva trdi, da nevarnost ne more biti abstraktna, to je, da mora biti konkretna (in torej konkretizirano izkazana/dokazana). To pa ne izhaja iz tožilskega neodvisnega (arbitrarnega) stališča ODT.
Mednarodna judikatura v tem pogledu ima za svoj zgodovinski izvor zadevo Brandenburg v. Ohio. V tej zadevi je Ameriško vrhovno sodišče izrecno zavzelo stališče, da je svobodo javnega govora mogoče omejiti samo, če je prisotna točno tista okoliščina, ki jo navaja tudi 297. člen KZ RS, namreč jasna in konkretna nevarnost.
Začenši najmanj z zadevo Stankov and Ilinden v Bulgaria se je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) postavilo na isto stališče. Apriori, svobode govora in svobode združevanja kot govora in kot združevanja apriori ni mogoče omejevati.
To omejevanje—v načelu sploh nedopustno—se na EKČP presoja po drugem odstavku členov 9, 10 in 11 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
Komaj dopustne izjeme v smislu omejevanja s stališča Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) morajo biti ‘sorazmerne’, kar je kurantni test na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Iz tega logično sledi, da mora domače sodišče izjemoma (!) pri omejevanju teh pravic obvezno in po merilih ESČP presojati ravnotežje med ciljem in sredstvom za doseganje tega cilja.
Cilji in nameni so taksativno našteti v 2. odstavku zgoraj omenjenih členov EKČP in podlegajo judikaturi ESČP. Sredstva za doseganje teh ciljev v EKČP seveda ne morejo biti taksativno našteta. Ker pa so točno našteti sami cilji v gornjih členih EKČP primarna norma, iz tega logično izhaja, da so dopustna sredstva sekundarna tj. instrumentalna norma. Ker instrumentalna norma služi primarni normi, ki po teleološki razlagi določa njen obseg in namen, to determinira domet dopustnosti posegov v človekove pravice: tako po EKČP kot po Ustavi Republike Slovenije.
Tu gre za uravnoteževanje med pravicama govora in združevanja, ki sta tako ustavni kot človekovi pravici po ustavi in po EKČP, na eni—ter varstvom nacionalnega (domačega) javnega reda in miru na drugi strani.
Ker sta obe pravici kategorični in apriorni, je prag za vmešavanje države postavljen izjemno visoko. Ta konkretizirana višina je obenem minimalni standard domačega varstva pravice izražanja in združevanja v vseh državah podpisnicah EKČP.
Napad države na svobodo izražanja je možen na dva načina, od katerih je eden absolutno in drugi relativno prepovedan. (1) Predhodna cenzura, o kateri de jure sploh ni več govor, je absolutno prepovedana. (2) Cenzura a posteriori je točno to, kar se dogaja v predmetni zadevi pod firmo “sovražnega govora”, tj. čistega verbalnega delikta kot po čl. 133 KZ SFRJ.
X. Proces je montiran in namenjen spodbujanja samocenzure in omejevanju svobode izražanja
Po mnenju dr. Zupančiča je več kot očitno, da ima arbitraren in brezpredmeten pravni napad na obdolžence—slabo montirani proces—za svoj namen instalirati strah in s tem naknadno autocenzuro. Nad to manipulacijo s kazenskim pravom je dr. Zupančič zgrožen, ker na perfiden način poskuša v javnosti instalirati postkomunističen strah (verbalni delikt!) in s tem poprej opisani predhodno cenzuro. Avtocenzura, kot vemo izpod komunističnega režima, je najboljša oblika predhodnega omejevanja svobode izražanja.
Če bo pravni sistem tak namen in tak učinek dovolil zdaj, se računa s tem, da se bodo preganjani protagonisti v prihodnje vzdržali svobode izražanja in svobode združevanja. Tako naj bi a posteriori obtožba in/ali obsodba v prihodnje imeli aprioren (prior restraint) učinek. Jasno je, da je to sprevrženje ustavnega in konvencijskega rationis legis.
Poleg tega ovaditeljem (domnevnim oškodovancem) v predmetni zadevi ni bila kršena nobena človekova ali ustavna pravica. Oziroma, pravica do dostojanstva, časti itd. je opredeljena kot negativ svobode izražanja (in združevanja). Posamezniki in skupine opredeljeni v 297. členu KZ RS so prisiljeni prenašati vsakršne verbalne itd. napade toliko, kolikor ti napadi resno in konkretno ne ogrožajo javnega reda in miru.
Stališče Vrhovnega javnega tožilstva torej ni naključno. Čeprav se na te pravne vire ne sklicuje, je stališče adekvaten odraz mednarodne judikature.
Ta judikatura je za Republiko Slovenijo—podobno kot judikatura ustavnega sodišča po 1. členu zakona o ustavnem sodišču—brezprizivno obvezna. Ta mednarodna obveznost Republike Slovenije je zavezujoča inter partes in de facto tudi erga omnes.
To je pomembno, ker ne okrožni državni tožilec in ne okrožno sodišče v tej kazenski zadevi ne more in ne sme kršiti minimalnih standardov svobode izražanja in združevanja. Sodbe mednarodnega sodišča so zanju neposredno obvezna in predstavljajo integralni del notranjega pravnega reda. Ker se to kot rečeno adekvatno odraža v stališču vrhovnega državnega tožilstva (Navodilo VDT), to seveda tudi pomeni, da stališče ni neobvezno priporočilo državnim tožilcem v Sloveniji. Gre za obvezujoče stališče, ki ne izhaja iz monokracije Vrhovnega tožilstva Republike Slovenije; izhaja iz veljavnih mednarodnih aktov (EKČP) in judikature, ki na njih temelji. Povedano bolj neposredno, to pomeni, da bo obsodilna sodba v predmetni zadevi morala pasti že na višjem sodišču in v domačem pravnem redu najkasneje na ustavnem sodišču.
XI. Sklep
Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je dne 16. 06. 2018 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložilo predlog za preiskavo (za posamezna preiskovalna dejanja) v skladu s čl. 431 Zakona o kazenskem postopku (ZKP), češ da obstaja utemeljen sum, da sem skupaj z Zavodom za družino in kulturo življenja storil kaznivo dejanje po členu 297 KZ RS. ODT Marko Godec –, vedé in zavajajoče navaja, da naj bo s tem, ker naj bi zgolj “javno spodbujala in razpihovala sovraštvo in nestrpnost” že storila k.d. po čl. 297 KZ RS. Predlog je podpisal ODT Marko Godec. Predlog ne navaja zahtevanih znakov k.d. po 297. členu KZ RS. S tem je povsem očitno umanjkal utemeljeni sum kot bistveni predpogoj za uvedbo preiskovalnih dejanj. Predpostavlja se, da je ODT Marko Godec določno vedel, da je predlog vložil brez materialnopravne osnove, kar je v nasprotju s 257 čl. KZ RS.
Po mnenju dr. Zupančiča, po določbah XXV. poglavja ZKP se smiselno uporabljajo druge določbe ZKP. V kolikor ni v samem poglavju določeno drugače. To pomeni, da bi moralo Okrajno sodišče preskusiti, ali v zadevi obstaja utemeljeni sum glede znakov k.d. po 297. členu KZ RS. Ob povsem očitni odsotnosti zahtevanih znakov k.d. po čl. 297 KZ RS se predpostavlja, da kaznivega dejanja brez bistvenih znakov po 297. členu KZ RS sploh ne more biti. Zaradi zlorabe začetega kazenskega postopka z očitnim umanjkanjem znakov bistvenih za k.d. po 297. členu KZ RS se postavlja isto vprašanje odgovornosti pristojnih oseb na sodišču za k.d. po čl. 257 KZ RS. Omenjene osebe so bile pristojne za preskus obtožnega predloga (glede obstoja utemeljenega suma),a tega niso storili.
Okrožno državno tožilstvo je s tem, ko je sprožilo posamezna preiskovalna dejanja neposredno ogrozilo tako mojo pravico do svobode izražanja in verske svobode, kot tudi pravico do svobode izražanja Zavoda KUL.SI. V imenu preganjanja domnevnega sovražnega govora je Okrožno državno tožilstvo izvedlo nedopustni poseg v ustavne pravice, da se v okviru zavoda širijo in posredujejo ideje, stališča in komentarji na temo splava, pravic nerojenih otrok in družbenega ter političnega aktivizma tistih, ki se nestrpno zavzemajo za usmrtitev nerojenih otrok ter pozivajo državo k kristjanofobičnemu stigmatiziranju zagovornikov življenja in omejevanju verske svobode katoličanov. Okrajna državna tožilka Nina Židanik v svoji razpravi »Sovražni govor in kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti« (Pravna praksa, 14.3.2013, str.16-18) na osnovi evropske sodne prakse trdi, da že »zgolj zbiranje obvestil s strani policije, čeprav zadevo zaključijo s poročilom, tožilstvo pa ovadbo prijavitelja zavrže s poročilom, pomeni nedopusten poseg v svobodo izražanja, ki lahko vodi v bodoče odškodninske zahtevke zoper državo.« To pa še toliko bolj velja v konkretnem primeru, saj domnevni oškodovanci nikakor niso bili deležni niti žaljenja niti sovražnega govora, temveč so se sami z javno pobudo izpostavili kritičnemu presojanju njihovih spornih stališč do verske svobode, svobode zbiranja in splava.
Obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva je mogoče razumeti kot eksplicitno zlorabo pristojnosti in obliko omejevanja svobode delovanja Zavoda KUL.SI, omejevanje svobode izražanja in omejevanja verske svobode pripadnikom Katoliške cerkve kot to izhaja iz 39. in 41. člena Ustave RS in iz 9. in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po mnenju dr. Zupančiča je v tem sodnem procesu prišlo do naklepnega kazenskega postopka brez bistvenih znakov z namenom, da meni in Zavodu za kulturo življenja prizadenejo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Prav tako je je, po mnenju dr. Zupančiča, s tem montiranim sodnim procesom brez bistvenih dokazov in v nasprotju z navodilom VDT, ODT želelo zavod utišati in krátilo njegovo pravico do svobode izražanja, svobodo vesti in z zlorabo pojma “sovražni govor” (brez ogrožanja javnega reda in miru) želelo ponovno vzpostaviti “politično nekorekten” verbalni delikt in v posledici tudi avtocenzuro, ki bi temeljila na strahu pred kazenskim pregonom.
Na koncu izjavljam, da mi je bila s tem krivičnim sodnim postopkom naklepno povzročena materialna in nematerialna škoda do katere imam pravico do povračilo kot je to zapisano v 26. členu Ustave, ki pravi »Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.«
Zato pričakujem in pozivam, da sodišče zavrne obtožni predlog ter preneha z izvajanjem nedopustnega in protiustavnega pritiska ter omejevanja moje ustavno zagotovljene svobode izražanja in verske svobode. Prav tako naj ustavi preiskavo zoper domnevnega odgovornega urednika, saj v zavodu to delovno mesto oziroma funkcija ne obstaja – Zavod KUL.SI namreč ni medij.
Zato pozivam sodišče, da ustavi kazenski postopek zoper mene in Zavod za družino in kulturo življenja, mi povrne vso materialno in nematerialno škodo ter mi povrne pravico do dobrega imena in ugleda, ki je nujen za opravljanje mojega poklica. V nasprotnem primeru bomo v Zavodu izkoristili vsa pravna sredstva vključno s pritožbo na Ustavno sodišče in na Evropsko sodišče za človekove pravice in temeljne svoboščine. Svobod izražanja in svobodo veroizpovedi ter vesti je potrebno zaščititi z vsemi pravnimi sredstvi.
p. dr. Tadej STREHOVEC in Zavod za družino in kulturo življenja