VELIKA NEDELJA GOSPODOVEGA VSTAJENJA
Pismo generalnega ministra Reda manjših bratov 2018
»TEDAJ SO SE JIMA ODPRLE OČI IN STA GA SPOZNALA.«
Lk 24,31
Dragi bratje,
naj vas Vstali Gospod razveseli s svojo navzočnostjo!
Letošnja generalna skupščina se bo odvijala v Nairobiju, osnovna tema srečanja pa bo poslušanje. Če želimo ustvarjalno razumeti, kaj nam Božja Beseda govori v vsakdanjih dogodkih in v redovnem življenju, moramo nujno dejavno poslušati. Pismo je torej napisano v tem duhu, vsebuje pa tudi brezmejni izvir Besede, nekatera ključna svetopisemska besedila, ki nas bodo vodila h globljemu razumevanju vstajenjske skrivnosti – še zlasti, kako ta temeljni dogodek vpliva na življenje vsakega vernika.
V postnem času smo lahko spoznavali različne vidike svoje poti proti veliki noči. Vsako nedeljo smo poslušali odlomke, ki so izražali Božjo predanost delu za odrešenje vseh ljudi, ki jih Sveto pismo imenuje trdovratne. Bogoslužje druge postne nedelje je z novozavezno pripovedjo o spremenitvi Gospoda preblisk sijajnega veličastja Sina, slave, ki jo deli s tistimi, ki verujejo vanj. A ta sijaj bomo dosegli šele potem, ko bomo prestali težko in bolečo preizkušnjo – svojo smrt. Najprej bi rad pozornost posvetil temu odlomku, ker se v njem dobro vidi, kako zmedeni, zbegani in celo začudeni so bili trije učenci, ki so bili z Jezusom. Še zlasti naj omenim Petra, ki si je želel blagostanja, ki je v neposrednem nasprotju z Jezusovimi besedami: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,35).
Evangelist Marko v svoji različici poudarja malodušje in zmedenost med učenci, potem ko jim je Jezus povedal za to, da bo trpel in umrl. Enako nerazumevanje vidimo v učencih na poti v Emavs. Mislita, da sta razumela dogodke v Jeruzalemu, a za Jezusa sta nespametna in počasna v srcu (prim. Lk 24,25). Zgodba o Jezusovi spremenitvi poudarja dejanje poslušanja – ko se je Jezus pred njima spremenil, se je iz oblaka zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte« (Mr 9,7). S tem naročilom je poudaril, da moč smrti in trpljenje križa nista močnejša od Odrešenikovega in Mesijevega poslanstva. Resnica je ravno nasprotna, njegovo žrtvovanje bo postalo simbol zmage, ki bo oznanila poraz smrti (prim. 1 Kor 15,55). V tem sobesedilu poslušati pomeni odločiti se za to, za kar se je odločil Jezus, sprejeti pot, ki nam jo kaže, hoditi za njim (prim. Mr 8,34) po poti, ki sprva ni prav nič sijajna, niti zelo zanimiva, a nam bo prinesla polnost življenja – pot, ki vodi k pristnemu življenju v ljubezni, miru in občestvu z vsemi ljudmi.
O poslušanju bi želel razmišljati tudi v povezavi z naslednjim odlomkom, v katerem se je Vstali Jezus srečal z učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35). To je osupljiva, čudovita pripoved, ki vsebuje nauk: opisuje pot dveh učencev, ki se učita spoznavati Vstalega Gospoda.
Evangeljske pripovedi o prikazovanjih Vstalega Gospoda so raznolike in se razlikujejo po obliki, slogu in metodi, usklajene pa so v tem, da poudarjajo, kako težka naloga je bila prepoznati Vstalega Gospoda – celo za učence, ki so Jezusa osebno poznali. Evangelisti soglašajo, da so bili učenci ob srečanju z Vstalim Jezusom polni dvomov in niso mogli zagotovo vedeti, ali je res on, ker ga niso videli tako, kot so ga videli nekaj dni pred tem, ko je bil pred njimi še v telesu in kot zgodovinska osebnost. Vstali Gospod je enak, a hkrati popolnoma drugačen.
Evangelist Luka poudarja, da ni dovolj videti Jezusa, da nekdo veruje v Vstalega Gospoda. Treba se je lotiti razumskega procesa spoznavanja Svetega pisma, ob katerem nas spremlja sam Jezus, da pridemo do resničnega spoznanja njegove navzočnosti. Z drugimi besedami, po premišljevanju Svetega pisma in nanašanju Svetega pisma na Jezusa, prepričanje o vstajenjski resnici nastaja v verujočem občestvu.
Velikonočna vera ni le posledica gledanja z očmi, ampak ponovnega premisleka Svetega pisma in razumevanja, da se Sveto pismo dopolnjuje v osebi Vstalega Gospoda. Le videnje ni dovolj, ker samo prikazovanje ne prinaša prepričanja. V resnici se prepričanje uresničuje po razlaganju Svetega pisma, ki vodi k rasti in zorenju vere. Pavel zatrjuje v Pismu Rimljanom: »Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca« (Rim 10,14)?
Luka prizor postavi v popoldanski čas, ko sonce že zahaja. Učenca se spuščata proti Emavsu. Vračata se domov, užaloščena in se želita umakniti v samoto, ki bi bolj ustrezala njunemu občutenju neuspeha in razočaranja. Vračata se, ker se jima zdi, da sta naredila napako, ker sta zapravila del svojega življenja. Hodila sta za tistim človekom, za Jezusom, v upanju, da bo on rešil Izrael, vse skupaj pa se je tragično končalo. Na določeni točki se jima je pridružil Jezus in hodil poleg njiju. Kako je mogoče, da učenca, ki sta Jezusa gotovo zelo dobro poznala, ker sta bila dolgo z njim, zdaj Jezusa nista mogla prepoznati?
Potem ko se jima je Vstali Gospod telesno približal, je k njima pristopil še z besedami, vprašal ju je namreč: »O kakšnih rečeh se pogovarjata« (Lk 24,16)? Jezus ju je iz zamaknjenosti zdramil z vprašanjem – ni se jima takoj razkril, ker je prepoznavanje Vstalega proces. Jezus ju je v resnici vprašal: Kaj je vajinem srcu, kaj vaju vodi? Učenca sta mu na dolgo in široko odgovorila, ga nekoliko vzvišeno poučila o dogajanju in skušala ubesediti neuspeh, ki sta ga občutila v tistem trenutku. A to je tudi razlog, da ga nista prepoznala: prepričana sta bila, da vesta več od popotnika, ki sta ga ravnokar spoznala.
Vredno je omeniti zelo pomembno podrobnost, da je evangelist opisal oba učenca, imenoval pa je le Kleopa. Kdo bi lahko bil drugi učenec? Če vzamemo v zakup strukturo svetopisemskih pripovedi, lahko sklepamo, da je pripovedovalec pustil prazen prostor za bralca, da bi se počutil vključenega in sam zasedel mesto v tej zgodbi. Drugi učenec sem torej lahko jaz, ti ali kateri koli vernik, ki ga to sporočilo doseže. Lahko bi poudarili še mnoge druge podrobnosti v teh besedilih, a namesto da bi jih izčrpno preučili, naj vam raje zastavim vprašanje: ali smo patri današnjega časa prepričani, da bi prepoznali Vstalega Gospoda, če bi hodil poleg nas?
Čast sem imel obiskati že veliko organizacij našega Reda in z gotovostjo lahko rečem, da je velika večina naših bratov in sester s svojim življenjem priča Gospodovega vstajenja. Opazil pa sem tudi, da je na nekaterih krajih še vedno nekaj ‘hrupa’ (zunanjega in notranjega), zaradi katerega je Gospoda težje slišati. Ta hrup nam preprečuje, da bi se podali v proces globokega razločevanja, podobno kot sta ga v zgodbi doživela učenca, ko sta spoznala, da sta bila v čudovitem evharističnem trenutku odrešenja z Jezusom.
Ob preučevanju teh evangeljskih pripovedi vidim dvojno tveganje. Eno je, da nam ob soočenju s stiskami, strahovi in zmedenost preprečujejo, da bi šli onkraj ‘območja ugodja’, zato se izognemo poti križa, ki jo predlaga Jezus. Kot bi si skušali prihraniti bolečino in živeli v lažnem dobrem počutju, v skladu s katerim bi dajali prednost svojim ciljem, Božje pa potisnili v ozadje.
Drugo tveganje pa je, ko sprejmemo pristop, ki sta ga sprva sprejela učenca v zgodbi o Emavsu. Tako so naravnani tisti, ki mislijo, da vedo vse in da je njihova naloga učiti druge, in ki gredo celo tako daleč, da spodbujajo črnogledost in malodušje, ne da bi se za trenutek ustavili in poslušali bližnjega. Sem in tja mi je hudo, ko vidim v lokalnih in provincialnih skupnostih vidim, kako patri trpijo zaradi pomanjkanja komunikacije. To me še bolj utrjuje v prepričanju, da ljudje, ki so polni samih sebe, niso zmožni ustvarjati priložnosti, v katerih bi poslušali glas bližnjega. Ne morejo utišati tiste množice glasov, ki jim hkrati govorijo in ne morejo dati prednosti tišini, ki omogoča, da slišimo Boga ter smelo in modro beremo znamenja časov. In ko se njihovi načrti ne uresničijo po pričakovanjih, nastopijo zanje resnične težave in znajdejo se v enakem položaju kot učenca na poti v Emavs – doživijo razočaranje, neuspeh, obupujejo, želijo se vdati, umakniti in pozabiti vse. Ker smo verjeli, da smo v središču vsega, smo odstranili Jezusa, ki je resnični temelj vsakega načrta, in doživeli propad osebnih načrtov.
Vstajenjskega dogodka ne moremo omejiti na premišljevanje o umrlem, ki se je vrnil v življenje. Vstajenje presega telesno razsežnost in njegove posledice nas vodijo v izkustvo resničnega odrešenja, takšnega, kakršnega je doživljala prva generacija učencev. Evangelist Luka vztraja pri tem, da lahko Vstalega Gospoda prepoznamo le, ko hodimo z njim, medtem ko nas on uči in nam razlaga Sveto pismo, in še zlasti, ko sedemo za mizo z njim in z njim jemo kruh, ki ga lomi. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala, pravi besedilo in s tem poudari, da jima je kljub njuni nespameti, potem ko sta del poti prehodila z njim, uspelo znova odkriti novo navzočnost Vstalega Gospoda. To je vesela novica, ki jo oznanja evangelij: tudi mi bomo lahko premagali vsako skušnjavo zatopljenosti vase ali dvoma, če bomo poslušali Boga in brate – če bomo lahko s srcem in razumom razumeli razodeto Besedo, ki nam je posredovana. Sveti Frančišek je jasen zgled človeka, ki je v družbi bratov in ubogih hodil po poti evangelija in čigar srce je bilo polno veselja, ker je spoznavalo njega, ki mu je za vedno spremenil življenje.
Naj pismo končam z besedami, ki nam jih je podaril papež Frančišek v svojem pismu za letošnji postni čas: »V velikonočni vigiliji bomo ponovno priče pomembnemu obredu prižiganja velikonočne sveče: luč, prižgana pri ‘novem ognju’, bo postopoma pregnala temo in razsvetlila občestvo, zbrano pri bogoslužju. ‘Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha’, da bomo lahko vsi podoživeli izkušnjo emavških učencev. Ko bomo poslušali Gospodovo besedo in se hranili z evharističnim kruhom, bomo dovolili svojemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni« (Poslanica svetega očeta Frančiška za postni čas 2018).
Želim vam blagoslovljeno in veselo veliko noč. V duhu poslušanja in razločevanja hodite po poti novega življenja v Kristusu.
V Rimu, 29. marca 2018
Veliki četrtek
Br. Michael Anthony Perry, OFM
Generalni minister in služabnik
Prot. 108167
Naslovnica: Maša Bersan Mašuk, Vstali Kristus, bazilika Marije Pomagaj – Brezje, Slovenija
