Pismo provincialnega ministra za Veliko noč 2017
Vstajenje si predstavljam,
strelo in grom,
angeli z ognjenimi meči,
razpočene zvezde…
Toda nič od vsega tega.
Zdi se,
kot, da se je Jezusu ni mudilo,
ko je vstal.
Prtič je bil lepo zvit,
ne kar tako odtrgan
in nekam vržen.
Šel je iz smrti v življenje
in se mu je bilo vredno
ukvarjati s tistim prtičem!
Zakaj si je Jezus vzel čas,
da je mirno zvil prtič?
Bog zmaguje sredi teme,
čisto tiho in neopazno,
brez gledalcev in televizijskih šovov,
brez orožja in nasilja!
V znamenje, da v grobu ni bilo nasilja,
ampak en sam mir in ljubezen,
ki v silovitosti dogodka
ni pozabila na majhne stvari.
Ljubezen nikoli ne pozabi na majhne stvari.
Andrea Schwarz
Več, kot vsi učeni teologi, ki so prebrali nešteto knjig, je v enem samem stavku povedala preprosta žena Magdalena: »Moj Gospod živi!« Tako je lahko rekla, ker oči vere vidijo več. Oči vere so velikonočne oči. Prazen Božji grob govori samo tistemu, ki ima velikonočne oči kot Marija Magdalena. Velikonočne oči vedo, da je Kristus vstal in to tisti Kristus, ki samega sebe imenuje Resnica.
Velikonočnih oči potrebujem za spoznanje, da je dovolj le ponižno in zaupno srce in se že srečam z vstalim, ki mi brez besed govori »Ostani v moji ljubezni!« S temi besedami Jezus o vsakem izmed nas piše pesem odrešenja.
Moja želja je, da bi slišali njen napev. Ta pesem ima tudi odpev, ki ga lahko poljubno in venomer ponavljamo. Glasi se: »Gospod, h komu naj gremo, besede večnega življenja imaš!« Kot refren, ki ga včasih povzamemo po kakšni uspešnici in si ga popevamo, želim, da bi vam od doživetja velike noči na tak način ostal ta odpev, ki naj ga zlasti v težkih trenutkih poje vaše srce: »Gospod, kam naj gremo, besede večnega življenja imaš!«
Zaradi velike noči nismo sami: ne v življenju ne v smrti. Kdor v človeku vidi brata in sestro, zanj je vsak dan velika noč. To je dar vstajenja. Nobene druge ljubezni ni kot tiste, ki nam jo vstali Jezus polaga v srce.
Velikonočne oči vedo, da je moliti z večjo vero in vztrajnostjo, tudi vstajenje. Te oči vidijo, da je znati prositi odpuščanja, vstajenje. Žrtvovati užitek, udobje, prosti čas in ga nameniti bližnjim, je vstajenje. Vestno opravljati svoje delo in dolžnosti, je vstajenje. Vse to vidijo velikonočne oči.
Vstajenje je, da nam zrastejo peruti. Eno krilo vera, drugo ljubezen. V zavetju teh mehkih kril postanejo vsi ljudje vaši bratje in sestre.
Človeška bitja smo krhka in ranljiva. Vsi nosimo napise: »Ravnaj previdno! Dobro skrbeti zanj! Občutljivo blago!« Topel človeški odnos do ljudi je dokaz, da je šlo vstajenje skozi nas. Vstajenje ne pove samo kakor ravnati z drugimi ljudmi, temveč pove, da sem tudi sam zaželen, da nisem na tem svetu slučajno. Da sem neizmerno dragocen. Kdor ima velikonočne oči, ve, da je vera nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi! Jezus prihaja k meni kot k Mariji Magdaleni. Nepričakovano, z lahnim in neslišnim korakom. Ne enkrat na leto, celo večkrat na dan, vsako minuto.
Če nimam velikonočnih oči, ne bom vedel, da seda k meni in me ogreva z dobrotnim, sinjim pogledom. Ko bom zaznal ta pogled, se bo v meni vse raztopilo, se začelo pretakati in valovati. Naenkrat bo vse v meni postalo jasno, blesteče in prosojno.
Dar Jezusovega vstajenja so nebesa. Rad mislim na veselje v nebesih. Živo in iskreno, doneče od prisrčnega smeha. Jezus, rad mislim na tebe vstalega, ki te ožarja veselje brez konca. Jezus, daj, da nikoli ne bi nehali pogrešati nebes, ki si dar tvojega vstajenja.
Zaradi Jezusovega vstajenja si želim, da bi se v življenju veselil, vendar ne popolno, da ne bi nehal iskati popolnega veselja v nebesih. Želim, da moja radost ne bi bila nikoli popolna, da ne bi nehali iskati popolne radosti v nebesih. Želim, naj moje srce poje, ampak to petje naj vedno kaj prekine, da ne bi nehal iskati večne melodije v nebesih. Naj bo moje življenje praznik, vendar naj ga vedno kaj zmoti, da ne bom nehal iskati popolnega praznovanja v nebesih.
Želim si velikonočnih oči in ušes, da bi slišal bese- de, ki še danes neslišno odmevajo iz votline Božjega groba: “Vstal je, ni ga tukaj!” “Ne iščite živega med mrtvimi!” “Moj Gospod živi!” “Jaz sem vstajenje in življenje!” “Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera!” …
Ljubezen in smrt. Če bi zmagala smrt, bi bili izgubljeni, tako pa je, Gospod, s teboj smrt izgubila ostrino, kajti čaka nas vstajenje.
Bratje, naj se vaše srce oddahne na poveličani rani.
Naj vaša duša zagori v velikonočni zarji. Naj vaša noga hiti na pot v novo jutro. Naj vaša roka podarja blagoslov novega dne. Naj bo z vami vstali Gospod!
p. Marjan Čuden, provincialni minister