Pismo provincialnega ministra za božič
BOŽIČ JE MEHAK,
ker se spusti na dušo in potegne iz ljudi najboljše kar premorejo. Praznik jih popelje k občutjem lepega. Za Frančiška je bil božič tako velik praznik, da bi ta dan nakrmil vse stvarstvo, če bi le mogel. Učlovečenje je za Frančiška luč, posebna luč, takšna kot o njej spregovori pesnik Tone Kuntner: »Ta luč ni od včeraj in ni samo moja. Ta luč ne gori od danes do jutri. Gori in sveti iz davne preteklosti v davno prihodnost«.
Za Frančiška učlovečeni Bog nima cene. Frančišek ve, da je učlovečenje dar! Dar mojemu življenju. On je mene prej ljubil. Samo On mi lahko odpre svoja vrata. Bog se samo tistim ne odkriva, ki bi mu hoteli postaviti ceno. Čuden je ta učlovečeni Bog za tistega, ki si domišlja, da bi celega kupil, ki želi vse prigrabiti zase, ki prezira kar nima cene, ki meri osebe in reči po njih ceni, ki ima rad zlato, ker je drago. Ljubezen se ne prodaja. Kdor se odpre tej učlovečeni ljubezni, bo prerojen. Bog je ljubezen, samo Ljubezen. Frančišek veruje, da se je ta Ljubezen učlovečila na božični praznik. Tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci. Za to gre: če smo videli svetlobo, se mora iskriti v naših očeh; če smo doživeli veselje, ga moramo deliti z drugimi; če smo se pogreli ob jaslicah, moramo toplino dajati vsem, ki iščejo zavetja. Če se je Kristus rodil v našem srcu, ga bodo tisti, ki ga iščejo, v njem našli!
Frančiška je navduševalo Božje učlovečenje, ki se je zgodilo na tako preprost način. Bog se je do konca ponižal, ko je sestopil na zemljo kot sin navadnega dekleta in navadnega tesarja iz Nazareta. Hotel je biti ubog in s tem blizu najbolj ubogim. Ležal je v mrzlih jaslih in volu in oslu dovolil, da ga grejeta. Frančišek je vzkliknil: »O, kako svetega in ljubkega, dobrotnega in ponižnega, miroljubnega in prijetnega, ljubeznivega in nad vse zaželjenega brata in sina imamo…« (FPKr 56).
Želim si, da bi tudi mene kot Frančiška prevzelo Božje učlovečenje, da se ne bom ukvarjal sam s seboj, da se ga ne bom veselil, ker se ga pač drugi veselijo, ampak zaradi bližine in tega, o čemer božič najmočneje spregovori: majhnosti!
Božič je trenutek, ko lahko ponovno razmislimo o majhnosti. Ali ne izvira ime: »manjši« prav iz božiča?
Frančiškov Jezus je Bog, ki je v utelešenju postal manjši. Hoja za Kristusom je nujno v tem, da postaneš manjši, pripravljen po njegovem zgledu umivati noge bratov. Kdor se pretirano jezi ali razburja zaradi brata, je znamenje, da še ni manjši. (Vi vsi ste bratje, Ljubljana 2003, stran 92).
V dvanajstem Frančiškovem opominu je zapisano: »Ali ima Božji služabnik Gospodovega Duha, je mogoče spoznati po temle: Če se ne povzdiguje, ko Bog po njem izvršuje kaj dobrega, marveč se ima v svojih očeh za slabšega in manjšega od vseh drugih ljudi!«
Vsak kristjan, še posebej manjši brat, naj bi bil, ko pomisli na jaslice majhen in ubog.
Biti manjši je za Frančiška isti način življenja, kakršnega so živeli Jezus Kristus, njegova presveta Mati in njegovi učenci (prim. FnpVod 9,5). Jezusova majhnost osmišljuje našo majhnost. Majhnost je srčika vere. »Dobro je biti majhen«, pravi Michel Quoist: »ker Bog lahko nosi samo majhne otroke«. Bodimo majhni, da nas bo Bog lahko nosil kot majhnega otroka. Tako je nosil tudi Frančiška.
p. Marjan Čuden, provincialni minister