Pismo generalnega ministra za božič 2015
Vsem bratom v redu
Predragi bratje,
Gospod naj vam podeli svoj mir!
Medtem ko vam pišem to pismo, se začenja izredni jubilej usmiljenja. Kakor je napisal papež Frančišek v buli najave, je to čas, v katerem »smo še močneje poklicani, da se zazremo v usmiljenje, da bi tudi sami postali učinkovito znamenje Očetovega delovanja« (Misericordiae vultus, 3).
Ali prenesemo pogled tega usmiljenja, medtem ko je okrog nas toliko slepega nasilja, ko nas zadeva toliko znamenj strahu in smrti, ki vstopajo preko naših oči v našo domišljijo, v čustva in naš um? Nič od tega nam zagotovo ne pomaga, da bi v nas dozorel pogled, ki je sposoben usmiljenja. Potrebujemo nov utrip srca, da bi lahko na nov način prepoznali znake usmiljenja, ki nam prihaja naproti na veliko načinov, še posebej v tem času in v tem svetu, ki sta na prvi pogled tako tuja usmiljenju in sta ga hkrati tako žejna.
Na sveto božično noč bomo peli o Očetovem usmiljenju, ki se je med nami pojavilo in se razodelo v telesu naše krhkosti, ki ga je Gospod Jezus prejel od Device Marije, ki ga je napravila za našega brata in smo po njej dosegli usmiljenje (prim. LegM 9,3).
To krhko telo Deteta je isto, kot je prepešačilo poti Palestine, božalo revne in bolne, se sklanjalo nad grešnike, se ni balo dotikov otrok in žena. Tisto telo, ki je »šlo skozi vse bridkosti ljudi« (Sv. Bazilij Veliki, Homilija o ponižnosti, 6), vse do smrti na križu. Zares bomo na božič slavili resnično »pasho utelešenja« (Pavel Evdokimov)!
Krhkega telesa vsakega moža, žene, deteta, starih in mladih se je dotaknilo in ga oblikoval stik z usmiljenjem, ki nosi poteze obličja Jezusa iz Nazareta, ki se je rodil za nas. Tako je v našem telesu zapisana skrivnost ljubezni, ki vse daje, ki odpušča, ki vedno odpira, še več, na stežaj odpira vrata usmiljenja tistemu, ki ga sprejema.
Nimamo izbire, bratje! Usmiljenje je DNK človeške osebe in z njo vernika. Usmiljenje ni pridržano samo kristjanom, ker to ni le neka krepost med drugimi ali neka človeška drža. Prej je srce, ki je preprosto človeško. Lahko bi rekli, da je slika, ki jo je v nas od začetka vtisnil Stvarnik, zaznamovana z usmiljenjem, ker smo bili ustvarjeni za ljubezen in v ljubezni, tako kot cela »skupni dom«, to je stvarstvo, ki je nam zaupano v varstvo.
Ko tako hodimo po poti usmiljenja, živimo skladno z razumom, to je skladno z globokim smislom našega bivanja v svetu; pomeni, da smo bratje eno v odnosu z drugimi, v skupnosti z vsem stvarstvom.
Če ima usmiljenje toliko skupnega z našim človeštvom na poti, potem je to skupaj z učlovečenjem plodno mesto vsakega človeškega iskanja skrivnosti. Dejansko, kjer milost učlovečenja šine v našo stvarjensko stvarnost, nas to naredi resnično človeške! In to ni malenkost! Tu se izpolnjuje edina poklicanost človeka (prim. GS 19): »biti deležni božanske narave« (2 Pt 1,4), priznavati da »je namreč z učlovečenjem Božji Sin na neki način zedinjen z vsakim človekom« (GS 22).
Iz tega lahko prepoznavamo neprenehno gibanje, ki oživlja potovanje tolikih ljudi ter narodov, ki so poklicani, da postanejo ena sama družina: s tem usmiljenje sestavlja globoko dušo, ki preseva v toliko jezikov, kultur in verskih iskanj. Skrite sile zla, za katere je v našem času videti, da besnijo z neobičajno močjo, tako da nas celo ohromijo; in tiste, ki se s silo dotikajo tudi »naše matere zemlje«, da tudi s svojim hrupom nadvladajo tisto dobro, ki raste v globokih brazdah človeštva. In kako nas to straši! Vendar pa moremo reči, da niso dokončna resničnost: »zlo ima malo časa« (Raz 12,12b).
Božič torej ni osladni praznik, ki nas uspava pred dramo, ki se dogaja v zgodovini. Ker je v njej navzoče krhko in revno Dete, določeno za smrt na križu, je skrivnost nepostavnosti že na delu; potrebno je samo, da se umakne tisti, ki jo zadržuje (2 Tes 2,7). Identiteta tistih, ki zadržujejo, ostaja skrivnostna, lahko pa poskusimo misliti, da je vsaka zamuda kot uzda, ki brzda usmiljenje, naj bo sokriv zamude Gospodovega prihoda, ker zmanjša prostor življenja in odrešenja, ki ga je podaril Kristus.
Če se je z božičem »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11), usmiljenje, ki je okus, luč, toplota te milosti, je usmiljenje resničnost, ki izraža novost novega življenja v Kristusu, odločilno potezo Jezusovega učenca.
»Nosilna preklada, ki drži pokonci življenje Cerkve, je usmiljenje. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme pogrešati usmiljenja. Verodostojnost Cerkve hodi po poti usmiljene in sočutne ljubezni« (Misericordiae vultus, 10).
Sv. Frančišek, ki pravi, da je usmiljenje srce sledenja Kristusu z brati: »da bi ne bilo nikoli nobenega brata na svetu, ki bi se pregrešil, kolikor bi se največ pregrešiti mogel, pa bi potem, ko bi se ozrl v tvoje oči in iskal v njih usmiljenje, odšel, ne da bi se ga ti usmilil; in tudi če ne bi iskal usmiljenja, ga ti vprašaj, če želi usmiljenja« (FPMi 9-11).
Dokler nas skrbi zlo na tem svetu, ne obračajmo glave stran od tistega zla, ki prebiva v nas! Manjši bratje postajamo v meri, v kateri usmiljenje raste in ozdravlja tolike naše delitve in rane, grehe in zaprtost Očetovi ljubezni, umanjkanje medsebojnega upoštevanja in dobrote, mlačnost v odgovoru na dar prejetega klica, komodnost in prisvajanje dobrin, a te pomanjkljivosti nas oblikujejo.
Korakajmo kakor bratje in manjši v tem času v znaku usmiljenja. Prav na tej poti bomo srečali Njega »ki je med nami bil rojen daleč od poti in položen v jasli, ker ni bilo mesta v gostišču« (FMBGT 15,7), tujec in popotnik, zavrnjen in odrinjen na obrobje kakor toliki zavrženci zgodovine, ki naseljujejo tudi danes toliko naših dežel, plaž in morij, plezajo čez zidove in prepreke, na novo postanejo sužnji in begunci, umirajo brez upanja na omogočeno prihodnost.
Prav na tej poti moramo dobiti nov utrip, ki ga toliki bratje med nami iščejo in si ga želijo, da bi ponovno dali moč in luč našemu evangeljskem življenju manjših bratov.
Prav na tej poti lahko raste naša človeškost in postane zmožna nežnosti in solz, bližine malim in spreobrnitvi h krščanski ljubezni.
Prav na tej poti lahko evangeljsko veselje postane nalezljivo v pričevanju, ki se povrne z življenjem, brez povzročanja prepirov in prerekanj in da ostajamo podvrženi vsem človeškim bitjem zaradi ljubezni do Boga (prim. FNPVod 16,6).
Prav na tej poti, uhojeni od usmiljenja, želim vsem vam, bratje, neudoben božič, bogat s tem usmiljenjem, ki ruši naše navade, daje moč našim korakom, da lahko gremo naproti drugim, oživlja naše oblike utrujenosti in malodušnosti.
Prav na tej poti usmiljenja želimo korakati z možmi in ženami, z malimi in velikimi, revnimi in bogatimi, mladimi in starimi in z družinami našega časa.
S sv. Frančiškom veselo pojmo svetu, da »je v tem dnevu Gospod dal svoje usmiljenje, v noči, v kateri se je slišala njegova pesem.« (FMBGT 15,5).
Vesel božič vsem in vsakemu posebej!
Br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik