Pismo provincialnega ministra OFM za božič
Uboštvo in majhnost Božje ljubezni
Božič je eden izmed trenutkov, ko je Bog poljubil Zemljo. Kot s poljubom ljubljeni izrazi svojo odvisnost in ranljivost pred ljubljenim, tako je Bog prvič postal ranljiv in se je prepustil na milost in nemilost človeku s tem, da se je učlovečil. Jezus je Ljubezen, ki je meso postala.
Božič je praznik rodovitnosti. Božič govori: “V tebi je ogenj, ki je močnejši od tvoje praznine. Je ogenj ljubezni Boga!” Ogenj božiča v nas je naša rodovitnost.
Jezus ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja, ki je v Betlehemski noči med nami postavil svoj šotor. Ta šotor ni stkan iz zlatih niti, ampak iz uboštva pastirskega hleva. Frančišek in Klara sta ob pogledu na Božjega otroka v jaslicah spoznala vzvišenost uboštva. Iz pisma sv. Klare: “Opazuj uboštvo položenega v jasli in povitega v revne plenice” (4 Klp 19). “Če je torej tako velik Gospod, ki je prišel v naročje Device, hotel nastopati na svetu kot zaničevan, reven in ubog človek (prim. 2 Kor 8,9), da bi ljudje – ki so bili tako ubogi in revni, tako pogreznjeni v trpljenje zaradi prevelikega pomanjkanja nebeške hrane – postali v njem bogati v posesti nebeškega kraljestva, tedaj se silno radujte in veselite” (1 Klp 19-21). Pot uboštva je Kristusova pot, zato je to najvišja pot za dosego nebeškega kraljestva: Sveta Klara je zapisala: “O blaženo uboštvo! Njim, ki ga ljubijo in se ga oklepajo, podarja večno bogastvo. O sveto uboštvo! Tistim, ki se ga držijo in po njem hrepenijo, obljublja Bog nebeško kraljestvo in jim s trdno gotovostjo naklanja večno slavo in blaženo življenje. O dobrotljivo uboštvo! Gospod Jezus Kristus, ki je vladal in vlada nebo in zemljo, ki je rekel in sta nastala, se ga je oklenil bolj kakor česarkoli. Uboštvo je pot blagrov, ki jih Jezus postavi kot model uresničevanja nebeškega kraljestva: “Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo” (Mt 5,3).
Frančiškova in Klarina izbira uboštva izvira iz božiča, iz božiča pa izvira tudi njuna izbira majhnosti. Da bi človek razumel Božjo ljubezen, je potrebno, da poišče majhnost srca. Mojzes je judovskemu ljudstvu pojasnil, da je bilo izbrano od Boga zato, ker je bilo najmanjše od vseh ljudstev. Jezus pa slavi Očeta, ker je božje stvari prikril modrim in jih razodel malim. To, kar Bog želi od človeka, je odnos med očetom in otrokom, ljubkuje ga, pravi mu: S teboj sem. To je Gospodova nežnost, v njegovi ljubezni. To je tisto, kar nam on posreduje in nam daje moč za našo nežnost.
Moč evangelija je v majhnosti, majhnosti otroka, ki se pusti voditi očetovi ljubezni in nežnosti. Ljudje začutijo potrebo, da pridejo zraven, ko vidijo pričevanje majhnosti, dejavne ljubezni, krotkosti in blagosti. Pričevanje brez objestnosti in ošabnosti, dejavna ljubezen, ki časti Boga in služi drugim. To je tisto, zaradi česar Cerkev raste. In to je razlog, zakaj je bil sv. Frančišek tako privlačen – živel je majhnost otroka, ki jo je videl v jaslicah.
Majhnost stane. So stvari, ki jih nihče ne ve. Nihče ne ve, koliko napora te je stalo, da si ostal majhen, ko ti je sobrat solil pamet in bi ga najraje potisnil skozi vrata in jih zaprl za njim. Nihče ne ve, kako težko si ostal miren in prijazen, ko so bili drugi zate neprijetni in bi najraje vsem tem takoj zrecitiral vse njihove grehe iz preteklih desetletji. Nihče ne ve, kako težko je ostati majhen. Nihče, razen Jezusa.
Naša zvestoba je varovanje naše majhnosti, da bi lahko bila v pogovoru z Gospodom. Zato so majhnost, blagost, krotkost tako zelo pomembne za življenje manjšega brata. Vedno bo obstajal dialog med našo majhnostjo in veličino Gospoda.
Bog še danes prihaja kot majhen, da bi mi postali majhni. Če ne postanemo majhni, se v nas ničesar ne zgane tako silovito, da bi preobrazilo svet.
Dragi bratje, želim vam rodovitnosti, ognja in uboštva božiča!
p. Marjan Čuden, provincialni minister
