Pismo generalnega ministra OFM za božič
»Manjši v Kristusu«
Predragi bratje,
v pripravi na praznovanje božiča nad vse vas kličem:
Gospod naj vam podari svoj mir!
Mir vašim deželam, posebno tistim, ki jih vznemirja nasilje; mir vašim mestom, posebno tistim, kjer se živi v stiski in revščini; mir vašim bratstvom, posebno tistim, kjer bratje trpijo na telesu in duhu; mir vašemu srcu, kjerkoli se boste nahajali v tem svetem času.
Sveti Frančišek je sestavil enega izmed »psalmov« Molitvenega bogoslužja Gospodovega trpljenja za božične večernice. Besedilo izraža radost in veselje zaradi Kristusovega rojstva, obenem pa prepoznava tudi ponižnost trenutka, v katerem se je znašel Novorojeni v Betlehemu:
Zakaj najsvetejše ljubljeno dete nam je dano
in rojeno je bilo za nas na poti in položeno v jasli:
saj zanj ni bilo mesta v prenočišču [Iz 9,6; Lk 2,7] (FMbGt XV,7).
Za nas je bil rojen »na poti«. Iz homilije svetega Gregorja Velikega je Frančišek za božično bogoslužje izluščil podobo siromašnega in romarskega Deteta: »Ni bil rojen v hiši svojih staršev, ampak na poti.« Ko se je Jezus rodil, sta bila Marija in Jožef na poti; ustavila sta se v Davidovem mestu, kjer nista imela stalnega bivališča. Ker zanju ni bilo prenočišča, sta sprejela začasno nastanitev, ki je bila na razpolago. Evangelij po Luku plastično označi sceno Jezusovega rojstva: Marija in Jožef sta bila v nekem hlevčku, z Novorojenim položenim v jasli, začudeni pastirji iz okolice pa so glasniki Besede, ki so jo slišali in videli (prim. Lk 2,17). Težko si zamislimo ponižnejšo in bolj veselo obliko evangelizacije od tiste, ki je bila na prvi božič!
Skozi vse svoje življenje je Frančišek občutil ganjenost zaradi dejstva, da je Jezus, Božji in Marijin sin, izbral status »manjših«. Vedno je imel rajši družbo tistih, ki so jih imeli za »manjše« od drugih, grešnikov in Samarijanov, poganov in cestninarjev. Njegovi najzvestejši privrženci so bili skromnega socialnega porekla: ribiči in nekdanji cestninarji. Dolg rodovnik, ki ga prinaša Evangelij po Mateju (Mt 1,1-17), pokaže da med dvainštiridesetimi generacijami Jezusovih prednikov obstaja širok spekter človeštva, ki gre od tistih, ki se odlikujejo po svoji vernosti, do onih, ki so bili poznani po svoji nevernosti. Bog pokaže svojo brezpogojno ljubezen do svojih ljubljenih otrok, nad vsako zaslugo in mimo nje, ko jim gre naproti po poti, ki vodi k ozdravljenemu človeštvu, ki mu je bilo vrnjeno dostojanstvo.
Ob teh prazničnih dneh razmišljajmo o »minoritas« Jezusa, o tem, kako je bil »manjši« od drugih, o tem, kako se je predstavljal kot njihov služabnik. Prolog Evangelija po Janezu z enostavnimi besedami opisuje to izbiro, da se pomeša z »manjšimi«: »Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Iz svojega najvzvišenejšega stanja božanstva se Beseda, ljubljeni Sin, poniža in privzame »meso naše človeškosti in krhkosti« iz naročja Device Marije (2 FPKr 5). Ta izbira, to nadvse svobodno dejanje preobilne Božje ljubezni ga vodi, da postane stvar med stvarmi, tako da jih on, Edinorojeni Sin, lahko vse privede k izviru edinosti ljubezni Trojice.
Evangelij po Janezu nam govori tudi, da se prihod Besede-ki-je-meso-postala zgodi kot luč, ki zasveti v od teme vklenjenem svetu (Jn 1,5). Zaustavimo se v tem svetem času, ko najdaljše noči leta vklepajo Sever v temo, najdaljši dnevi leta pa prinašajo najsvetlejšo luč Jugu. Pomislimo na pripoved svetega Mateja, kjer so temine noči razsvetljene s sijajno zvezdo (prim. Mt 2,9), ki je pripeljala Modre z Vzhoda k betlehemskemu Detetu. Tako tudi v našem življenju vsakdo lahko izkusi Jezusovo luč. On razsvetljuje temine našega srca, kakor je tudi sam Frančišek prosil Kristusa, ko je molil pred Križanim (prim. FmK). Kadarkoli v svojem krajevnem bratstvu in v vesoljnem bratstvu vsega reda živimo trenutke teme, vemo, da potrebujemo luč Gospodovega Duha, ki nas vodi iz noči v dan.
Danes v nekaterih delih sveta bratje in sestre trpijo s svojimi sopotniki, kristjani in drugimi sokrajani zaradi zastrašujočega nasilja. Nekateri so izgubili življenje ali pa so utrpeli težke rane, medtem ko so drugi izgubili svoje drage, svoje domove in sredstva za vzdrževanje. Naša molitev in naša konkretna dela solidarnosti jih morajo spremljati skupaj z vsemi mogočimi napori, da se zaustavijo ti nasilni konflikti. V drugih delih sveta naši bratje in sestre trpijo pogubne posledice kužnih epidemij, kot so ebola, HIV, AIDS in druge bolezni, ki bi se morale zajeziti, pa so še bolj zaostrene z nasiljem revščine in »globalizacije ravnodušnosti«, na katero so obsojeni.
Danes so v nekaterih delih reda bratje, ki trpijo slabosti in bolezni zaradi starosti. Nekateri od njih postajajo malodušni in ne vidijo novih generacij bratov, ki bi lahko nadaljevali silno delo, ki so ga sami toliko let opravljali s skrajno velikodušnostjo in zvestobo. Drugi, ki so vedno zaupali Gospodu, da lahko naredi veliko več, kot mi lahko prosimo ali si sploh zamislimo, izročajo Božji previdnosti prihodnost svojih bratstev in svojih pastoralnih aktivnosti v Cerkvi, zavedajoč se, da nič od tega, kar je dobro, in tistega, kar so oni svobodno darovali drugim, ne more propasti. Ravno tako kot Bog vstopa k nam skozi utelešenje svojega ljubljenega Sina, tako moramo tudi mi delati eden za drugega, to pomeni, naučiti se milosti polno umetnost spremljanja, izkazujoč drug drugemu, vsemu človeštvu in vsemu stvarstvu enako skrb in enako sočutje, kot ga Bog goji do nas.
Tudi sredi notranjih težav in nasprotovanj v redu, Cerkvi in v svetu je navzočnost Jezusa luč za nas. Zato je Cerkev za božično mašo, ki se obhaja v teminah noči, izbrala radostno besedilo preroka Izaija:
Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč,
nad prebivalci v deželi smrtne sence
je zasvetila luč (Iz 9,1).
Pri svojih obiskih v nekaterih bratstvih reda sem imel letos privilegij videti to svetlobo, znake nove, ohrabrujoče rasti in življenjskosti med brati. V Aziji in Oceaniji, v Afriki, v obeh Amerikah in v Evropi obstaja presenetljivi impulz v odnosu do sporočila in zgleda svetega Frančiška. Zdi se, da se to povečuje predvsem med člani katoliške populacije na južni polobli. Vemo, da nas je pogosto sam papež Frančišek pozval, da svojo pozornost obrnemo k svetemu Frančišku kot zaščitniku miru, siromakov in skrbi za stvarstvo. Njegova zanosna spodbuda Evangelii gaudium je že mnoge navdihnila, da so sprejeli nalogo oznanjanja evangelija v našem času z obnovljeno energijo in zanosom. Pozivam vas, predragi bratje, objemite središčno sporočilo apostolske spodbude papeža Frančiška in jo glejte kot nov način razumevanja in življenja evangelija, našega Vodila in življenja in naših Generalnih konstitucij.
V luči našega človeškega, krščanskega in frančiškanskega poklica danes ni izziv soočiti se s številom bratov reda, ne s povprečno starostjo, še manj s številom dejavnosti in apostolskega delovanja, ampak s kvaliteto naše podelitve pričevanja evangelija v današnjem svetu. Interdisciplinarna študija o stanju reda nam skozi vprašalnik pokaže mnoga področja, ki zahtevajo spremembo in radikalno spreobrnjenje v našem življenju. Več kot polovica bratov, ki so odgovorili na vprašalnik, trdi da je za poživitev reda temeljno in pomembno poboljšanje kvalitete odnosov v bratstvih. Mnogi bratje trpijo zaradi pomanjkanja resničnih bratskih odnosov v njihovih krajevnih bratstvih, s posledičnimi krizami, ki vodijo v izolacijo in slabljenje njihovega človeškega, krščanskega in frančiškanskega poklica. Gvardijani pogosto naletijo na težave pri zaupnem pogovoru z brati, ko želijo izgraditi resnično bratstvo. Nekateri bratje iz svojega dela, še posebej pastoralnega služenja, naredijo edino obliko svojega frančiškanskega poklica, pogosto s prekomernim delom, da bi se le izognili bolečini, ki jo čutijo zaradi pomanjkanja kvalitetnega bratskega življenja. To poleg tega vodi k še večjemu slabljenju bratskih vezi ter povečuje rast individualizma in izgubo občutka za skupno dobro. Ravno tako tudi osebno in bratsko molitveno življenje trpi in slabi notranje duhovno življenje posameznika in bratstva.
Kakorkoli že, sredi teh senc luč učlovečenja sveti naprej! Ob nekih obiskih so mi bratje tudi rekli, da so se pripravljeni podvreči še intenzivnejšemu življenju molitve, bratstva in podeljenega poslanstva. Mnogi bratje sedaj delajo z ubogimi, z odvisniki, s seropozitivnimi in bolniki z AIDS-om, z alkoholiki, z brezdomci in tistimi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje hiše in so kot Jezusovi starši morali iskati zavetja »ob poti«, kot berači, nezaželeni v deželah, ki niso njihova domovina. Mnogi bratje so se pripravljeni podati na pot z Gospodom Jezusom in deliti vse z ubogimi (anawim), poenostaviti svoj način življenja, da bi drugi lahko enostavno živeli in napredovali. Na vse te načine lahko pokažemo svojo zavzetost za to, da živimo »radost evangelija« kot evangelizatorji in misijonarji, ko vsemu človeštvu in vsemu stvarstvu prinašamo dar, ki smo ga prejeli.
Med duhovno in bratsko pripravo na generalni kapitelj 2015 se priporočamo za ljubečo priprošnjo ponižne Device Matere iz Betlehema, ko jo prosimo, naj prosi za nas svojega ljubljenega Sina, da on, ki je postal naš »manjši Brat«, v nas pomnoži svojega Duha, ki prenavlja obličje zemlje. Molimo za začetek poglobljene prenove vsega reda, ki naj se začne s poklicem vsakega brata, ki bo izkoristil priložnost za poživitev bratske ljubezni in medsebojne podelitve poslanstva v vsakem krajevnem bratstvu in bo tako evangelizacijsko poslanstvo provinc, kustodij in nedvomno vsega reda dobilo nov zagon. In molimo za obnovo vsega človeštva in vsega stvarstva ter za zarjo Božjega kraljestva, ki je kraljestvo pravice, miru, resnice, ljubezni in odpuščanja. Želim, da bi vsak od nas in mi vsi skupaj objeli te božanske kvalitete z istim duhom ponižnosti, s katerim Bog objema vse nas.
Vsakomur od vas, predragi bratje, vsem sestram klarisam in koncepcionistkam ter vsem prijateljem želim polnost radosti za božič in v novem letu!
Rim, 8. decembra 2014
Praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije
Z bratskim pozdravom,
br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Prot. 105285
