Pismo provincialnega ministra za Veliko noč 2014
„Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili,“ (Jn 20,2).
Dragi bratje in sestre,
Kristus, križani, umrli, pokopani in od mrtvih vstali, naj vam da svoj mir!
Tisti petek, ki je v zgodovino krščanstva vstopil kot veliki petek, je bil zaznamovan z dvojnim doživljanjem. Na eni strani so klali velikonočno jagnje in praznovali pasho. Spominjali so se Božje zvestobe in dobrote, ki jih je rešila iz egiptovskega suženjstva, jih vodila skozi kaos morja in skozi smrt puščave v deželo obljube, v deželo življenja. Praznično ozračje je dopolnjevala še zavest, da ni nikogar več, ki bi ogrožal izročilo starih, ki bi rušil temelje starodavnega verovanja in urejenosti družbe. Na drugi strani so pokopavali tistega, za katerega je eden izmed učencev na poti v Emavs dejal: „Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael“ (Lk 24, 21) in s tem izrazil eno najbolj pretresljivih bolečin, ki so zapisane v Novi zavezi. Jezus je umrl ob uri, ko so klali velikonočna jagnjeta, niso mu strli kosti, kajti jagnje je moralo biti neoporečno, pokopali so ga kot kralja, saj je Nikodem prinesel približno sto funtov zmesi mire in aloe, in položili so ga v grob, v katerega še nihče ni bil položen.
Vse te izjemnosti pa niso pomagale „žalujočim ostalim“. Zanje je bil pokop dokončen. Tako zelo dokončen, da je bila Marija Magdalena, ki je v ranem jutru prvega dneva v tednu, ko je bilo še temno, pohitela h grobu, zaprepadena, morda bi lahko uporabili besedo razočarana, ker je grob našla prazen. Zadnja stvar, ki jo je pričakovala, je bil prazen grob. V evangelijih ne piše, ali je bila Marija zraven, ko je Jezus napovedoval svoje trpljenje, smrt in vstajenje. O tem je pogosto govoril. Odkar so ga učenci začeli spoznavati in ga sprejemati kot Mesija, jim je vedno znova pripovedoval, da je Mesija na drugačen način. Ne vojskovodja. Ne na čelu naroda. Ne revolucionar. Ne tako, kakor se je predstava o Mesiju zasidrala v spominu in pričakovanju njegovega ljudstva. Njegovo mesijanstvo bo razodelo neskončno Očetovo ljubezen do človeka in človeštva. A ta ljubezen, tako kakor vsaka ljubezen, nima nič opraviti z zmagoslavjem, z vzvišenostjo, z nadvlado. Ljubezen vedno služi. A za Marijo tako kot za ostale Jezusove učence so besede o služenju, o vstajenju, o obuditvi od mrtvih tako neizmerno presegale sposobnost izkustva in dojemanja, da jih sploh niso zares slišali. Bila je ena od žena, ki sta ob pokopu stali od daleč in opazovali, kam je Jožef iz Arimateje položil Jezusa (prim. Mr 15,47). Vsakdanjemu izkustvu, ki jo je prepričevalo, da mrtvi kljub veri v vstajenje mrtvih ostajajo v svojih grobovih, je verjela bolj, kakor Jezusovim besedam. Zato je prvi dan v tednu šla h grobu. Grob namreč v človeškem čutenju pomeni gomilo in truplo pokojnega v njej.
Spoznanje, da je grob prazen, jo je napolnilo z zgroženostjo. Ne z negotovostjo, kaj bi lahko pomenilo vstajenje, ki se vsekakor izmika vsakemu človekovemu čutenju in razmišljanju. Ampak z zgroženostjo, kaj se je zgodilo s truplom. Nekdo ga je moral vzeti. In kje bi lahko bilo sedaj. Njeno doživljanje je tako polno vprašanj, da ji ne pride niti na kraj pameti in je ne obide noben preblisk o tem, kar je govoril Jezus. Vse, do česar se dokopljeta njeno čutenje in zavest, je: Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.
Gospoda so vzeli in ne vemo, kje je. S temi besedami bi lahko izrazili tudi občutje sodobnega človeka, morda kdaj pa kdaj tudi občutje sodobnega manjšega manjšega brata. Svet namreč išče preživetje. V njem je globoko zasidrano hrepenenje po jutrišnjem dnevu, po smislu, po cilju, po izpolnitvi. Istočasno pa zore jutrišnjega dneva še ne vidi, smisla ne doživlja, cilj se mu zdi nedosegljiv. Zaradi tega je sodobni človek tolikokrat razočaran v svojem pričakovanju, v svojem življenju. Vedno znova se vrača h grobu in grob ostaja prazen. On pa ne ve, kje naj bi bil tisti, ki bi moral biti v grobu, da njegovo pričakovanje ne bi bilo zbegano.
Prav v tej točki pa se srečujeta Jezus, Odrešenik, in sodobni človek. Jezus je namreč v smrti dosegel skrajno obrobje človeškega. Podal se je na zadnjo periferijo bivanja in vstopil v nebivanje. Ali človek lahko odide dlje, kot do svojega groba. To je v zgolj tosvetnem pojmovanju zadnji domet človeškega življenja: smrt in položenost v grob. Hamlet gre s svojim „umreti, spati, sanjati, nič več“ celo predaleč – tukaj gre samo za umreti; brez spanja in brez sanj.
Glede na razmišljanje papeža Frančiška se zdi, „da imajo nekateri kristjani nekakšen postni čas brez velike noči. Seveda priznam, da veselja ne živimo na isti način v vseh življenjskih stopnjah in okoliščinah, ki so včasih zelo hude. Človek se navadi in spremeni. Vedno pa ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni. Razumem osebe, ki se nagibajo k žalosti zaradi hudih težav, ki jih morajo prestajati. Toda počasi je le treba dovoliti, da se začenja porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupanje tudi sredi najhujših stisk: ‘Ostal sem daleč od miru, pozabil sem, kaj je sreča … To si hočem priklicati v spomin, da bom mogel upati: Gospodove milosti niso končane, njegove milosrčnosti niso izčrpane. Obnavljajo se vsako jutro, velika je njegova zvestoba … Dobro je, tiho čakati Gospodove pomoči’ (Žal 3,17.21-23.26)“ (Veselje evangelija, 6).
Če Marija Magdalena ni bila sposobna niti pomisliti na to, da bi Jezus lahko vstal, moramo tudi manjši bratje našega časa slediti spodbudi papeža Frančiška in se podati na obrobje. Se pravi tja, kjer ni misli na vstajenje, na odrešenje. Dejansko je to najbolj oddaljeno obrobje današnjega sveta. Tam stopamo v svet nesmisla, v svet zgolj tega trenutka, v katerem je dovoljeno vse, kar znam in zmorem, v svet, v katerem ni nobenega žarka svetlobe in prihodnosti. Ko se človekovo življenje ujame zgolj v sedanji trenutek, izgubi vse odnose, izgubi vse vrednote, izgubi vse. Ostane golo, neizmerno ranljivo in neskončno končno. Kot takšno postane nesmiselno, postane bolezen za smrt.
Na ta področja se moramo manjši bratje podati kot berači smisla. „’Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi,’ je dejal sv. Avguštin. To je resnično popotništvo srca, najvišji izraz našega uboštva: večno ostajati berači smisla. V tem iskanju sta srečanje in odpoved (prim. Flp 3,7-9), predvsem pa je strastnost in veselje; veselje, ki nam ga nihče ne more vzeti (prim. Jn 16,22), veselje zaradi najdenega zaklada, ki v polnosti opravičuje prodajo vsega (prim. Mt 13,44-52), ki opravičuje katerokoli odpoved. Kako veliko in lepo je to, kar smo našli! Tako nekaj velikega in lepega je, da vemo, da si nas je Bog zamislil, da nas je ustvaril in da nas ljubi (prim. LegsC 46), da se ne bomo nikoli nehali zahvaljevati Očetu usmiljenja (prim. 2 Kor 1,3) za poklic, ki nam je bil podarjen in ki nam ga je ‘z besedo in z zgledom […] kazal in učil naš blaženi oče Frančišek, njegov [Gospodov] resnični ljubitelj in posnemovalec’ (KlOp 5)“ (Poživi Božji dar, 23).
Iti na obrobje pomeni postati obroben. Nič več igrati glavne vloge na tem prizorišču sveta. Nič več iskati svetlobe žarometov in naslovov na prvih straneh časopisov. Iti na obrobje pomeni postati anonimen v velikem svetu navidezne resničnosti, ki mimogrede ustvarja zvezde in jih ugaša. Istočasno pa to pomeni biti blizu življenju v utripanju njegovega srca. Tukaj ni nič narejenega, nič zlaganega. Na obrobju, na katerega se je podal Kristus, ljudje v resnici živijo, se bojujejo in umirajo. Daleč od kamer in od novinarskega zanimanja. Iti na obrobje pomeni stopiti v anonimnost. Z drugo besedo to pomeni, da odločitev za obrobje pomeni zavestno odločitev za anonimnost. Svet nas ne pozna, kakor njega ni spoznal (prim. 1 Jn 3,1).
Dragi bratje, k temu nas vabi papež Frančišek, k temu nas vabi petsto let naše province, k temu nas vabi Gospod Jezus Kristus, v katerem je Bog dokazal, da je tako vzljubil svet, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak imel večno življenje. Bomo v odločitvi za anonimnost sposobni ljudem našega časa povedati, da je grob prazen, ker je Tisti, ki je bil položen vanj, vstal in živi in hodi pred nami.
Vsem želim blagoslovljeno veliko noč. Z Gospodom Jezusom prinašajte veselje in upanje vsem ljudem.
p. Stane Zore OFM
provincialni minister