Pismo generalnega ministra za veliko noč 2014
Dragi bratje,
Aleluja! Kristus je vstal!
Sveti Bonaventura nam v 20. poglavju Komentarja k Janezovemu evangeliju predstavlja podobo vstajenjskega jutra. Ključni lik te pripovedi je Marija Magdalena, ki jo svetnik prikaže kot vzor “čuječnosti v iskanju kot tudi prizadevnosti v oznanilu” (20,2). Po Bonaventuri je, kot bi Jezus izgovoril besede “Pregovorov 8,17”: Kateri me iščejo, me najdejo” (prav tam). Potem nadaljuje s portretom Marije Magdalene in pravi, da je po srečanju z vstalim Gospodom postala skrbna oznanjevalka apostolom: “Gospoda sem videla in to mi je povedal” (n. d. 20,18).
Ko obhajamo velikonočni praznik, vas spodbujam, bratje, da v tej dvojni podobi Marije Magdalene odkrijete čuječo iskalko in skrbno oznanjevalko, vzor, kako lahko izpričujemo življenje vstalega Gospoda Jezusa. Tudi mi smo poklicani, da bi bili čuječi v iskanju Kristusa na vseh področjih našega življenja, v vsakdanjih razmerah, v katerih se znajdemo, v mnogoterih kulturah, ki nas obdajajo zaradi globalizacije in pri uporabi interneta ali drugih komunikacijskih sredstev. Kot Marija Magdalena smo tudi mi poklicani, da bi bili skrbni v oznanjevanju tega, kar smo videli in doživeli v svojem življenju, vstalega Gospoda Jezusa, in pri delitvi te vesele novice z vsemi, ki jih srečamo.
Čuječe iskanje
Kot Marija Magdalena smo povabljeni, da bi bili čuječi v svojem iskanju. Naš serafski oče Frančišek se ponuja kot izjemen zgled tistega, ki gre povsem čuječ iskat vstalega Gospoda. Tomaž Čelanski nam pravi, da je bila „njegova najvišja težnja, njegova prevladujoča želja, njegova najtrdnejša volja popolnoma in vedno spolnjevati sveti evangelija in zvesto, z vso čuječnostjo, z vsem prizadevanjem, z vsem poletom duše in srca posnemati zglede našega Gospoda Jezusa Kristusa“ (1 Čel 30,84).
Kam pa naj gremo iskat vstalega Kristusa? Kaj vključuje to čuječe iskanje? Če si vprašanje postavimo resno, se bomo zavedli, da tega iskanja na noben način ne moremo omejiti. Pred približno petdesetimi leti nas je 2. vatikanski koncil izzval, da moramo „preiskovati znamenja časov“ (CS 4), in nas spomnil, da za naše iskanje vstalega Kristusa ni zaprt noben kraj. V številnih kulturah nas bo branje znamenj časov spodbudilo, da bomo po zaslugi medverskega in medkulturnega dialoga srečali druga velika verska ali kulturna izročila. V drugih okoljih nas bo iskanje lahko pripeljalo do tega, da bomo obnovili dialog z znanostjo v zvezi s pomembnimi vprašanji za sedanji čas. V drugih okoliščinah nas bo iskanje povabilo, naj vstopimo v dialog z novimi in s šele pojavljajočimi se kulturnimi gibanji. V vsakem primeru nas bo iskanje obvezalo, da si drznemo preko tega, kar je udobno: vodilo nas bo v bivanjska obrobja, kakor se je zgodilo s svetim Frančiškom. V nedavni apostolski spodbudi Veselje evangelija (VE) nas papež Frančišek opogumlja, naj „zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija“ (VE 20). Kot žene pri grobu še vedno slišimo besede angela: „Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen” (Lk 24,5-6). Naše željno in pozorno iskanje vstalega Kristusa nas bo vodilo k novim in nepričakovanim obzorjem, če bomo odprli srce in um temu tako velikemu in istočasno tako zahtevnemu izzivu.
Pojavi se še drugo vprašanje: kako iskati vstalega Kristusa? Morda je najbolj preprost odgovor: s „spoštljivim poslušanjem“. Izredni generalni kapitelj 2006 je vsem bratom predlagal tako imenovano emavško metodo, ki je opisana kot srečanje, ki temelji na srečanju učencev z vstalim Kristusom. Ta metoda, nas je spomnil kapitelj, temelji na tem, da se „srečujemo; govorimo o tem, kar se nam je zgodilo; podelimo evangelij, ponovno beremo Vodilo; molimo in slavimo Boga ‘za vse njegove darove’; obhajamo bratsko občestvo; se vrnemo k bratom naših bratstev, k bratom in sestram vsega sveta z veselo novico, ki je spremenila naša življenja“ (GgP 45). Zato je to v bistvu metoda poslušanja: poslušanje bratov v skupnosti; poslušanje tistih, ki jim služimo, zlasti ubogih in odrinjenih; predvsem poslušanje glasu Boga, ki nam govori, Boga, ki vedno izhaja iz samega sebe, da bi nas prišel iskat in nas povabil, naj vstopimo v odnos z njim. Ko poslušamo Božji glas, se ponovno odločimo za pot spreobrnjenja, spreobrnjenja v mislih, v stališčih in v obnašanju. Tedaj se naše življenje spremeni zaradi čuječega iskanja in pozornega poslušanja. Šele ko smo srečali vstalega Gospoda Jezusa v molitvenem poslušanju, postanemo skrbne in smele priče in evangelizatorji.
Dobro vemo, da bo pot zaznamovana z ovirami, ki nam bodo skušale preprečiti, da bi iskali vstalega Kristusa. Nekatere od teh ovir se porajajo iz naših osebnih omejenosti. Sam sveti Frančišek nas je posvaril, naj se „varujemo vsake prevzetnosti, prazne častihlepnosti, nevoščljivosti, lakomnosti, skrbi in prizadevanja za ta svet, opravljanja in godrnjanja“ (FPVod 10,7). Druge so posledica tega, da ostajamo na starih in udobnih krajih, medtem ko iščemo nove odgovore. Papež Frančišek nas spet izziva: „Pastorala v misijonskem ključu zahteva, da opustimo lagodno pastoralno vodilo, ki pravi: ‘Vedno smo delali tako.’“ (VE 33). Klic vstalega Kristusa je klic k sveti novosti, da objamemo radikalno novo in drugačno vizijo lastnega življenja, dostojanstva in dobrote tistih, ki nas obdajajo, ki so, kakor nas spominja sveti Frančišek, vsi naši bratje in sestre, in drugačno vizijo lepote in dostojanstva vsega stvarstva, s katerim smo poklicani slaviti Boga. Naša bratstva morajo vedno gledati ven; ne smejo biti skupine, ki so zaprte same vase. Naše poslanstvo je v tem, da vse seznanimo z Božjim kraljestvom (prim. Legper 37; Pr 03 str. 33) oziroma z močjo vstalega Kristusa. To pričevanje lahko uresničimo najprej z vsakdanjim pričevanjem življenja, živetega v milosti in ljubezni, šele potem pa s pričevanjem naše besede.
Prizadevno oznanjevanje
Kar se začne z iskanjem in poslušanjem, se konča z oznanjevanjem vstalega Kristusa. Kot Marija Magdalena postanemo prizadevni oznanjevalci, ki razglašajo: „Gospoda smo videli in on nam je to povedal.“
Že nekaj časa se veliko govori o „novi evangelizaciji“. Papež Frančišek je še dodatno pojasnil ta pojem, ko je govoril o misijonski evangelizaciji in vso Cerkev spomnil, da Bog vsakega krščenega kliče, naj bo misijonar in naj pričuje o moči vstajenja v svojem življenju. Za nas, brate, to ni nekaj novega. Generalne konstitucije definirajo vseobsegajočo naravo takšne evangelizacije: „Kjerkoli so in karkoli delajo, se morajo bratje posvetiti delu evangelizacije: tako v bratski skupnosti s kontemplativnim življenjem, spokornostjo in raznim delom za bratstvo; tako v človeški družbi z intelektualnimi in materialnimi opravili, s pastoralnim delom na župnijah in drugih cerkvenih ustanovah; in končno tako, da oznanjajo prihod Božjega kraljestva s pričevanjem preproste frančiškanske navzočnosti“ (GK 84).
Ista bivanjska in kulturna področja, ki nas vodijo k iskanju vstalega Kristusa, pa pogosto potrebujejo luč evangelija. Naše globalizirane in na „YouTube“ prenesene kulture tako kot zrak, ki ga dihamo, prepajajo naše življenje, da nam jih ne uspe več identificirati. Preprosto jih jemljemo kot samo po sebi umevne. Kultura nas namreč lahko vodi h Kristusu, lahko pa nam tudi prepreči, da bi poslušali njegov evangelij. Če evangelij ni oznanjen na način, ki je uglašen z našo kulturo, ga ne moremo poslušati. Istočasno pa je vsak poskus oznanjevanja evangelija, ki si ne upa izzvati naše kulture, v nevarnosti, da bo našim bratom in sestram preprečil, da bi v polnosti sprejeli Kristusa. Kot bratje moramo pospeševati tiste kulturne vidike, ki razodevajo navzočnost vstalega Kristusa med nami, poleg tega pa moramo izzvati tiste vidike, ki nam skrivajo njegovo navzočnost ali nam preprečujejo, da bi v polnosti doživeli njegovo navzočnost, darovalko življenja, in da bi jo delili z prizadevnim oznanjevanjem. Kako lahko s potrebno prizadevnostjo uresničimo to oznanilo? Sveti Frančišek bi nam odgovoril, naj oznanjamo s ponižnostjo, ko se kot nosilci evangelija zavedamo svojih grehov in meja. Papež Frančišek je podobno svetoval, da se misijonarsko srce zaveda lastnih meja in „se nikdar ne zapira vase, nikdar ne išče svoje varnosti, nikdar se ne odloča za togo obrambo samega sebe. Ve, da mora samo rasti v razumevanju evangelija in v razločevanju poti Duha. Ne odpove se možnemu dobremu, čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom“ (VE 45).
Jasno je, da se takšno oznanjevanje začne z molitvenim razločevanjem. Tomaž Čelanski navaja svetega Frančiška, ki pravi: „Pridigar mora najprej v molitvi na skrivnem zajeti to, kar bo potem razlival v govorih. Najprej se mora znotraj ogreti, da ne bo navzven izgovarjal mrzlih besed“ (2 Čel 72,163). Ko vstopimo v to molitveno razločevanje, slišimo angela, ki nam namenja iste besede, ki jih je izrekel ženam pri grobu: „Pred vami pojde“ (Mr 16,7). In tako se sklene krog. Opogumljeni za prizadevno oznanjevanje evangelija ponovno odkrijemo, da moramo ostati čuječi v svojem nenehnem iskanju.
Bratje, ko se ponovno potapljamo v velikonočno skrivnost, si želim, da bi se vsi lahko popolnoma in brez zadržkov posvetili čuječemu preiskovanju znamenj časov, medtem ko kot Marija Magdalena na vseh področjih našega življenja in kulture iščemo vstalega Kristusa. To sveto nalogo uresničujemo kot bratje v bratstvu, skupaj z vsemi člani Frančiškove družine, s Cerkvijo in z vso človeško družino. Vstalega Gospoda Jezusa ne iščimo v praznih grobovih, ampak v resničnosti našega vsakdanjega življenja. To iskanje naj nas potem pripelje do poglobitve našega prijateljstva z Gospodom Jezusom po molitvi in kontemplaciji. Pustimo, da nas to iskanje potisne iz naših udobnih hiš, iz naše navajenosti, iz tradicionalnih načinov življenja naše krščanske in frančiškanske poklicanosti. Umažimo si roke in noge, ko hodimo za vstalim Gospodom, ki se odpravi na bivanjska obrobja, kjer bomo pričevali o sočutju, usmiljenju in ljubezni vstalega Gospoda Jezusa, kar smo sami že doživeli.
„Aleluja! Gospod je zares vstal!“
Vsem vam, bratje, želim vedro in blagoslova polno veliko noč!
Rim, 5. marca 2014
pepelnična sreda
br. Michael Anthony Perry, OFM
generalni minister
