Vztrajajmo v pravi veri
(prim. FNPVod 23,7)
Predragi bratje,
Gospod naj vam da mir!
Ob prazniku svetega Frančiška Asiškega želimo z vami podeliti svoje življenje in vam zaželeti vse dobro v Bogu, našem najvišjem Dobrem.
Živimo v času, v katerem je sprememba, ki je pogosto uporabljena kot kategorija, s katero označujemo svoj čas, danes vidna tudi v Cerkvi in znotraj reda manjšega brata.
Prav v tem ozračju novosti cerkvena skupnost živi Leto vere, ki sovpada s petdeseto obletnico začetka Drugega vatikanskega koncila. Poklicana je, da se prenovi po novi evangelizaciji preko pričevanja, ki ga daje življenje vernikov. Kot piše papež Frančišek v okrožnici Lumen Fidei moramo čutiti nujno potrebo, da “ponovno zagledamo posebno naravo luči vere, kajti ko njen plamen ugasne, na koncu tudi vse druge luči izgubijo svojo moč. Luč vere namreč poseduje čisto posebno lastnost, ker je sposobna razsvetliti celoten človeški obstoj” (LF 4).
Naša želja je, da bi luč vere obdržali prižgano po zgledu Frančiška Asiškega, da bi bila temelj našega življenja, strastnost v poslanstvu in luč, ki “nam odpira pot in spremlja naše korake v zgodovini” (LF 8).
Verovati resnično in ponižno
Sveti Frančišek v Nepotrjenem vodilu spodbuja, naj ostanemo v pravi veri: “ponižno prosimo in rotimo vse, da bi vsi mi vztrajali v pravi veri in spokornosti, saj se drugače nihče ne more zveličati” (FNPVod 23,7). Izkustvo vere svetnika iz Assisija še vedno razsvetljuje našo frančiškansko poklicanost in je zgledna spodbuda, da osvojimo enkraten način, na katerega je on živel izkustvo najvišjega Boga, Trojnega in Enega, in osebno srečanje z ubogim, ponižnim, križanim Kristusom, ko je iz evangelija naredil Vodilo in življenje manjših bratov.
V istem Nepotrjenem vodilu v 23. poglavju nam ponuja čudovito in globoko izpoved cerkvene vere v obliki hvale in zahvale. Po njej nas Frančišek tudi poziva, naj vztrajamo v veri in naj resnično in ponižno verujemo. Takšna vera, ki se kaže v čaščenju in molitvi, je tesno povezana z izkustvom, da ne hrepenimo po ničemer drugem, naj nočemo nič drugega, naj nas nič drugega ne privlači in veseli, kakor edino le naš Stvarnik, Odrešenik in Zveličar, edini pravi Bog … resnično in najvišje dobro.
Za svetnika iz Assisija ima takšna vera svoj temelj v Božji besedi in evharistiji, to je v odnosu do teh dveh načinov navzočnosti Vstalega. Ko je Frančišek poslušal sveto pismo, ga je sprejemal, kot da je namenjeno njemu osebno. Podobno kot Origen, ki je govoril, da je evangelij Kristusovo telo, ima tudi Frančišek zakramentalno razumevanje Božje besede. Zanj je Božja beseda oznanjena v sedanjosti po krhkem znamenju človeških besed. Zaradi tega nas v Pismu celotnemu redu spominja na češčenje Gospodovega telesa, poleg tega pa tudi na spoštovanje napisane božje besede (prim. FPRe 2-13.35-37).
Leto vere nas vabi, naj se vrnemo k tistemu, kar je bistveno za vero in za frančiškansko življenje, to pa sta Božja beseda in evharistija, v zavesti, da izkustvo srečanja vedno pripelje do „zakramenta brata“, do ubogih in do evangelizacije kot oznanjevanja Božjega kraljestva, ki ga je treba ponujati v pričevanju z življenjem in z besedo (prim. GK 89). V evharistični duhovnosti smo poklicani, naj se spominjamo začetka svojega poklica v srečanju z Jezusom Kristusom ter preko poti molitve, pokore in spreobrnjenja „ponovno najdemo prvotno ljubezen, navdihujočo iskro“, iz katere je izšla naša hoja za Kristusom (prim. ZzK 22).
Gospod, h komu naj gremo?
Vsi vemo, da krščanska vera ni središčni vidik sodobne kulture, in neredko se zgodi, da „kristjane pogosto bolj skrbijo socialne, kulturne in politične posledice njihovega dela, pri čemer vero razumejo kot samo po sebi razvidno predpostavko sožitja” (VV 2). Naše okolje zaznamujejo oblike verske ravnodušnosti, zapeljivost svetega po meri človeka. Ta resničnost mnoge može in žene napeljuje na to, da “verujejo” brez pripadnosti, zaprti v samoto lastnega verskega življenja.
Tako v veri dobiva vedno večji pomen osebni vidik, da sprejmemo poklic in da hodimo za Jezusom Kristusom, ko se prepustimo njemu in se hranimo z njegovo besedo. To poudarja tudi Janezov evangelij (Jn 6,60-70), ko nam predstavlja izzive Besede in izpostavlja težave učenca pred Jezusovo trditvijo: „Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo!“ (Jn 6,63-64). Kot toliki naši bratje in naše skupnosti tudi mi živimo težave vere.
Evangelij razkriva, da nekateri, čeprav pripadajo Jezusovi skupini, živijo brez vere v Jezusa; upirajo se njegovemu duhu in njegovemu življenju. Pravzaprav se kriza znotraj krščanske skupnosti odigrava v vprašanju: ali verujemo ali ne verujemo v Jezusa? Dejstvo, da „je po tistem mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim” (Jn 6,66), je način, da dojamemo, kdo so resnični Jezusovi sledniki.
Izbira je na isti način odločujoča za tiste, ki odidejo, kot za tiste, ki ostajajo z njim. Skupina učencev se tako takrat kot danes zmanjšuje in Jezus postavlja vprašanje tistim, ki ostajajo: „Ali hočete tudi vi oditi?“ (Jn 6,67). Isto vprašanje je naslovljeno na nas, ki ostajamo v Cerkvi, v redu: kaj želimo? Ali smo prepričani, da ostajamo zato, da bi hodili za Jezusom in živeli kakor on? Zanesljivo, ni mogoče živeti v neodločnosti, nujno je odločno vztrajati.
Petrov odgovor je zgleden: „Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja“ (Jn 6,68). Tisti, ki ostanejo z Jezusom, morajo to storiti samo zaradi Jezusa, da se mu pustijo prevzeti ter se z njim izpostaviti in zastaviti. To je edini razlog, da ostanemo. Ena od oblik služenja, ki jih lahko ponudimo današnji družbi, je, da današnjim možem in ženam približamo Jezusovo osebo in sporočilo, da jih vedno bolj spravljamo v stik z Jezusovo besedo in vse manj z našimi besedami.
Mi smo verovali
Predragi bratje, živimo v času, ki nas spodbuja, naj z vsem svojim bitjem, kakor je to počel sveti Frančišek, hvalimo najvišjega Boga govoreč: „Ti si naša vera“ (FhBn 7). Smo v ugodnem času za poglobitev „svoje vere“ v Boga, da mu izročimo svoje posvečeno življenje in poslanstvo, ki ga vzajemno delimo z vernimi laiki v Cerkvi in svetu, da bo očitno, da „verujemo in vemo, da si ti (Jezus) Sveti, Božji“ (Jn 6,69).
Kljub različnim težavam, v katerih se nahajamo, moramo kot verniki in kot posvečeni odgovoriti na Jezusovo vprašanje: „Ali hočete oditi tudi vi?“ (Jn 6,67). Ne smemo se navaditi, da bi vero živeli po meri lastnih interesov in želja. Gospod Jezus obnavlja klic, naj zvesto in vztrajno stopimo na pot in „poiščemo Tistega, ki ga sicer ne bi iskali, če nam ne bi prišel naproti. Vera nas vabi ravno k temu srečanju in nas v polnosti odpira zanj” (VV 10).
Gospod nam prihaja naproti, da bi premagali grenkobo, skušnjavo, da bi pobegnili in zapustili svoje bratstvo, ker se počutimo utrujene in razočarane zaradi institucionalnih, skupnostnih in osebnih težav, prepričani, da je „življenje v veri izvir našega veselja in upanja, naše hoje za Jezusom Kristusom, kakor tudi našega pričevanja v svetu. Vera je vrata, skozi katera Gospod prihaja k nam, nas ozdravlja naših slabosti, nas pomirja in pošilja“ (prim. GgP 18).
S pomočjo in priprošnjo presvete Marije, Kraljice reda, doživljajmo vsakdanje temeljno izkustvo srečanja z Bogom, ki nas ljubi in na katerem gradimo svoje življenje. V obhajanju praznika svetega Frančiška vas vabimo, da obnovite svojo vero: „Gospod, h komu naj gremo?“ (Jn 6,68), „Ti si naša vera“ (FhBn 7).
Rim, 17. septembra 2013.
Praznik vtisnjenja ran svetemu Frančišku
Vaši bratje iz generalnega definitorija OFM:
br. Michael Anthony Perry (gen. min.)
br. Julio César Bunader (gen. vic.)
br. Vincenzo Brocanelli (gen. def.)
br. Vicente-Emilio Felipe Tapia (gen. def.)
br. Nestor Inácio Schwerz (gen. def.)
br. Francis William Walter (gen. def.)
br. Roger Marchal (gen. def.)
br. Ernest Karol Siekierka (gen. def.)
br. Paskalis Bruno Syukur (gen. def.)
br. Vincent Mduduzi Zungu (gen. def.)
br. Aidan McGrath (gen. tajnik)