Drage sestre klarise, drage sestre koncepcionistke: vaš brat José vam želi pozdrav in mir (prim. KlPEr 1).
Kot mnoge že veste, je je njegova svetost papež Frančišek imenoval za tajnika Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. V tem pomembnem trenutku svojega želim z vami podeliti nekatera duševna razpoloženja, drage kontemplativne sestre.
V mojem srcu se mešajo čustva veselja, žalosti in strahu. Veselja zaradi zaupanja, ki ga Gospod kljub mojim mnogim slabostim še naprej polaga vame. Veselja, ker sveti oče zaupa v red in vame, ko mi v roke daje veliko odgovornost: animacijo redovnega in posvečenega življenja v Cerkvi. Žalosti, ker sem prisiljen živeti ločeno od svojih bratov, pa čeprav samo začasno. Strahu, ker ne vem, kaj mi bo ta nova odgovornost prinesla in ne vem, če bom položaju kos. Kljub žalosti in strahu, ki ju doživljam, sem imenovanje sprejel, ker „vem, komu sem veroval“ (2 Tim 1,12). Te besede sem izbral za svoje škofovsko geslo. Sprejel sem tudi zaradi tega, ker sem z zaobljubo pokorščine tako kot Frančišek obljubil „pokorščino in spoštovanje“ gospodu papežu (prim. FPVod 1,2). Po veri sprejemam to imenovanje kot „dar“, ki sta mi ga dala Gospod in Cerkev, in ga v drži „vračanja“ skušam živeti v skladu z logiko daru brez zadržkov.
Ko gledam nazaj, lahko samo priznam, da je bil Gospod dober do mene (prim. Ps 126,3), njegovo usmiljenje in njegova ljubezen sta mi bila podarjena brez omejitev. Zato želim posvojiti besede psalmista, ko razglaša: „Gospodove dobrote bom opeval na veke“ (Ps 89,2). Z Marijo, „Devico, ki je postala Cerkev“, razglašam Gospodovo veličino, ker se je ozrl na mojo majhnost (prim. Lk 1,48) in s sestro Klaro se zahvaljujem Gospodu, ki me je mislil, ljubil in poklical v življenje in v frančiškansko življenje.
Hvaležen sem tudi vam, moje drage sestre klarise in koncepcionistke. Veliko je bilo tega, kar smo naredili skupaj v teh letih. Medsebojna pomoč je bila velika. Ogromna bratska in sestrska naklonjenost, ki smo si jo izmenjali. S svoje strani sem skušal biti zvest obljubi svetega Frančiška sveti Klari (prim. (KlVod 6,3-4) in zgodovinski odgovornosti, ki smo jo dobili s koncepcionistično-frančiškansko karizmo. Enim in drugim sem skušal nuditi bratsko „skrb“ in „vnemo“. Odgovorile ste z vso velikodušnostjo in danes se čutim dolžnika tolike ljubezni in naklonjenosti, ki ste mi ju izkazale skozi deset let služenja kot generalni minister vesoljnega bratstva in naslednik Serafskega očeta svetega Frančiška. Sestre, hvala.
Moje škofovsko posvečenje je predvideno za 18. maja, na binkoštno vigilijo. Prosim vas, zaradi Božje ljubezni in „poljubljajoč vam noge“, da se združite z menoj v molitvi.
Drage sestre v Gospodu, ne bom vam več pisal pisem, kakor sem delal vsako leto, ne bom vas obiskoval, kakor sem storil vsakokrat, kadar sem obiskal brate v različnih provincah. A vedite, da vas bom, kjerkoli bom hodil in karkoli bom delal, vedno nosil v srcu in boste lahko vedno računale na mojo bratsko pomoč. Trdno verjamem v aktualnost vaše frančiškanske, klariške in koncepcionistične karizme. Verjamem v pomembnost in potrebnost vaše kontemplativnega poklicanosti v Cerkvi in v svetu. Verjamem v vas, ker poznam svetost, ki se skriva za zidovi vaših samostanov. Računajte name, kakor jaz računam na vas.
Sedaj, ko me Gospod kliče k prevzemu drugih odgovornosti v dobro Cerkve ter redovnega in posvečenega življenja, prihajam k vam kot berač, da bi vas na vso moč prosil, da še naprej molite zame. Potrebujem vaše molitve, kakor sem jih potreboval doslej. Še naprej bodimo združeni v bratski naklonjenosti in v molitvi.
Ker je to zadnje pismo, ki vam ga pišem kot minister in služabnik, vas globoko ganjen blagoslavljem v Serafskem očetu.
br. José Rodríguez Carballo OFM
generalni minister OFM