Pismo provincialnega ministra ob božiču

„Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji“ (Lk 2,17-18).

Dragi bratje in sestre,
rojstvo Jezusa Kristusa, ki je vesela novica za vse ljudi,
naj vam podari svoj mir!

Letošnje praznovanje prihoda Odrešenika na našo zemljo obhajamo v okviru leta vere v vesoljni Cerkvi, v naši krajevni Cerkvi pa v letu, ko se na poseben način poglabljamo v pastoralni načrt. Leto vere, ki ga je ob petdesetletnici začetka 2. vatikanskega koncila razglasil papež Benedikt XVI., je povabilo kristjanom, posvečenim pa še posebej, da bi naša vera iz navajenosti in nekoliko upehane nadušljivosti, s katero jo okuži premalo navdušeni vsakdan, stopila na pot osebnega srečanja z Jezusom Kristusom, ki je „prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju“ (Jn 10,10). Slovenski pastoralni načrt, ki se iz krovnega dokumenta s posameznimi koraki razvija v pastoralni načrt vsake župnije in vsakega organizma, ki oblikuje pastoralno življenje v Cerkvi na Slovenskem, pa ima pred seboj cilj, da bi to vero, ki jo živimo, na sodoben, privlačen in prepričljiv način ponudili možem in ženam našega časa.

Kako smo v obojno dogajanje vpeti manjši bratje sv. Frančiška? Naj začnem z naslovom, ki ga nosi krovni dokument Slovenskega pastoralnega načrta: Pridite in poglejte! Te besede so svoboden navedek Jezusovega povabila dvema Janezovima učencema, ki ju je beseda njunega učitelja o Božjem jagnjetu napotila za njim. „Pridita in bosta videla!“ jima je odgovoril Jezus na vprašanje: „Gospod, kjer stanuješ?“ (Jn 1,38-39). Jezus ju je povabil na svoj dom, k sebi. Povabil ju je, naj srečata njega, naj prebivata z njim in pri njem. S tem jima je dal možnost, da v osebnem izkustvu odkrijeta, za kom sta se napotila, koga sta vprašala po stanovanju, da bi potem iz osebnega doživetja mogla svoj korak za vse življenje napotiti za njim in postati njegova učenca. Ko smo za krovni dokument Slovenskega pastoralnega načrta naslovili s to mislijo, samo si zastavili praktično neizvedljivo nalogo. Svoje sodobnike smo povabili k sebi. Verne in neverne. In to z Jezusovo besedo. To za nas predstavlja dvojni izziv. Prvo vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja, je, ali smo v resnici sposobni postati „alter Christus“, da bodo ljudje lahko prišli in doživeli izkustvo srečanja z Jezusom, Gospodom in Odrešenikom. Lahko pa misel zastavimo tudi drugače: ali smo dozoreli v ponižnosti do te mere, da ljudi, ki bodo prišli, da bi vedeli, ker smo jih zaradi tega povabili, ne bomo zadrževali pri sebi, ne bomo sebično, sebe potrjujoče zadrževali zase, ampak jim bomo pokazali naprej, v polnost in svobodo, ki jo človeku podarja učlovečena Beseda. Gre torej za kopico vprašanj, ki se nam postavljajo že ob samem naslovu krovnega dokumenta, in s katerimi se bomo morali soočiti skozi načrtovanje in uresničevanje, da dokument ne bi postal načrt naše nepristnosti, potvorjenosti, namesto da bi postal spodbuda našega sodelovanja pri prihajanju vesele novice na naš svet.

Preberi več »Novi ljudje za novo evangelizacijo

Pismo generalnega ministra ob božiču

Dragi bratje in sestre:

„Oznanjam vam veselo novico, ki bo veliko veselje za vse ljudstvo“ (prim. Lk 2,10). Beseda, ki je bila od začetka pri Bogu, ki je bila Bog (prim. Jn 1,1), je „v polnosti časov“ (Gal 4,4) postala Emanuel, Bog-z-nami (prim. Mt 1,23). To je Božji evangelij „ljudem, ki so mu po volji“ (Lk 2,14) v vseh časih. To je vesela novica, ki je spremenila zgodovino človeštva: „Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč“ (Iz 9,1), in spreminja zgodovino vseh tistih, ki jo sprejmejo (prim. Jn 1,12).

Božič je. Čas je, da slečemo obleko žalosti in bede (prim. Bar 5,1). „Velike reči je Gospod storil za nas, bili smo veseli“ (Ps 126,3). Človeštvo je potrpežljivo pričakovalo dragocen sad zemlje (prim. Jak 5,7), končno „se je razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi“ (Tit 2,11). Božič je! Bog prihaja, da bi ostal z nami: „Veselite se zmeraj, ponavljam vam, veselite se“ (Fil 4,4). Božič nas spominja, da nismo sami, da Bog hodi z nami po poteh sveta. Ta navzočnost je razlog velikega veselja (prim. Mt 28,8-9), temelj zanesljivega upanja za tiste, ki veselo novico sprejmejo s pravo vero in jo ponavzočijo v svojem življenju s popolno ljubeznijo (FPKr ).

Preberi več »Nosilci veselih novic

DAJ MI PRAVO VERO (FMKr)

Spoštovani bratje in sestre.

Prvo nedeljo v mesecu oktobru vsako leto obhajamo rožnovensko nedeljo, Frančiškovi bratje in vsi tisti, ki ste z nami tesneje povezani po svetem Frančišku Asiškem in njegovi duhovnosti, pa obhajamo tudi Frančiškovo nedeljo. V Cerkvi na Slovenskem se letos v povezanosti z vesoljno Cerkvijo pripravljamo na čisto posebno priložnost: na obhajanje leta vere, ki ga je razglasil in h kateremu je povabil sveti oče Benedikt XVI. z apostolskim pismom Vrata vere. Uradno bomo v leto vere vstopili 11. oktobra, ko bo minilo 50. let od začetka 2. vatikanskega koncila – tega mejnika v prenovi življenja Cerkve, ki ga še vedno nismo uresničili v vseh njegovih poglobljenih odtenkih.

Papež v svojem pismu pravi, da so nam „’Vrata vere’ (Apd 14,27), ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo vstop v njegovo Cerkev, vedno odprta. Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam je oznanjena Božja beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti. Stopiti skozi ta vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje. Začne se s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje“ (VV 1).

Preberi več »Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška