28 Frančiškovih opominov ali življenjskih napotkov.
FRANČIŠKOVI OPOMINI
1. Kristusovo telo
Gospod Jezus govori svojim učencem: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni. Če ste poznali mene, boste poznali tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in videli ste ga«. Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo«. Jezus mu odgovori: »Toliko časa sem med vami in me niste spoznali? Filip, kdor vidi mene, vidi tudi mojega Očeta« (Jn 14,69). Oče »prebiva v nedostopni svetlobi« (1 Tim 6,16) in »Bog je duh« (Jn 4,24) in »Boga ni nikoli nihče videl« (Jn 1,18). Zato ga ni mogoče videti, razen v duhu, kajti »duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi« (Jn 6,63). Vendar tudi Sina, kolikor je enak Očetu, nihče ne vidi drugače kakor Očeta, drugače kakor Svetega Duha. Zato so obsojeni vsi, ki so gledali Gospoda Jezusa kot človeka, a ga niso videli in ne verovali, da je po duhu in božanstvu resnični Božji Sin. Prav tako so tudi zdaj obsojeni vsi, ki gledajo zakrament, ki ga z Gospodovimi besedami na oltarju pod podobama kruha in vina posvečuje duhovnik, pa ga ne vidijo in ne verujejo po duhu in božanstvu, da je to v resnici telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, kakor izpričuje sam Najvišji, ki pravi: To je moje telo in kri moje nove zaveze, [ki se preliva za mnoge] (Mr 14,2224); in: Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje (Jn 6,5458). Gospodov duh, ki prebiva v svojih vernih, je torej tisti, ki sprejema presveto Gospodovo telo in kri. Vsi drugi, ki nimajo od istega duha in si ju drznejo prejemati, si sodbo jedo in pijejo (1 Kor 11,29). Zato pa, človeški sinovi, kako dolgo boste še zakrknjenega srca? (Ps 4,3). Zakaj ne spoznate resnice in ne verujete v Sina Božjega? (Jn 9,35). Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je »s kraljevskega prestola« (Mdr 18,15) stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke. In kakor se je svetim apostolom prikazal v resničnem telesu, tako se tudi nam sedaj kaže v posvečenem kruhu. In kakor so oni ob gledanju na njegovo človeško naravo videli samo to njegovo človeško naravo (caro), vendar pa so verovali, da je Bog, ko so ga gledali z duhovnimi očmi, tako naj tudi mi, ko na kruh in vino gledamo s telesnimi očmi, sprevidimo in trdno verujemo, da sta to njegovo živo in resnično najsvetejše telo in kri. Tako je Gospod vedno s svojimi zvestimi, kakor sam govori: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).
2. Zlo lastne volje
Gospod je rekel Adamu: Od vsakega drevesa v raju jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej (prim. 1 Mz 2,1617). Od vsakega drevesa v raju je smel jesti, kajti dokler ni postal nepokoren, ni grešil. Tisti torej jé od drevesa spoznanja dobrega, ki sebi prilašča svojo voljo ter se ponaša z dobrinami, ki jih Bog izreka in izvršuje v njem. In tako mu to ob prišepetavanju hudobnega duha in s prekršitvijo zapovedi postane sad spoznanja zlega. Zato je potrebno, da prestane kazen.
3. Popolna pokorščina
Gospod govori v evangeliju: »Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). In: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil« (Mt 16,25). Tisti človek zapusti vse, kar ima, ter izgubi svoje telo, kdor samega sebe v pokorščini popolnoma izroči v roke svojega predstojnika. In resnična pokorščina postane vse, karkoli stori ali reče takega, o čemer ve, da ni proti predstojnikovi volji, če je le dobro, kar dela. In če bi kdaj podrejeni videl za svojo dušo kaj boljšega in koristnejšega od tistega, kar ukazuje predstojnik, naj svoje poglede radovoljno žrtvuje Bogu; trudi naj se, da bo izpolnil, kar ukazuje predstojnik. To je resnična, v ljubezni utemeljena pokorščina: Bogu in bližnjemu daje, kar jima gre. Če bi pa predstojnik ukazal podrejenemu kaj takega, kar je proti njegovi duši, naj ga ta sicer ne uboga, vendar pa naj ga ne zapusti. In če bi od nekaterih zaradi tega trpel preganjanje, naj jih še bolj ljubi zaradi Boga. Kajti kdor rajši trpi preganjanje, kakor da bi se hotel ločiti od svojih bratov, resnično vztraja v popolni pokorščini, saj daje svoje življenje za svoje brate (Jn 15,13). Mnogo je namreč redovnikov, ki se pod pretvezo, da vidijo boljše stvari, kakor pa so tiste, ki jih zapovedujejo njihovi predstojniki, ozirajo nazaj (Lk 9,62) in se vračajo k izbljuvku lastne volje (Preg 26,16). To so ubijalci (prim. Jn 8,44) in zaradi svojega slabega zgleda pogubljajo mnogo duš.
4. Nihče si naj ne prilašča predstojništva
Gospod pravi: Nisem prišel, da bi mi stregli, temveč, da bi sam stregel (Mt 20,28). Tisti, ki so postavljeni drugim za predstojnike, naj se ponašajo s to predstojniško službo toliko, kolikor bi se, če bi bili določeni za službo umivanja nog bratom. In kolikor se bolj vznemirjajo zaradi tega, ker jim je bilo odvzeto predstojništvo, kakor pa, če bi jim bila odvzeta služba umivanja nog, toliko bolj si pripravljajo nevarne priložnosti za dušo.
5. Nihče naj se ne ponaša, ampak naj se hvali z Gospodovim križem
Pomisli, o človek, s kakšno odliko te je obdaril Gospod Bog, ko te je ustvaril in odlikoval po podobi svojega ljubljenega Sina glede telesa in po podobnosti glede duha (prim. 1 Mz 1,26). In vse stvari, kar jih je pod nebom, po svoji naravi služijo Stvarniku, ga spoznavajo in se mu pokoravajo bolje od tebe. Tudi ga niso križali hudobni duhovi, temveč si ga križal ti, skupaj z njimi, in ga še naprej križaš, ko se naslajaš v razuzdanostih in grehih. S čim se torej moreš ponašati? Če bi bil namreč tako razgledan in moder, da bi imel vso vednost (prim. 1 Kor 13,28) in bi znal razlagati vse vrste jezikov ter prodorno raziskovati nebeške reči, se z vsem tem še ne bi mogel ponašati. En sam hudi duh je namreč vedel o nebeških rečeh in še sedaj ve o zemeljskih več kot vsi ljudje, čeprav bi obstajal kak človek, ki bi od Gospoda prejel posebno spoznanje najvišje modrosti. Podobno bi ti nič ne koristilo, če bi bil lepši in bogatejši od vseh in bi tudi delal čudovite reči, tako da bi hude duhove izganjal; vse to bi bilo proti tebi in bi nič od tega ne pripadalo tebi ter bi se s tem prav nič ne mogel ponašati. Pač pa se lahko hvalimo s svojimi slabostmi (2 Kor 12,5) in s tem, da vsak dan nosimo sveti križ našega Gospoda Jezusa Kristusa.
6. Posnemanje našega Gospoda
O vsi bratje, glejmo na dobrega pastirja, ki je za rešitev svojih ovac prenesel trpljenje na križu. Gospodove ovce so hodile za njim v stiski in preganjanju, v sramoti in lakoti, v slabosti in preizkušnjah in še v mnogočem drugem (prim. Jn 10,11; Heb 12,2; Rim 8,35). In prav po tem so prejele od Gospoda večno življenje. Za nas, Božje služabnike, je torej velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.
7. Znanju naj sledi dobro ravnanje
Apostol pravi: »Črka mori, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črka je ubila tiste, ki bi radi samo poznali besede, da bi jih ljudje imeli za modrejše od drugih ter bi si tako mogli pridobiti veliko bogastvo, ki bi ga dajali sorodnikom in prijateljem. Tudi tiste redovnike je ubila črka, ki nočejo slediti duhu Svetega pisma, marveč želijo bolj spoznati samo besede in jih razlagati drugim. Nasprotno pa oživlja duh Svetega pisma tiste, ki nobene črke, ki jo spoznajo in želijo spoznati, ne pridevajo telesu, marveč vse to z besedo in z zgledom pripisujejo Bogu, najvišjemu Gospodu, kateremu pripada vse, kar je dobrega.
8. Izogibanje greha zavisti
Apostol pravi: »Nihče ne more reči: ‘Jezus je Gospod’, razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3); in: »Ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega« (Rim 3,12). Kdorkoli torej zavida bratu zaradi dobrega, ki ga po njem Gospod izreče in stori, se zaplete v greh bogokletstva, ker zavida samemu Najvišjemu, od katerega prihaja vsaka dobra beseda in vsako dobro dejanje.
9. Ljubezen do sovražnikov
Gospod pravi: »Ljubite svoje sovražnike« [delajte dobro tistim, ki vas sovražijo in molite za tiste, ki vas preganjajo in zasramujejo] (Mt 5,44). Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo ta stori, marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše. In z dejanji naj mu izkazuje ljubezen.
10. Telesno zatajevanje
Mnogo jih je, ki tedaj, ko grešijo ali doživljajo krivico, pogosto zaradi tega dolžijo nasprotnika ali bližnjega. Pa ni tako: kajti vsakdo ima sam sebi na voljo sovražnika, namreč svoje telo, s katerim greši. Zato blagor tistemu služabniku (Mt 24,46), ki takšnega sovražnika, ki mu je dan, nenehno drži ujetega v svoji oblasti in se ga previdno varuje. Dokler bo namreč tako ravnal, mu noben drug sovražnik, naj bo viden ali neviden, ne bo mogel škodovati.
11. Nikogar naj ne zavede tuje zlo
Božjemu služabniku ne sme biti nobena stvar zoprna razen greha. In če se kdo kakorkoli že pregreši in se zaradi tega Božji služabnik vznemirja in jezi, pa ne iz ljubezni, si nakopava krivdo (prim. Rim 2,5). Tisti Božji služabnik, ki se ne jezi in ne vznemirja zaradi koga drugega, živi pravilno in brez lastnine. In blagor mu, kdor ničesar sebi ne pridrži ter daje cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega (prim. Mt 22,21).
12. Razpoznavanje božjega duha
Ali ima Božji služabnik Gospodovega duha, je mogoče spoznati po temle: Če se ne povzdiguje, ko Bog po njem izvršuje kaj dobrega, zavedajoč se, da njegova človeškost vedno nasprotuje vsemu dobremu, marveč se ima v svojih očeh za slabšega in manjšega od vseh drugih ljudi.
13. Potrpežljivost
Blagor miroljubnim, kajti imenovali se bodo Božji otroci (Mt 5,9). Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji. A pride čas, ko tisti, ki bi mu morali ustreči, delajo njemu nasprotno: kolikor ima takrat potrpežljivosti in ponižnosti, toliko je pač ima in nič več.
14. Uboštvo v duhu
»Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Mnogo jih je, ki so vneti za molitve in sveta opravila ter se telesno mnogo zatajujejo in postijo. Takoj pa so užaljeni in se pohujšujejo zaradi ene same besede, ki se zdi žaljiva zanje, ali zaradi kake stvari, ki jim je odvzeta. Ti pač niso ubogi v duhu. Kdor je namreč zares ubog v duhu, ta sam sebe sovraži (prim. Lk 14, 26) in ljubi tiste, ki ga bijejo po licu (prim. Mt 5,39).
15. Miroljubnost
»Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo Božji otroci« (Mt 5,9). Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na tem svetu.
16. Čistost srca
»Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8). Zares čisti v srcu so tisti, ki prezirajo posvetno in težijo po nebeškem ter nikoli ne prenehajo s čistim srcem in s čisto dušo moliti Gospoda, živega in pravega Boga, ter zreti nanj.
17. Ponižni božji služabnik
Blagor tistemu služabniku (prim. Mt 24,46), ki se zaradi dobrega, ki ga Bog izreče in stori po njem, ne ponaša bolj kakor zaradi dobrega, ki ga Bog izreče in stori po kom drugem. Greši pa človek, ki hoče več prejemati od svojega bližnjega, kakor pa da bi sam kaj od svojega hotel dati Gospodu Bogu.
18. Sočutje z bližnjim
Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo slabostjo tako, kot bi sam želel, da bi ga bližnji podpiral v podobnem primeru. Blagor služabniku, ki vse, kar ima dobrega, vrača Gospodu Bogu. Kdor si namreč kaj pridrži, skrije v sebi denar Gospoda, svojega Boga (Mt 25,18), in »se mu bo vzelo še to, kar je mislil, da ima« (Lk 8,18).
19. Dober in ponižen redovnik
Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več. Gorje redovniku, ki so ga drugi postavili na visoko mesto in noče prostovoljno zapustiti tega mesta. Blagor pa služabniku (Mt 26,46), ki ni po lastni volji postavljen na visoko mesto in vedno hrepeni po tem, da bi bil za podnožje drugim.
20. Dober in lahkomiseln redovnik
Blagor tistemu redovniku, ki nikjer ne najde večjega zadovoljstva in veselja, kakor le v najsvetejših Gospodovih pogovorih in delih ter z njimi vodi ljudi k ljubezni do Boga v radosti in veselju (prim. Ps 50,10). Gorje tistemu redovniku, ki ga veseli nepomembno in prazno besedičenje in ki s tem napeljuje ljudi k smejanju.
21. Površen in klepetav redovnik
Blagor služabniku, ki ne govori zaradi upanja na plačilo in ne razglaša vsega svojega ter ni hiter za govorjenje (Prg 29,20; Jak 1,19), temveč modro premisli, kaj mora govoriti in odgovarjati. Gorje pa tistemu redovniku, ki ne ohranja v svojem srcu, kar mu Gospod pokaže dobrega in ne razkriva tega drugim v dejanjih, temveč želi to kazati ljudem z besedami, v upanju na plačilo. Ta je prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2; 6,16), a poslušalcem je to bilo kaj malo v prid.
22. Opominjanje
Blagor služabniku, ki sprejme opomin, obtožbo in grajo od drugega tako potrpežljivo kakor od samega sebe. Blagor služabniku, ki za dobro sprejme grajo, se spoštljivo podredi, ponižno prizna in rad zadosti. Blagor služabniku, ki ni hiter pri opravičevanju samega sebe in ki ponižno prenese osramočenje ter grajo zaradi greha, ki ga ni zakrivil.
23. Ponižnost
Blagor služabniku, ki se tako ponižno vede med svojimi podrejenimi, kakor če bi bil med svojimi gospodarji. Blagor služabniku, ki vedno ostaja pod šibo opominjanja. Zvesti in razumni služabnik (Mt 24,45) je, kdor se pri vseh svojih žalitvah ne obotavlja kaznovati sam sebe v duši s kesanjem in na zunaj s priznanjem in dejavnim zadoščevanjem.
24. Prava ljubezen
Blagor služabniku, ki ljubi svojega brata prav tako tedaj, ko je bolan in mu ni sposoben povrniti usluge, kakor tedaj, ko je zdrav in mu uslugo lahko povrne.
25. O istem
Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.
26. Božji služabnik naj spoštuje klerike
Blagor Božjemu služabniku, ki zaupa klerikom, ki živijo po uredbi svete rimske Cerkve. In gorje tistim, ki jih zaničujejo. Tudi če so namreč grešniki, jih nihče ne sme soditi, kajti naš Gospod sam si pridržuje sodbo nad njimi. Kolikor je namreč njihova služba odličnejša, služba, ki jo imajo glede najsvetejšega telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, katerega sami prejemajo in samo oni delijo drugim, toliko večji greh imajo tisti, ki se pregrešijo proti njim, kakor pa če bi grešili proti vsem drugim ljudem tega sveta.
27. Kreposti, ki preženejo napake
Kjer je ljubezen in modrost, tam ni ne strahu ne nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni jeze ne vznemirjanja. Kjer je uboštvo skupaj z veseljem, tam ni ne pohlepnosti ne skoposti. Kjer je spokojnost in premišljevanje, tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti. Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop. Kjer je usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.
28. Skrivanje dobrega, da se ne bi izgubilo
Blagor služabniku, ki si v nebesih zbira zaklade dobrin (prim. Mt 6,20), katere mu nudi Gospod, in jih ne skuša razkazovati ljudem, da bi tako prejel plačilo, kajti sam Najvišji bo razkril njegova dela tistim, katerim bo hotel. Blagor služabniku, ki ohranja Gospodove skrivnosti v svojem srcu (Lk 2,19.51; 8,15).