Frančiškov primer pravega veselja.
RESNIČNO IN POPOLNO VESELJE
Isti (brat Leonard) prav tam poroča, kako je blaženi Frančišek nekega dne pri Sveti Mariji poklical brata Leona in rekel: »Brat Leon, piši!«
Le-ta je odgovoril: »Glej, pripravljen sem.«
»Piši,« pravi, »kaj je resnično veselje.«
»Pride sel in pove, da so vsi pariški učitelji vstopili v red; piši: to ni resnično veselje. Prav tako, da so vstopili vsi prelati z onstran Alp, nadškofje in škofje, pa še francoski in angleški kralj; piši, da to ni resnično veselje. Enako, če bi moji bratje šli k nevernikom in jih vse spreobrnili k veri; prav tako, če bi imel tolikšno milost od Boga, da bi bolne ozdravljal in delal mnogo čudežev: rečem ti, da v vsem tem ne obstoji resnično veselje«.
»V čem pa je torej resnično veselje?« »Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: ‘Kdo je’? Odgovorim: ‘Brat Frančišek’. In on pravi: ‘Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.’ In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: ‘Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.’ Jaz pa – recimo – še vedno stojim pred vrati in moledujem: ‘Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.’ In oni bi odgovoril: ‘Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.’
Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.«