V službi Bogu in ljudem

Spoštovani bratje in sestre, Gospod, ki je veliki darovalec dobrega, naj vam podari svoj mir!

Sveti Frančišek Asiški, ki je v svojem življenju zahrepenel po Gospodu Jezusu Kristusu, ubogem in križanem, nas povezuje v našem skupnem prizadevanju, da bi evangelij Gospoda Jezusa dobil odločilno mesto v našem vsakdanjem življenju. Sveti Frančišek z vsem, kar je živel in kar nam je zapustil, na poseben način stopa pred nas na Frančiškovo nedeljo. To praznovanje nam vsako leto znova ponuja priložnost, da se Frančiškovi bratje iskreno zahvalimo vsem vam, ki svojo vero živite z nami. Zahvaljujemo se vam, da prihajate v naše cerkve, kjer poslušate Božjo besedo, prejemate zakrament usmiljenja in pristopate k mizi kruha močnih. Zahvaljujemo se vam, da smo navzoči v vaših molitvah, v vaši skrbi za nas. Ta se kaže na različne načine: od sodelovanja v različnih oblikah življenja naših samostanov in župnij, kjer razmišljate in iščete, kako bi Bog lahko postal bolj navzoč v našem življenju in delovanju, pa do materialne pomoči, v kateri vedno znova doživljamo vašo dobroto in velikodušnost. Naj Bog blagoslovi vas in vse, kar storite za vse nas.

Letos se ob tej priložnosti zahvaljujem tudi vsem tistim vašim in našim prednikom, ki so v preteklosti sicer v drugačnih okoliščinah, pa z enako pripravljenostjo srca, uresničevali svojo poklicanost. Letos namreč obhajamo 500-letnico ustanovitve naše province, se pravi tiste upravne ustanove reda, ki se je oblikovala skozi vsa ta stoletja in danes živi v Slovenski frančiškanski provinci svetega Križa. Pregovor pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Glede na dogajanje v svetu moramo priznati, da smo ljudje včeraj in danes dokaj slabi učenci. Najbrž zaradi tega, ker iz zgodovine prenašamo samo podatke, jih spravljamo v svojih arhivih in v svojem spominu. Ne prenašamo pa doživetij ljudi, njihovih upanj in strahov, njihovih želja in hrepenenj. Zato zgodovina vse preveč ostaja prenos podatkov, ne pa srečanje z življenjem, z ljudmi. Zaradi tega smo tolikokrat tako slabi učenci.

Ko smo ob praznovanju 500-letnice poslušali prispevke znanstvenega simpozija o okoliščinah, v katerih so delovali naši bratje v preteklosti, in o delih, ki so jih opravili naši bratje skozi ta čas, sem prihajal do dvoje spoznanj.

Prvo spoznanje se je rodilo iz razmišljanja o zgodovini kot taki. Prišel sem do prepričanja, da zgodovina ne pripada tistemu, ki jo preiskuje, ki brska po arhivih in odkriva sledi časa. Ta človek zgolj stoji pred darom, ki so ga predenj položili drugi ljudje, ljudje nekega drugega časa. Zgodovina pripada tistemu, ki jo je ustvarjal in ne tistemu, ki jo preiskuje, kakor življenje pripada tistemu, ki ga živi, in ne tistemu, ki ga morda opazuje od zunaj. Nihče ne more imeti oblasti nad njim. Tisti, ki je zgodovino živel, ni nikoli dal avtorskih pravic nad svojim življenjem in svojim časom komu drugemu. Zato moramo pred zgodovino vedno stati z velikim spoštovanjem. V njej so namreč ljudje in dogodki, ki so jih ustvarjali, mi pa smemo vanjo gledati in skozi to zrenje prej skušati razumeti svoj čas, kot oblikovati njihovega. Na neki način moramo biti podobni restavratorjem, ki dvignejo prah in umazanijo z neke podobe, nikakor pa jim ne pride na misel, da bi jo popravljali po svojem okusu ali po okusu časa.

Drugo spoznanje pa je dozorelo skozi poslušanje o delih, ki so se jih skozi vsa ta leta lotevali naši bratje. Bili so dejavni na toliko različnih področjih, da človek ostrmi nad bogastvom, ki so ga ustvarjali. Vsa ta pisanost ustvarjalnih področij pa ima vendar skupni imenovalec. Prav ta skupni imenovalec je našim bratom v preteklosti pomagal, da se njihovo življenje in delo ni razletelo, da se ni razpršilo v posamezne drobce, ampak je ostajalo povezano v eno samo celoto, ki zgovorno stopa tudi v naš čas. Ta skupni imenovalec vsestranskega snovanja naših bratov v preteklosti je bilo oznanjevanje evangelija. Lahko bi tudi rekli, da je pastoralno delovanje vso ustvarjalno pestrost povezovalo v eno. Bratje so se ob razvijanju svojih talentov zavedali, da morajo vsak dar dati v službo tistemu, ki jim je ta dar dal, torej v službo Bogu, ki je v velikodušnosti neprekosljiv. Dati svoje darove v službo Bogu pa pomeni stopiti v Frančiškovo logiko daru in vračanja. Sveti Frančišek se je namreč dobro zavedal, da vse to, kar ima, ni njegovo, ampak je last tistega, ki mu je to podaril. Vse ima namreč samo na posodo, ničesar nima v posesti. Zato mora biti v vsakem trenutku pripravljen, da posojilo vrne posojevalcu. Tega pa Frančišek ne dela v nekakšni poduhovljeni izgubljenosti, ampak v konkretnosti človeka, ki potrebuje pomoč. Ko je Frančišek srečal reveža, je spoznal, da mora Bogu preko tega človeka, tega siromaka v potrebi, vrniti dar, ki mu ga je Gospod dal.

Takšen odnos nas obvaruje napuha. Pravzaprav lahko samo v takšnem odnosu začnemo razumeti, zakaj je Frančišek za svoje brate izbral ime manjši bratje. Nekdo, ki samo vrača posojilo, se ne bo nikoli postavil nad tistega, kateremu posojilo vrača. Vedno se bo zavedal, da ostaja dolžnik. Ne bo mu prišlo na misel, da bi vračanje posojila spremenil v dobroto, v velikodušnost, v človekoljubje in v toliko drugega, kar si včasih vtisnemo v svojo vest in se s tem ponašamo pred seboj in pred drugimi.

Tako razumljena in živeta Frančiškova logika daru spremeni vse naše odnose: družinske, zakonske, sosedske, občestvene, družbene, poklicne … čisto vse. V tako razumljenem svetu vsak postane služabnik drugega in se mu vedno približa z velikim spoštovanjem. Naše sposobnosti in talenti niso več sredstvo, s katerim bi druge obvladali ali jih celo premagali, ampak postanejo povabilo, da se drugim približamo in jim služimo s tem, kar smo in kar znamo. V istem hipu, ko darovi niso več v službi uveljavljanja, tudi pomanjkljivosti, ki jih imamo, niso več področje razočaranja, nezadovoljstva in kompleksov. Nasprotno, kakor naši darovi odpirajo prostor za bližnjega, istočasno tudi pomanjkljivosti postanejo povabilo na pot k bratom in sestram. Kakor z darovi vračamo posojilo Bogu preko človeka, tako v naših pomanjkljivostih drugi ljudje vračajo posojilo Bogu preko nas. V logiki daru vse postane povabilo k srečanju. Vse to, kar imamo, in tisto, česar nimamo, vse nas usmerja k drugim, k bližnjim.

Preberi več »Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška

ŽIVIMO KOT UČENCI – KRISTUSOVI MISIJONARJI, da bomo bratje in manjši

Dragi bratje, Gospod naj vam da svoj mir!
Praznik našega serafskega Očeta nam nudi priložnost, da vsakega izmed vas bratsko pozdravimo, hkrati pa vsem zaželimo, da se slavje spomina svetega Frančiška spremeni v obnovljeno pričevanje evangeljskega življenja.
Za nas, brate iz generalnega definitorija, je ta praznik zadnja priložnost, da z vami podelimo nekatere vidike našega služenja in nekaj želja, ki nas navušujejo in spodbujajo.

Prijeten spomin

Najprej se želimo Gospodu zahvliti za pot, ki smo jo prehodili v tem šestletju. Ponovno odkritje Milosti začetkov v prejšnjem šestletju nas je navedlo, da začnemo služiti z željo, da bi ponovno Začeli pri evangeliju, ki je naše prvotno vodilo, tako da bi ga živeli vse bolj korenito in ga ponujali današnjim moškim in ženskam: to nas dela vse bolj pristne Nosilce daru evangelija. Ob uporabi evangeljskih zahtev za resen pregled življenja (Moratorij), za neobhodna prestrukturiranja, ki potekajo v provincah, in za medprovincialno sodelovanje smo prišli do želje, da si ponovno pridobimo frančiškansko identiteto, kakor nam jo predlagajo Vodilo in Generalne konstitucije, in kakor se jo je vsak izmed nas namenil sprejeti z redovnimi zaobljubami. Obliko evangeljskega življenja, ki je bila razodeta Frančišku in je zaupana tudi nam, moramo stalno oživljati v naših bratstvih in jo utelešati v Cerkev in v sodobni svet.

Gospodovi kairòsi in

V novejšem razvoju in v pričevanju nekaterih ljudi razbiramo tudi dogodke milosti, kairòse, ki jih ne moremo sprejeti drugače, kot s hvaležnostjo, saj nas izzivajo in spodbujajo.
Najprej sveti oče z odločitvijo za programsko ime Frančišek predlaga Cerkvi nov način življenja in sporočila, ki so bila lastna Ubožcu iz Assisija, kot je stalno sklicevanje na evangelij, bližina, usmiljenje, sprava, bratstvo, bistvo, preprostost življenja, bližina z reveži, prizadevanje za mir in skrb za stvarstvo. Te in vse druge vidike bi mi morali najprej živeti, potem pa jih kazati Cerkvi in svetu.
Še več, papež Frančišek je hotel leto 2015 posvetiti posvečenemu življenju in zlasti redovnikom ponovno predložil Veselje evangelija, ki prestavlja notranjo lepoto življenja posvečenih. Veliki duhovnik nas še enkrat vabi, naj ponovno obiščemo globoko središče svojega osebnega življenja. Spodbuja nas k “nemiru srca”, ki nas edini lahko pripelje do obnovljenega osebnega srečanja z Gospodom Jezusom.
Pa tudi, kako bi lahko pozabili na “preroško” dediščino, ki nam jo je zapustil brat Giacomo Bini, naš nekdanji generalni minister, ki se je tako hitro vrnil v Očetovo hišo? Dobro vemo, kako globoko je bil zakoreninjen v Jezusov evangelij in kolikokrat nas je spodbujal, naj postanemo “prispodoba Kraljestva” po življenju, ki ga je “osvojil Bog”, skozi radikalnost in prosojnosti znamenj, skozi sposobnost, da “izpovemo” navzočnost Kraljestva in da ponovno vzpostavimo pristnost in verodostojnost svojega načrta življenja, bratski dialog in odprtost do novih obzorij. Nova obzorja nas spodbujajo, da se pustimo voditi Gospodu in izstopamo iz različnih oblik “struktur”, pa naj bodo miselne, duhovne ali materialne, da gremo v svet in živimo kot misijonarji ter vstopamo v globino življenja Božjega ljudstva, ne da bi se zadovoljili s tem, da ‘ostajamo’ v svojih hišah in svojih zaprtih bratstvih.

Bogastvo, ki ga je treba oploditi v času krize

Iz vsega tega želimo narediti zaklad, s katerim bomo hranili in obogatili pot priprave na skorajšnji generalni kapitelj. Ko skušamo slišali in poslušati prošnje mnogih bratov, ki smo jih dobili preko raziskovanja o stanju reda, vztrajno spodbujanje, ki nam ga namenja papež Frančišek, ter druge kairòse, smo za glavno temo naslednjega generalnega kaptilja izbrali povabilo, ki nam ga je Frančišek zapustil v imenu, ki nam ga je dal: Fratres minores – manjši bratje. To je povabilo, da bi v pristnosti živeli resničnost “biti bratje in biti manjši” v našem času. Kako pa lahko uspešno pričujemo za “preroštvo bratstva”? Kako nam lahko danes kot “manjšim” ponovno uspe najti način preprostega, bistvenega življenja, ki bo blizu siromakom? Odkod lahko in tudi moramo ponovno začeti? Mi, bratje iz generalnega definitorija, bi želeli, da bi obdobje animiranja in organiziranja generalnega kapitlja spremljala in motivirala duhovna priprava, ki je sposobna stopiti v globino in storiti, da gremo do resničnega evangeljskega temelja, ki nas navdihuje in nam omogoča, da smo v resnici bratje in manjši med ljudmi in med narodi našega človeštva.

“Hoditi po nauku in stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa”

To je naše Vodilo in naše življenje. Posvečeno življenje je “živ spomin na način bivanja in delovanja Jezusa kot učlovečene besede pred Očetom in pred brati” (PŽ 22). Močno ljubi Kristusa, ubogega in ponižnega – in se pomalem spreminja v predmet svojega ljubezni, kajti, kot pravi sv. Avguštin: “Vsakdo je takšen, kakršna je ljubezen, ki jo ima.” Tudi Bog, kot nakazuje sveti Bonaventura, “ljubljenega privlači tako, da ga ne premakne z mesta, ampak ga priliči samemu sebi, tako da je ljubeči spremenjen v ljubljenega in da je tisti, ki išče spoznanje, priličen tistemu, ki ga spoznava.” Na ta način Frančišek Asiški postane “drugi Kristus” ne po zunanjem obnašanju niti po neki vrsti psihološkega poistovetenja, ampak po ustvarjalnem postopku, ki je rojen iz ljubezni.
Kot sveti Frančišek Asiški smo tudi mi poklicani, da bi bili Kristusovi učenci in ljubitelji. In prav to, da smo vsi učenci-misijonarji, ki ljubijo enega in istega Gospoda, nas dela brate in manjše. Kot učenci torej, ki so stopili na pot hoje za Kristusom, ki sama po sebi zahteva dinamičnost, in ki se postopoma uresničujejo na poti. Takšno gibanje nam z ene strani ne dovoljuje, da bi se prilagodili, z druge strani pa nas razlašča, da nam potem vrne. Hoja za je tako notranja kot zunanja, ker nas vabi, naj se odpovedmo sami sebi, da bi mogli sprejeti križ in hoditi za Gospodom (prim. Mr 8,34). V hoji za poleg gibanja obstaja tudi napor in človek je vanjo vključen v svoji celoti duše in telesa, notranjosti in telesnosti. Pot hoje za vključuje razlastitev in prvenstvo ljubezni do Boga, ki so ji podrejene vse druge ljubezni. Učenec-misijonar ne more nikogar bolj ljubiti kot Gospoda, ki ga priznava za “svojega Boga in svoje Vse.” Zato bo tudi naše evangelizatorsko poslanstvo vedno novo, ker je preobraženo v srečanju s Kristusom, z vedno novo ljubeznijo, ki jo doživljamo!
Preberi več »Pismo generalnega ministra ob prazniku sv. Frančiška