Pismo generalnega ministra ob prazniku sv. Frančiška
ŽIVIMO KOT UČENCI – KRISTUSOVI MISIJONARJI, da bomo bratje in manjši
Dragi bratje, Gospod naj vam da svoj mir!
Praznik našega serafskega Očeta nam nudi priložnost, da vsakega izmed vas bratsko pozdravimo, hkrati pa vsem zaželimo, da se slavje spomina svetega Frančiška spremeni v obnovljeno pričevanje evangeljskega življenja.
Za nas, brate iz generalnega definitorija, je ta praznik zadnja priložnost, da z vami podelimo nekatere vidike našega služenja in nekaj želja, ki nas navušujejo in spodbujajo.
Prijeten spomin
Najprej se želimo Gospodu zahvliti za pot, ki smo jo prehodili v tem šestletju. Ponovno odkritje Milosti začetkov v prejšnjem šestletju nas je navedlo, da začnemo služiti z željo, da bi ponovno Začeli pri evangeliju, ki je naše prvotno vodilo, tako da bi ga živeli vse bolj korenito in ga ponujali današnjim moškim in ženskam: to nas dela vse bolj pristne Nosilce daru evangelija. Ob uporabi evangeljskih zahtev za resen pregled življenja (Moratorij), za neobhodna prestrukturiranja, ki potekajo v provincah, in za medprovincialno sodelovanje smo prišli do želje, da si ponovno pridobimo frančiškansko identiteto, kakor nam jo predlagajo Vodilo in Generalne konstitucije, in kakor se jo je vsak izmed nas namenil sprejeti z redovnimi zaobljubami. Obliko evangeljskega življenja, ki je bila razodeta Frančišku in je zaupana tudi nam, moramo stalno oživljati v naših bratstvih in jo utelešati v Cerkev in v sodobni svet.
Gospodovi kairòsi in
V novejšem razvoju in v pričevanju nekaterih ljudi razbiramo tudi dogodke milosti, kairòse, ki jih ne moremo sprejeti drugače, kot s hvaležnostjo, saj nas izzivajo in spodbujajo.
Najprej sveti oče z odločitvijo za programsko ime Frančišek predlaga Cerkvi nov način življenja in sporočila, ki so bila lastna Ubožcu iz Assisija, kot je stalno sklicevanje na evangelij, bližina, usmiljenje, sprava, bratstvo, bistvo, preprostost življenja, bližina z reveži, prizadevanje za mir in skrb za stvarstvo. Te in vse druge vidike bi mi morali najprej živeti, potem pa jih kazati Cerkvi in svetu.
Še več, papež Frančišek je hotel leto 2015 posvetiti posvečenemu življenju in zlasti redovnikom ponovno predložil Veselje evangelija, ki prestavlja notranjo lepoto življenja posvečenih. Veliki duhovnik nas še enkrat vabi, naj ponovno obiščemo globoko središče svojega osebnega življenja. Spodbuja nas k “nemiru srca”, ki nas edini lahko pripelje do obnovljenega osebnega srečanja z Gospodom Jezusom.
Pa tudi, kako bi lahko pozabili na “preroško” dediščino, ki nam jo je zapustil brat Giacomo Bini, naš nekdanji generalni minister, ki se je tako hitro vrnil v Očetovo hišo? Dobro vemo, kako globoko je bil zakoreninjen v Jezusov evangelij in kolikokrat nas je spodbujal, naj postanemo “prispodoba Kraljestva” po življenju, ki ga je “osvojil Bog”, skozi radikalnost in prosojnosti znamenj, skozi sposobnost, da “izpovemo” navzočnost Kraljestva in da ponovno vzpostavimo pristnost in verodostojnost svojega načrta življenja, bratski dialog in odprtost do novih obzorij. Nova obzorja nas spodbujajo, da se pustimo voditi Gospodu in izstopamo iz različnih oblik “struktur”, pa naj bodo miselne, duhovne ali materialne, da gremo v svet in živimo kot misijonarji ter vstopamo v globino življenja Božjega ljudstva, ne da bi se zadovoljili s tem, da ‘ostajamo’ v svojih hišah in svojih zaprtih bratstvih.
Bogastvo, ki ga je treba oploditi v času krize
Iz vsega tega želimo narediti zaklad, s katerim bomo hranili in obogatili pot priprave na skorajšnji generalni kapitelj. Ko skušamo slišali in poslušati prošnje mnogih bratov, ki smo jih dobili preko raziskovanja o stanju reda, vztrajno spodbujanje, ki nam ga namenja papež Frančišek, ter druge kairòse, smo za glavno temo naslednjega generalnega kaptilja izbrali povabilo, ki nam ga je Frančišek zapustil v imenu, ki nam ga je dal: Fratres minores – manjši bratje. To je povabilo, da bi v pristnosti živeli resničnost “biti bratje in biti manjši” v našem času. Kako pa lahko uspešno pričujemo za “preroštvo bratstva”? Kako nam lahko danes kot “manjšim” ponovno uspe najti način preprostega, bistvenega življenja, ki bo blizu siromakom? Odkod lahko in tudi moramo ponovno začeti? Mi, bratje iz generalnega definitorija, bi želeli, da bi obdobje animiranja in organiziranja generalnega kapitlja spremljala in motivirala duhovna priprava, ki je sposobna stopiti v globino in storiti, da gremo do resničnega evangeljskega temelja, ki nas navdihuje in nam omogoča, da smo v resnici bratje in manjši med ljudmi in med narodi našega človeštva.
“Hoditi po nauku in stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa”
To je naše Vodilo in naše življenje. Posvečeno življenje je “živ spomin na način bivanja in delovanja Jezusa kot učlovečene besede pred Očetom in pred brati” (PŽ 22). Močno ljubi Kristusa, ubogega in ponižnega – in se pomalem spreminja v predmet svojega ljubezni, kajti, kot pravi sv. Avguštin: “Vsakdo je takšen, kakršna je ljubezen, ki jo ima.” Tudi Bog, kot nakazuje sveti Bonaventura, “ljubljenega privlači tako, da ga ne premakne z mesta, ampak ga priliči samemu sebi, tako da je ljubeči spremenjen v ljubljenega in da je tisti, ki išče spoznanje, priličen tistemu, ki ga spoznava.” Na ta način Frančišek Asiški postane “drugi Kristus” ne po zunanjem obnašanju niti po neki vrsti psihološkega poistovetenja, ampak po ustvarjalnem postopku, ki je rojen iz ljubezni.
Kot sveti Frančišek Asiški smo tudi mi poklicani, da bi bili Kristusovi učenci in ljubitelji. In prav to, da smo vsi učenci-misijonarji, ki ljubijo enega in istega Gospoda, nas dela brate in manjše. Kot učenci torej, ki so stopili na pot hoje za Kristusom, ki sama po sebi zahteva dinamičnost, in ki se postopoma uresničujejo na poti. Takšno gibanje nam z ene strani ne dovoljuje, da bi se prilagodili, z druge strani pa nas razlašča, da nam potem vrne. Hoja za je tako notranja kot zunanja, ker nas vabi, naj se odpovedmo sami sebi, da bi mogli sprejeti križ in hoditi za Gospodom (prim. Mr 8,34). V hoji za poleg gibanja obstaja tudi napor in človek je vanjo vključen v svoji celoti duše in telesa, notranjosti in telesnosti. Pot hoje za vključuje razlastitev in prvenstvo ljubezni do Boga, ki so ji podrejene vse druge ljubezni. Učenec-misijonar ne more nikogar bolj ljubiti kot Gospoda, ki ga priznava za “svojega Boga in svoje Vse.” Zato bo tudi naše evangelizatorsko poslanstvo vedno novo, ker je preobraženo v srečanju s Kristusom, z vedno novo ljubeznijo, ki jo doživljamo!
Preberi več »Pismo generalnega ministra ob prazniku sv. Frančiška
